Pobudnica je med drugim navedla, da je jeseni 2005 vložila novo vlogo za priznanje otroškega dodatka in v njej navedla tudi novo številko transakcijskega računa, kamor naj se otroški dodatek nakazuje. Oktobra istega leta je bilo vlogi pobudnice odobreno in s tem se je ustrezno spremenila višina otroškega dodatka, vendar so bili zneski nakazani na račun njenega partnerja kot pred vložitvijo nove vloge. Na račun pobudnice se je otroški dodatek začel nakazovati šele po treh mesecih. Pobudnica je od centra za socialno delo (CSD) zahtevala, naj ji nakaže tudi tri obroke odobrenega otroškega dodatka, ki jih nikoli ni prejela. Pobudničin nekdanji partner naj bi te zneske dejansko prejel, a jih ni želel vrniti, zato je CSD ugotovil, da pobudnici v tem delu otroškega dodatka ni mogoče izplačati in ga mora od nekdanjega partnerja izterjati sama. Pobudnica je za pomoč zaprosila tudi socialno inšpekcijo (na katero se je obrnila predvsem zaradi drugih očitkov in je bilo to vprašanje le ena od navedb). Socialna inšpekcija je ugotovila, da je bila odločba CSD iz oktobra 2005 nepravilna, saj naj bi pobudnica ob oddaji vloge še živela v skupnem gospodinjstvu z nekdanjim partnerjem, vsaj del obdobja pa naj bi otroci živeli pri dejanskem prejemniku sredstev, in ne pri pobudnici. Po mnenju socialne inšpekcije pobudnici priznani znesek sploh ni pripadal, zato inšpekcija tudi ni odkrila nepravilnosti v tem, da pobudnica zneska sploh ni prejela, čeprav ji je pripadal skladno z odločbo.

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) se z mnenjem socialne inšpekcije ne strinja. Menimo, da po pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do otroškega dodatka ni mogoče nikakršno ugotavljanje dejanskega stanja oziroma ugotavljanje, ali pravica iz odločbe posamezniku pripada ali ne. Vsako morebitno ugotovljeno napako pri izdaji odločbe je mogoče upoštevati le ob uporabi zakonsko predvidenih pravnih sredstev. V tem primeru bi moral pravno sredstvo uporabiti CSD oziroma Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). Ne glede na morebitno vsebinsko nepravilnost bi bilo treba izdano in pravnomočno odločbo izvršiti tako, da bi se priznana sredstva nakazala na račun prosilca, torej pobudnice. CSD je skušal tri plačane mesečne zneske pridobiti od očeta otrok, ki mu je bil denar pomotoma nakazan, a v tem ni bil uspešen. Pozneje je pobudnica prejela odgovor, da denarja ne bo dobila, saj naj bi bil že porabljen za potrebe otrok.

Varuh kot nepravilno ocenjuje stališče CSD, da bi pobudnica sama morala izterjati navedena sredstva od očeta otrok, saj je bila k izplačilu zavezana država, ki bi morala tudi sama odpraviti posledice svoje napake, torej napačnega nakazila sredstev. Menimo, da ni skladno z načelom pravne varnosti, da državni organi pravnomočne odločbe presojajo po vsebini zunaj predpisanih pravnih postopkov in o njihovi izvršitvi razmišljajo v smislu iskanja vsebinskih razlogov za izvršitev. Prosilcu je treba pravico, priznano s pravnomočno odločbo, omogočiti tudi, če morda vsebinsko ni utemeljena, razen ko je neutemeljenost ugotovljena ob uporabi ustreznih predvidenih pravnih sredstev in je takšna pravnomočna odločba odpravljena. Enako menimo, da na izplačilo ne sme vplivati vprašanje, ali je sredstva mogoče dobiti povrnjena od osebe, ki so ji bila napačno nakazana ali ne. Pobudničina terjatev do države je v tem času že zastarala in poplačila ne more več terjati v sodnem postopku. V času, ko je socialna inšpekcija na CSD opravljala nadzor, terjatev še ni bila v celoti zastarana in bi pobudnici z ustreznim nasvetom morali pomagati do njenih sredstev. Socialna inšpekcija bi morala poiskati tudi pravne možnosti odprave napake brez aktivnosti pobudnice. Nič od navedenega niso storili.