SOCIALNA VARNOST INVALIDNIH OSEB V LUČI POBUD PRI VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC 

Evropska socialna listina

1. Socialna varnost je za invalidne osebe posebnega pomena. Zato je pravica do socialne varnosti invalidov ustavna kategorija, ki državo zavezuje, da socialne pravice v skladu z načelom enakih možnosti zagotovi tudi invalidnim osebam. Delovanje države in njenih institucij v zvezi s to socialno ranljivo skupino prebivalstva mora biti usmerjeno k izenačevanju kakovosti življenja in socialne blaginje, ki je sicer zagotovljena drugim državljanom. Posebej pa velja poudariti pravico invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti. Evropska socialna listina na tem področju Slovenijo zavezuje, da:

• Stori vse, kar je potrebno, da invalidnim osebam zagotovi svetovanje, izobraževanje in poklicno usposabljanje, kadarkoli je mogoče, v okviru splošnih programov ali če to ni mogoče, s pomočjo javnih ali zasebnih posebnih služb.
• Pospešuje njihov dostop do zaposlitve s pomočjo vseh ukrepov, ki spodbujajo delodajalce, da zaposlijo in obdržijo invalidne osebe zaposlene v običajnem delovnem okolju in prilagodijo delovne razmere potrebam invalidov, ali če to zaradi invalidnosti ni mogoče, z urejanjem ali omogočanjem zaposlitve pod posebnim varstvom glede na stopnjo invalidnosti. V določenih primerih se lahko sprejmejo ukrepi za ustanovitev posebnih služb za zaposlovanje in pomoč.
• Pospešuje njihovo celovito vključevanje v družbo in sodelovanje v življenju skupnosti, zlasti z ukrepi, vključno s tehničnimi pripomočki, s pomočjo katerih premagujejo ovire v sporazumevanju in gibljivosti, ter jim omogočajo dostop do prevoza, nastanitve, kulturnih dejavnosti in dejavnosti v prostem času.

Zagotoviti enakopraven socialni položaj

2. Vsem skupinam invalidnih oseb, pa naj gre za otroke in mladostnike z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, za delovne in druge invalidne osebe s statusom, za vojaške vojne invalidne osebe, vojaške mirnodobne invalidne osebe ter civilne invalide vojne ali za druge invalidne osebe brez statusa, je treba zagotoviti čim bolj enakopraven socialni položaj, izhajujoč iz vsakodnevnih življenjskih potreb teh različnih skupin invalidnih oseb.

Spoštovanje osebnega dostojanstva invalidnih oseb terja, da se jim ne glede na njihovo starost, naravo in izvor njihove invalidnosti zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do samostojnosti. To lahko država stori predvsem s povečevanjem možnosti za neodvisno življenje invalidnih oseb, tako da jim omogoči vključevanje ter enakopravno sodelovanje na vseh področjih življenja in dela.

Država, pa tudi lokalne skupnosti, bi morale več storiti za celovito vključevanje invalidnih oseb v družbo in njihovo sodelovanje v vsakodnevnem življenju skupnosti. Ustava invalidom zagotavlja poleg varstva tudi pravico do izobraževanja in usposabljanja za delo ter dejavno življenje v družbi. Naloga socialne države je, da ustvari ustrezne življenjske razmere, da se invalidi ne bodo počutili kot drugorazredni državljani. Še vedno ugotavljamo, da ni storjeno vse, kar bi bilo mogoče, niti pri odpravljanju povsem fizičnih ovir, ki invalidnim osebam otežujejo ali onemogočajo prosto gibanje in dostop do javnih zgradb in prevoznih sredstev v javnem prometu.
 

Izobraževanje invalidnih oseb

Izobraževanje in poklicno usposabljanje sta ključnega pomena za samostojno in neodvisno življenje invalidnih oseb. Ekonomsko samostojnost in socialno varnost namreč zagotavlja predvsem zaposlitev. Znanje in usposobljenost pa sta najboljše priporočilo za pridobitev in ohranitev zaposlitve. Seveda je uporabno in koristno usposabljanje predvsem za tiste poklice, po katerih je povpraševanje na trgu delovne sile. Če pridobitev določenih znanj ne omogoča zaposlitve, potem je cilj izobraževanja ali usposabljanja izjalovljen. Zato velja izobraževalne programe in programe poklicnega usposabljanja prilagoditi dejanskim zaposlitvenim možnostim invalidnih oseb.
 

Zaposlovanje invalidov

3. Med invalidnimi osebami je največji odstotek delovnih invalidov. Pravne podlage za urejanje pravic te kategorije invalidnih oseb niso neugodne, pa naj gre za predpise s področja delovnih razmerij, zaposlovanja ali pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bolj kot na normativni ravni je vzrok za zaskrbljenost pri dejanskem uveljavljanju in uresničevanju pravic invalidnih oseb.

Delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida, pogosto ni mogoče zagotoviti. Postopki, povezani z zmanjševanjem števila zaposlenih, praviloma pomenijo hud pritisk na tiste zaposlene, ki že imajo kategorijo invalidnosti, pa tudi na tiste, ki statusa delovnega invalida še niso pridobili, subjektivno pa se čutijo manj sposobne za delo zaradi poškodb, obolenj in tudi zaradi starosti. Opažamo, da se delavci v takšnih primerih zatekajo v vedno nove postopke, da bi si zagotovili trajnejše pravice iz invalidskega zavarovanja, zlasti pa invalidnost I. kategorije, ki omogoča invalidsko upokojitev.

Invalidne osebe čedalje teže dobijo zaposlitev, saj jih tržne zakonitosti ponudbe in povpraševanja po delovni sili izrivajo s trga dela. Zakonodaja s področja delovnih razmerij zagotavlja trajnost zaposlitve invalidnih oseb, kar pomeni močno varstvo. Manj pa takšna ureditev spodbuja delodajalce, da bi se odločali za nove zaposlitve invalidnih oseb. Na tem področju bo država morala storiti več, da bo invalidnim osebam olajšan dostop do zaposlitve. Tako bo treba z davčnimi olajšavami in drugimi ekonomskimi ukrepi delodajalce spodbujati, da zaposlijo invalidne osebe.

Zahteve delodajalcev so čedalje večje; tako se podaljšuje tudi delovni čas, na primer v trgovinah. Delovne razmere zaposlenih se zato v številnih okoljih poslabšujejo in je kot posledico mogoče pričakovati nastanek novih invalidnosti. Da bi to preprečili, je treba doseči doslednejše spoštovanje delovnopravnih predpisov, zlasti predpisov o varnosti in zdravju pri delu.
 

Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja

4. Rdeča nit pobud, ki jih prejema varuh človekovih pravic, so zatrjevanja o nekorektnosti v postopkih za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Prevladujejo očitki o dolgotrajnosti postopkov tako na I. kot tudi na II. stopnji odločanja. Pobude posebej grajajo delo invalidskih komisij, ki kot izvedenski organi sodelujejo v postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Očitno še vedno prihaja do ravnanj posameznih članov invalidskih komisij, ki zavarovance postavljajo v podrejen, če ne tudi ponižujoč položaj. O teh okoliščinah ter o dolžnosti, da se zagotovi korekten odnos do zavarovancev pri delu invalidskih komisij, smo posebej pisali že v letnem poročilu za leto 1998.

5. Pravice in (ekonomske) olajšave, ki so določene zlasti za invalide, so navedene in podrobneje urejene v več zakonih. Ti zakoni posegajo na različna področja, kot so delo in zaposlovanje, izobraževanje, zdravstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, socialno varstvo in stanovanjska politika, davki in carine itd. Rezultat takšne razdrobljenosti ureditve pa je tudi ta, da nekatere kategorije invalidnih oseb pridobijo pravice oziroma olajšave iz več zakonov, spet druge pa so pri tem spregledane. Vezanost pravic in olajšav na značilnosti posamezne skupine invalidnih oseb ne upošteva nujno tudi resničnih potreb vsakega posameznika, kar nekateri občutijo kot diskriminacijo.
 

Organiziranje invalidnih oseb

6. Za spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva invalidnih oseb je pomembno tudi, da država omogoča in spodbuja samoorganiziranje invalidnih oseb v okviru različnih društev kot del civilne družbe. Ustrezno organiziranje invalidnih oseb lahko pomembno pripomore k lažjemu uveljavljanju skupnih interesov ter zadovoljevanju specifičnih potreb te skupine prebivalstva. Z izvajanjem posebnih socialnih programov invalidske organizacije pomembno dopolnjujejo socialnovarstvene dejavnosti, ki jih v skrbi za invalide izvaja država kot javno službo. Pri tem pa je želeti, da bi različne invalidske organizacije znale in zmogle najti skupen jezik, da bi nekoristno tekmovalnost nadomestilo sodelovanje v korist skupnih interesov, ki so lastni vsem invalidnim osebam. Država pa mora skrbeti, da ne bo z neupravičenim razlikovanjem dajala podlage za prepir med različnimi kategorijami in organizacijami invalidnih oseb.