NASILJE NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI

1. Nasilje v družini prizadene vse, tako moške kot ženske, odrasle in otroke. O pogostnosti nasilja nad ženskami ni natančnih podatkov. Obstajajo le ocene, ki pa kažejo, da je njegova pogostnost razlog za zaskrbljenost in da je treba skrbneje spremljati odnos do tega pojava tako na institucionalni ravni kot tudi v javnosti. Na varuha človekovih pravic so se v zvezi z nasiljem doslej obračale predvsem ženske, kar kaže, da je nasilja, zlasti fizičnega, več nad ženskami kot nad moškimi. V pobudah izražajo strah, občutek nemoči in brezizhodnosti.
 

Nasilje kot kršitev temeljnih človekovih pravicah

Nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do varnosti, do življenja brez strahu in prisile ter do telesne in duševne integritete. Fizično nasilje običajno spremlja tudi psihično nasilje: poniževanje, izsiljevanje, grožnje, nadziranje. Ob obravnavanju pobud ugotavljamo, da je zaščita žrtev slaba zlasti pri nasilju v družini. Zakonodaja ne daje dovolj poudarka varstvu žrtve, ki si ob nezadostni pomoči države sama pogosto ne zna pomagati, kar vpliva na to, da ženska ostane v okolju, v katerem je soočena z nasiljem, ali pa se zaradi nerešenega stanovanjskega problema vanj celo vrne. Žrtev stalnega nasilja se pogosto znajde v povsem odvisni situaciji in je nezmožna realnega odziva in umika. Ker nasilje nad žensko – materjo v družini posredno ali neposredno vpliva tudi na otroke, povzroča trajne kvarne posledice tudi na čustvenem razvoju in duševnem zdravju otrok.
 

Preprečevanje nasilja in pomoč v stiski

2. Za pomoč pri razreševanju stisk in težav lahko ženska zaprosi na CSD. Center zagotavlja pomoč predvsem v okviru prve socialne pomoči (pomoč pri opredelitvi in oceni položaja, seznanjanje z možnostmi njegovega spreminjanja), osebne pomoči (strokovno sodelovanje pri odpravljanju problema) in pomoči družini na domu (strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani). Pomoč žrtvam nudi tudi civilna družba, organizirani so telefoni SOS, zavetišča, materinski domovi.

Pomembno vlogo pri preprečevanju, pa tudi takrat, ko se nasilje dogaja, ima policija. Njena pomoč je v kritični situaciji, ko je žrtev izpostavljena nasilju, lahko odločilnega pomena. Ni presenetljivo, da pomoč v takšnih primerih iščejo predvsem ženske, ki so telesno, pogosto pa tudi psihično šibkejša stran v nasilniškem obnašanju. Odziv policije na klic za posredovanje, da bi se nasilje preprečilo ali ustavilo, pa ni vedno v skladu s pričakovanji žrtve. Policija seveda ne more biti povsod in takoj prisotna. Hkrati pa utegne biti prevelika zadržanost policije pri odločitvi za posredovanje v nasprotju z njenimi nalogami varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanja javnega reda. Posebej je v tem pogledu občutljiva vloga policije, ko gre za klice, ki zatrjujejo nasilje v družini, med ožjimi sorodniki in življenjskimi partnerji, doma ali v drugih zasebnih prostorih.

Zavetišča, materinski domovi, varne hiše in podobne institucije so namenjene ženskam in materam z otroki, ki zaradi nasilja ali drugih vzrokov doživljajo stiske in težave. Te institucije zagotavljajo začasno bivanje v varnem okolju, podporo pri reševanju eksistenčnih vprašanj in strokovno pomoč. Žal je zavetišč in domov v Sloveniji premalo, hkrati pa so neenakomerno razporejeni, saj ne obstajajo na območju celotne Slovenije, kar bi omogočalo, da bi ženske lahko ostale v okolju, kjer so zaposlene in kjer otroci obiskujejo šolo. Bivanje v teh institucijah naj bi bilo le kratkotrajno in začasno, vendar je uspeh njihovih varovank pri rešitvi temeljnih, zlasti stanovanjskih vprašanj, bolj izjema kot pravilo. Tako zavetišča ostajajo prezasedena in ne morejo biti v pomoč pri reševanju drugih, morda še bolj akutnih primerov.

3. Ženske – žrtve nasilja so ob siceršnji stiski običajno soočene tudi z materialno stisko. Mnoge ne zmorejo plačila za najem stanovanja. Uspešnost reševanja njihovega stanovanjskega in sploh gmotnega vprašanja pogosto ovirajo tudi dolgotrajni sodni postopki, povezani z ugotavljanjem obsega in deleža ter delitve skupnega premoženja, pridobljenega v času zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti. Teh sporov, ki so že po naravi, pa tudi zaradi čustvene vpletenosti strank, običajno zahtevni za reševanje in zato dolgotrajnejši, sodišča praviloma ne obravnavajo prednostno. Sodišča bi morala v teh postopkih dajati več poudarka preprečevanju procesnih zlorab, saj ni redko, da skuša stranka, ki ima v posesti večji delež skupnega premoženja, čim bolj zavlačevati postopek in odlašati odločitev. Konflikten položaj, povezan tudi z dolgotrajnostjo sodnega odločanja, pogosto povzroča še nove spore, ki sodišča dodatno obremenjujejo s pravdnimi, pa tudi kazenskimi postopki. Takšno stanje praviloma onemogoča sporazumevanje med strankama in podaljšuje čas odločanja v temeljnih spornih razmerjih glede ugotovitve obsega in deleža ter delitve skupnega premoženja.

Pogosti so primeri pomanjkanja sredstev za plačilo pravne pomoči, kar spet kliče po uvedbi sistema brezplačne pravne pomoči. Dolgotrajni in zahtevni sodni postopki so praviloma tudi dragi. Ekonomsko šibkejša stranka v postopkih med (nekdanjima) partnerjema so običajno prav ženske. Ne bi bilo prav, da bi se sodnemu postopku morale izogniti, ga opustiti ali celo izgubiti zgolj iz ekonomskih razlogov, ker nimajo denarja za plačilo odvetniških storitev zastopanja. Zagotovitev dostopne pravne pomoči je tako posebnega pomena tudi za ženske – žrtve nasilja, da bi jim finančni razlogi ne preprečevali sodnega uveljavljanja njihovih pravic in pravno zavarovanih interesov.
 

Postopki ob razvezi zakonske zveze

4. Sporazumna razveza zakoncema omogoča, da na human in dostojen način prekineta zakonsko zvezo, ki je ne želita več ohraniti, kot tudi, da hkrati skleneta dogovor o delitvi skupnega premoženja oziroma o tem, kateri od njiju bo ostal v doslej skupnem stanovanju kot najemnik. Namen sporazumne razveze zakonske zveze je predvsem v tem, da se zakonca izogneta, da bi se po razvezi še pravdala oziroma srečevala na sodišču. Žal pa je dober namen zakonodajalca nekoliko izjalovljen, ker je razveza na podlagi tožbe nekajkrat cenejša od razveze na podlagi sporazuma. Vzrok takšnemu stanju je notarska pristojbina, saj je treba pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema skleniti v obliki notarskega zapisa. Zakonci se tako pogosto odločijo za tožbo, ker je ta pač cenejša kot sporazumna razveza zakonske zveze. Takšno ravnanje pa ni ne v njunem interesu ne v interesu države.

5. Učinkovit ukrep za varstvo pred nasiljem ob razpadu zakonske skupnosti uvaja ZPP v 411. členu z možnostjo, da v zakonskem sporu na predlog zakonca sodišče izda začasno odredbo o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje. Pritožba zoper sklep o takšni začasni odredbi ne zadrži njegove izvršitve, kar vse lahko nasilju izpostavljeno žensko varuje vsaj do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v postopku razveze ali razveljavitve zakonske zveze. Ker gre za novo zakonsko določbo, bi bilo prav, da bi zlasti CSD ženskam, ki so žrtve nasilja, ob razpadu zakonske skupnosti to možnost pojasnili in jim jo pomagali uporabiti.
 

Z nasiljem se ne smemo sprijazniti

6. Odnos družbe do nasilja nad ženskami je potreben temeljite spremembe. Odpravljati je treba ignoranco in toleranco do te oblike nasilja, saj to ni le zasebna zadeva med partnerjema. Država bi morala oblikovati politiko usklajenega pristopa k reševanju problema nasilja v družini in pomoči žrtvam z aktiviranjem učinkovitejše socialne mreže, tudi v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in sploh civilno družbo. Prepogosto namreč opažamo, da ženske, ki doživljajo nasilje, v svojem boju za rešitev iz nasilne situacije ostajajo same, brez ustrezne podpore širše skupnosti in okolja. K takšnemu stanju pogosto pripomore tudi dejstvo, da ženske nasilnih dejanj nad njimi ne prijavljajo. V tej zvezi je pomembno usposabljanje socialnovarstvenega in zdravstvenega osebja za prepoznavanje primerov nasilja nad ženskami in za ustrezno ravnanje z ženskami, žrtvami nasilja. Širiti je treba zavedanje o resnosti problematike nasilja in o tem, da vse oblike nasilja nad ženskami, tako telesno kot duševno in spolno, pomenijo kršitev človekovih pravic. Pomembno vlogo ima pri preprečevanju nasilja preventivno delovanje. Na nasilje pa se je treba ustrezno odzivati tudi s kaznovalno politiko, pri čemer ni nujno, da ostrejše obravnavanje storilcev zmanjšuje število storjenih nasilnih ravnanj. Nasilna oseba mora za svoje dejanje prevzeti odgovornost in posledice, žrtev pa dobiti ustrezno in čimprejšnjo pomoč državnih organov in organov lokalnih skupnosti za ponovno vključitev v normalno življenje. Pristojni organi lahko v postopkih odkrivanja in obravnavanja nasilnih (kaznivih) dejanj žrtvi pomagajo tudi s tem, da bo zaslišana samo enkrat in ji tako ne bo treba večkrat opisovati in s tem podoživljati tragičnosti škodnega postopka.