VAROVANJE KORISTI OTROK V POSTOPKIH IZ RAZMERIJ MED STARŠI IN OTROKI

1. Otroci uživajo človekove pravice in svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Tako gredo otrokom vse z Ustavo ter ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi konvencijami zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, razen tistih, ki zanje zaradi telesne ali dušene nezrelosti ne pridejo v poštev. V načelu uživajo otroci enake pravice kot drugi, Ustava pa jim zagotavlja posebno varstvo in skrb. Pravni red jim priznava položaj subjekta s tem, da je polnoletnost oziroma pridobitev popolne poslovne sposobnosti tisti mejnik, ki pravno loči otroka od odrasle osebe.
 

Konvencija o otrokovih pravicah

Posebno mesto na področju zagotavljanja otrokovih pravic ima Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. V letu 1999 smo praznovali deseto obletnico njenega sprejema. Po tej konvenciji, ki je del notranjega pravnega reda Slovenije in se neposredno uporablja, gredo otrokom tudi posebne pravice, ki jih Ustava sicer ne omenja. Njena pomembna prednost je tudi v tem, da izhaja iz pravic otroka in ne iz pravic staršev ter s tem poudarja otroka kot osebnost. Takšna ureditev temelji na spoznanju, da je otrok sorazmerno zgodaj sposoben izraziti lasten interes, kar mora pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevati in spoštovati tudi država.

Državni organi, zlasti sodišča, v čedalje več postopkih in pri posameznih odločitvah uporabljajo določila Konvencije o otrokovih pravicah. Takšno ravnanje, ki ga zahteva slovenski pravni red, pripomore k promoviranju varstva otrokovih pravic. Pri tem pa seveda ni dovolj zgolj citiranje konvencijskih določb ali sklicevanje na konvencijske pravice kot nekakšen lepotni dodatek pri odločanju. Šele takrat, ko je konvencijska (abstraktna) norma uporabljena na konkreten dejanski stan in je torej uporabljena pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je moč govoriti o resnični in vsebinski uporabi konvencije kot pravnega vira na področju pravic otrok. Naloga države je, da prek svojih organov pravice otrok, ki so izražene v Konvenciji o otrokovih pravicah, implementira v vsakdanje življenje. S tem namenom je država zavezana sprejeti potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe za uresničitev s Konvencijo priznanih otrokovih pravic. Na tem področju je v Sloveniji še veliko možnosti in neuresničenih nalog pri delovanju zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti za celovito izpolnitev obveznosti, ki jih je država sprejela s podpisom in ratifikacijo Konvencije o otrokovih pravicah.

2. Država je zavezana, da varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Pri tem uživajo posebno varstvo in skrb otroci. Žal še vedno ugotavljamo prepad med ustavnimi in konvencijskimi določbami o pravicah otrok ter prakso državnih organov. Država mora zagotavljati varstvo otrokom vselej, ko je ogrožen njihov zdrav razvoj ali ko to zahtevajo druge koristi otrok. Zavezana je posredovati, če starši ne izvršujejo roditeljskih dolžnosti ali ne delajo v otrokovo korist. Otrokom, ki zaradi svoje telesne in duševne nerazvitosti niso sposobni samostojno varovati svojih koristi, mora zagotavljati učinkovito varstvo. Otrok, razen za uveljavitev pravice do preživljanja, nima na voljo tožbe, s katero bi lahko od staršev zahteval izpolnitev njihovih starševskih dolžnosti. Zato je država zavezana tudi v odnosu do staršev v imenu otroka uveljaviti njegove pravice.
 

Ukrepanje centrov za socialno delo in korist otroka

Uresničevanje pravice in dolžnosti države nadzorovati izvrševanje roditeljske pravice je po veljavni pravni ureditvi zaupana predvsem centrom za socialno delo (CSD). Največ ukrepov v korist otroka lahko centri izpeljejo na podlagi splošnega pooblastila po 119. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem so upravičeni in zavezani storiti vse, kar je potrebno za varstvo in vzgojo otroka ali za varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Praksa žal kaže, da centri tega pooblastila prepogosto sploh ne uporabljajo ali pa ga uporabljajo obotavljivo in neučinkovito. S takšnim ravnanjem pa kršiteljem, ki posegajo v interese otrok, zgolj dajejo napačne signale, kar še poslabšuje že tako ogrožen položaj otrok. Pri tem je morda v preveliki meri prisoten sicer utemeljen pomislek, da so celo slabi starši boljši od intervencije države. Rešitev take dileme je iskati v načelu sorazmenosti: center je zavezan uporabiti najustreznejši ukrep, s katerim bodo starši in otrok čim manj prizadeti, če se le da z njim doseči želeni učinek, torej zagotovitev otrokove koristi. Najslabša pa je odločitev, naj rešitev prinese čas, namesto da bi pristojni organ odločil skladno s svojimi pristojnostmi ob upoštevanju otrokove koristi.

3. Pravni standard “korist otroka” je vrednostni pojem, ki pa v postopkih in odločitvah CSD v kar preveč primerih dobiva drugačen pomen, kot ga dajeta Ustava in Konvencija ZN o otrokovih pravicah:

• Odločanje o koristi otroka pogosto upošteva samo voljo in mnenje odraslih, medtem ko so mnenja, hotenja in želje otroka premalo ali skoraj nič upoštevani, čeprav je jamstvo enakega varstva pravic, da pove svoje mnenje, zagotovljeno tudi otroku, ki je tako mnenje sposoben oblikovati.
  
• Otroci so pogosto žrtve dolgotrajnih in neučinkovitih postopkov. Takšni postopki so lahko posledica neusklajenega delovanja med posameznimi državnimi organi, ki sodelujejo v postopku odločanja, lahko pa tudi posledica nepravilno in ne dovolj skrbno vodenega postopka. Čeprav morajo CSD pred odločitvijo o pravicah in koristih otroka pridobiti mnenje strokovne komisije in opraviti ustno obravnavo, kar bi praviloma moralo pomeniti zadostna procesna jamstva, pa je ob nasprotujočih si stališčih staršev skoraj pravilo, da center v postopek pritegne še zunanjega izvedenca. To zbuja občutek, da želijo delavci centra odgovornost za odločitev prevaliti ali vsaj porazdeliti še na tretjo osebo: potreba za postavitev izvedenca je podana le takrat, ko organ ne razpolaga s posebnim strokovnim znanjem, ki je potrebno za pravilno in zakonito odločitev o spornem razmerju. Vključitev izvedenca neredko pomembno podaljša čas odločanja, še zlasti če organ v sklepu o postavitvi izvedenca slednjemu ne določi roka, v katerem mora izdelati izvedensko mnenje, ali pa se danega roka sam ne drži ter ne urgira oziroma ustrezno ne ukrepa tudi ob večmesečni izvedenčevi zamudi. Pri tako vodenih upravnih postopkih je skoraj pravilo, da pride do kršitve zakonskega roka dveh mesecev za izdajo in vročitev odločbe, kar velja za odločanje na prvi in tudi na drugi stopnji. Posebej skrb zbujajoče pri tem pa je, da se je država očitno kar sprijaznila s takšnimi kršitvami roka, ki je določen v interesu strank v postopku.
  
• V sporih iz razmerij med starši in otroki mora organ, ki odloča, zagotoviti staršem možnost, da izrazijo svoje poglede in interese, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev, ter da povedo svoje mnenje, ki ga upošteva pri odločitvi. Kršitev enakega varstva pravic je podana, če kateri od strank ni zagotovljena možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese. To velja tudi za odločanje sodišča, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Pri odločanju o tem je nedopustno vnaprejšnje dajanje prednosti enemu od njiju, saj roditeljska pravica pripada obema. Odločitev sodišča, da zaupa otroka določenemu roditelju, mora temeljiti na enakopravno izvedenem postopku in skrbni oceni vseh pomembnih okoliščin na strani obeh staršev. Le takšna pot do odločitve zagotavlja, da so interesi posameznega roditelja podrejeni otrokovemu interesu v skladu z načelom, da so koristi otrok glavno vodilo državnih organov pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki.
  
• Primeri, ki jih obravnava varuh človekovih pravic, kažejo, da CSD premalo uporabljajo možnost za postavitev kolizijskega zastopnika po prvem odstavku 213. člena ZZZDR. Posebnega skrbnika je treba postaviti, če imajo v postopkih, ki se tičejo razmerij med starši in otroki, stranke različne interese in se njihova mnenja o tem, kaj je v konkretnem primeru otroku v korist, pomembno razlikujejo. Organ, ki vodi postopek, je zavezan postaviti posebnega skrbnika otroku v vsakem primeru, v katerem bi se lahko izkazalo, da so koristi staršev in otroka v navzkrižju. Načelo enakosti orožja terja, da se v takšnih primerih šibkejši stranki v postopku zagotovi sodelovanje s pomočjo kolizijskega zastopnika.
  
• Praksa kaže, da posamezni CSD nimajo dovolj strokovnjakov zlasti s pravniško izobrazbo, da bi bili sposobni zagotoviti odločanje v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek. Posledica so pogoste kršitve pravil postopka, ki omogočajo stranki, nezadovoljni z odločitvijo, da doseže odpravo izdane odločbe v pritožbenem postopku. Tako prihaja do ponavljanja postopka zgolj zaradi formalnih nepravilnosti, kar dodatno in po nepotrebnem podaljšuje trajanje postopka. Slabo poznavanje in obvladovanje pravil upravnega postopka pa delavcem CSD tudi otežuje, da bi učinkovito preprečevali zlorabe procesnih pravic, ki imajo običajno predvsem namen zavlačevati postopek, kar ne more pomeniti ravnanja v skladu z otrokovo koristjo.

Dvojna vloga centrov za socialno delo

4. Že v prejšnjih letnih poročilih smo opozorili na dvojnost pristojnosti CSD, ko v razmerju med istimi posamezniki in v istih življenjskih primerih delujejo v vlogi izvajalca strokovnih socialnovarstvenih nalog na eni strani in upravnega organa (z javnimi pooblastili) na drugi. Dvojnost delovanja centrov je posebej opazna na družinskopravnem področju. Pri strankah pogosto le zbuja nezaupanje in povečuje nesoglasja, ki naj bi jih s svojim delovanjem centri odpravljali.

Prek CSD posega država v družinsko življenje, če oceni, da so ogrožene koristi otroka. Tako je prav center tisti organ, ki na primer začne postopek za odvzem otroka staršem. Postopek začne, ker je prepričan, da je odvzem otroka nujen ukrep za varstvo otrokovih pravic. Takšna vnaprejšnja sodba onemogoča neprizadeto in nepristransko odločanje, pa vendar center v postopku tudi odloči. Njegova premoč je tako v primerjavi s starši, še bolj pa v primerjavi z otrokom, več kot očitna. Država prek CSD torej nastopa kot stranka v postopku, hkrati pa tudi odloča.

Strokovno socialno delo je treba ločiti od oblastnega odločanja. Za razrešitev problema bi bila verjetna najprimernejša sprememba jurisdikcijske norme, da se pristojnost za odločanje v družinskopravnih zadevah prenese na (posebna) družinska sodišča, na katerih bi bilo odločanje o teh občutljivih zadevah prepuščeno specializiranim sodnikom. Hkrati bi bilo treba strankam v postopku zagotoviti enakost orožja, kar še posebej velja tedaj, ko so udeleženi otroci. Pomemben korak v tej smeri je napravil slovenski Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki je v 27. poglavju posebej uredil postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Določbe ZPP odpirajo vrata za večjo pristojnost sodišč na račun CSD, dajejo pa tudi večji poudarek varovanju koristi otroka s tem, da mu omogočajo sodelovanje v postopku:

• Otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, mora sodišče tako omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Zakoniti zastopnik (to pa sta tudi otrokova starša), sme opravljati dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo. Otroka, ki še ni dopolnil 15 let oziroma o katerem sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, zastopa zakoniti zastopnik. Če si interesi otroka in njegovega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče otroku posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Novi ZPP je torej procesno sposobnost v zakonskih in starševskih pravdah za otroka, ki je razsoden, določil na 15 let.
  
• Otroka, ki je že dopolnil 10 let in je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve o vzgoji in varstvu, pa mora sodišče, ko odloča o vzgoji in varstvu otrok, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen pogovor na sodišče (zunaj glavne obravnave in brez navzočnosti staršev) ali zunaj sodišča s posredovanjem CSD ali šolskega svetovalnega delavca. Otrok tako lahko sodeluje v postopku, da pove svoje mnenje. To je le otrokova pravica in se ga ne sme siliti, da bi povedal svoje mnenje in se opredelil za enega od staršev, pri katerem bi želel živeti. Pogovor pa se ne opravi, če bi bilo to očitno v nasprotju z otrokovimi koristmi, ko bi pogovor lahko otroku celo škodoval (morda starši pogovoru nasprotujejo ali je otrok zaradi razveznega postopka staršev preveč prizadet).

5. Za izboljšanje njegovega procesnega položaja bi bilo treba otroku tudi v postopku pred CSD priznati položaj stranke ter mu hkrati zagotoviti neodvisnega pravnega zastopnika - branilca, ki bi bil otrokov skrbnik za posebne primere v družinskopravnih postopkih. Starši kot subjekti dolžnosti do otroka pač ne morejo proti sebi in v imenu otroka (kot njegovi zakoniti zastopniki) uveljavljati njegovih pravic.

Konvencija ZN o otrokovih pravicah v drugem odstavku 9. člena zahteva, da mora imeti otrok v postopku za ločitev otroka od staršev kot prizadeta stranka možnost sodelovati v postopku in izraziti svoje mnenje. Po 12. členu Konvencije pa mora otrok imeti pravico v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, da prosto izrazi lastno mnenje, če je sposoben to lastno mnenje oblikovati. Zato mu gre še posebej pravica do zaslišanja bodisi neposredno bodisi prek zastopnika ali ustreznega organa.

Z ratifikacijo Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, ki je v Sloveniji začela veljati 23. oktobra 1999, je storjen nov korak k zagotavljanju procesnih pravic otrok in omogočanju uresničevanja teh pravic ter sodelovanju otrok v postopkih s področja družinskega prava, ki jih zadevajo, in to pred sodišči in upravnimi organi.
 

Pravica do stikov z obema staršema

6. Pravica do osebnih stikov staršev z otrokom izhaja iz starševstva, pravice in dolžnosti, ki iz starševstva izhajajo, pa imajo ustavnopravni status človekove pravice. Predvsem pa gre otroku pravica do osebnih stikov z obema od staršev. Te stike utemeljuje predvsem otrokova korist. Oteževanje ali onemogočanje stikov je v nasprotju s koristmi otroka. Žal je zakonsko določilo, da mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi, omogočiti drugemu roditelju osebne stike z otrokom, brez učinkovite sankcije.

Obravnavanje pobud kaže vse preveč počasnega in neodločnega ukrepanja CSD pri odločanju na področju urejanja stikov med starši in otroki. Številne so pritožbe roditeljev, ki lahko le nemočno opazujejo, kako jim drugi roditelj odtujuje otroka, kar v končni posledici pripelje do pretrganja stikov v celoti. To področje bo treba normativno ustrezneje urediti, da bodo dejansko in učinkovito varovane pravice otroka do osebnih stikov z obema od staršev. Že po obstoječi ureditvi pa bi morali CSD pri svojem delu v večji meri upoštevati, da gre pri urejanju stikov med starši in otroki za delovanje, v katerem morajo biti koristi otrok glavno vodilo. To pa terja zagotovitev stikov tudi s tistim od staršev, pri katerem otrok ne živi, razen v primeru utemeljenih razlogov, ko bi takšno ravnanje ne bilo otroku v korist. Zgled pri tem bi lahko bila švedska zakonska ureditev, ki ne govori o pravici staršev do stikov z otrokom, temveč o potrebi otroka po ustreznem stiku s starši.

ZPP daje v 408. členu splošno pooblastilo, da sodišče (tudi po uradni dolžnosti) ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. V tej zvezi velja opozoriti na možnost pogostejše uporabe zakonske določbe, ki daje sodišču pristojnost odločanja o osebnih stikih med starši in otroki. V odprtem sodnem postopku je tudi možnost za sporazum o ureditvi osebnih stikov večja, kot pa po zaključku postopka, ko je že znana odločitev o varstvu in vzgoji skupnih otrok in je pogajalski položaj obeh staršev spremenjen v korist tistega, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Izkušnje kažejo, da so v primerih, ko dogovora med starši ni, osebni stiki pogosto omejeni ali celo (začasno) prekinjeni. To pa pomeni nevarnost predolge čustvene obremenitve za otroka, pa tudi za starše. Dalj časa trajajoče neugodne psihosocialne okoliščine ogrožajo otrokovo potrebo po varnosti in sprejetosti. Otrok je prikrajšan za izbiro, začne skrivati čustva in pogosto je videti, kot da sam odklanja stike. Osebnost otroka, ki mu je preprečena lastna izbira ali je ta v njem celo zadušena, se ne more ustrezno razvijati. Tako otrok pretrpi nepopravljivo škodo.

Izvrševanje osebnih stikov je pogosto odvisno zlasti od kakovosti razrešenega partnerskega odnosa ter sposobnosti in pripravljenosti staršev za sporazumevanje. Zato sta potrebni čim večja angažiranost in usposobljenost strokovnih delavcev v smeri soočanja staršev z njuno odgovornostjo do otroka in prevzemom posledic, ki sledijo neodgovornemu obnašanju pri oviranju ali onemogočanju stikov. Problem urejanja stikov se največkrat uspešno razreši le na samem začetku, saj so z dolgotrajnostjo postopka stališča obeh roditeljev čedalje bolj različna in nasprotujoča, posledice pa trpi zlasti otrok.
 

Stiki med otrokom in njegovimi starimi starši

7. V interesu otroka niso le stiki z obema roditeljema, pač pa lahko tudi z drugimi osebami, če je otrok nanje navezan. To na primer velja za stike med otrokom in njegovimi starimi starši. V ZZZDR ni izrecne določbe, ki bi urejala te stike, tudi ne, če je otrok s starimi starši živel v življenjski skupnosti. Tako smo obravnavali primer otroka, ki se je po smrti matere, pri kateri je živel skupaj s starimi starši, preselil k očetu. S preselitvijo otroka je prišlo tudi do prekinitve stikov s starimi starši. Glede na to, da so bili stari starši del njegovega dolgoletnega življenjskega kroga, je bila hkratna izguba matere in stikov z njimi za otroka zelo travmatična. CSD je zahtevo starih staršev za ureditev stikov z vnukom zavrnil z utemeljitvijo, da po obstoječi zakonodaji stari starši niso upravičeni do stikov z otrokom. Upošteval je odklonilno stališče očeta.

Možnost osebnih stikov otroka tudi z drugimi osebami, na katere je navezan, bi zakonodaja morala zagotavljati v otrokovem interesu. Zato bi bilo treba izrecno predpisati, da ima otrok pravico do osebnih stikov tudi z drugimi osebami, ki so mu blizu, razen če je to v nasprotju z njegovo koristjo. Ker pa je CSD zavezan storiti vse, kar je potrebno za varovanje otrokovih koristi, obstaja možnost za odločitev o tovrstnih stikih že po veljavnem pravu, in sicer na podlagi splošnega pooblastila 119. člena ZZZDR, o katerem smo že omenili, da ga centri uporabljajo vse preveč zadržano.
 

Nasilje nad otroki

8. Država bi morala odigrati večjo vlogo tudi takrat, ko je otrok žrtev nasilja v družini. Izkušnje kažejo, da je z nasiljem v družini pogosto neločljivo povezano tudi nasilje nad otroki. Ti postanejo žrtve že s tem, ko so pri nasilju prisotni, četudi sami niso bili fizično trpinčeni.

Nasilja v družini pristojni organi pogosto niti ne zaznajo. Otroci so zaradi svoje psihofizične odvisnosti od staršev nemočni in o nasilju v družini zelo težko ali pa sploh ne spregovorijo.

Pobude, ki obravnavajo nasilje v družini, kažejo, da ni izdelana enotna strategija za pomoč otroku v primerih, ko je potrebno hitro in učinkovito ukrepanje. V praksi pravice otroka kot žrtve niso zadostno zaščitene, še zlasti takrat, ko pridejo v kolizijo z interesi staršev. Značilen je primer deklice, ki je bila več let žrtev samovolje očeta. Čeprav je šlo za hude kršitve otrokovih pravic in so bili s tem seznanjeni vsi pristojni organi, pa je lahko oče ne oziraje se na otrokove pravice in koristi več let neovirano uveljavljal svojo trmasto voljo na škodo otroka, predno so ustrezno ukrepali ti organi.

Za boljše varstvo otrok pred različnimi oblikami nasilja je potrebno usklajeno delovanje tistih, ki so v vsakodnevnem stiku z otroki, in tistih, ki imajo pristojnosti na tem področju: zlasti med socialnimi delavci v CSD, vzgojitelji, učitelji in svetovalnimi delavci v šolah, policijo, državnim tožilstvom, sodišči itd. Učinkovit celosten pristop pa je mogoč le ob ustrezni strokovni usposobljenosti in medinstitucionalnem povezovanju vseh, ki so vključeni v obravnavanje določenega problema, saj se lahko, če kateri od organov ne sodeluje, izniči trud vseh drugih.