Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Pravica ne sme terjati, da zanjo, mimo zakona, dodatno plačuješ

Kršitelj: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Kršitev: 52. člen Ustave RS - Pravice invalidov

Če posameznik z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki ga v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval v družbi na vseh področjih življenja, imel enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov, kljub priznani pravici do osebne asistence, katere stroške bi morala kriti država, ne more izvajati določene aktivnosti ali se udeležiti določenega dogodka zgolj zato, ker nima materialnih virov za plačilo prevoza za osebnega asistenta, ki ga spremlja, oziroma za plačilo drugih stroškov, ki so nujno povezani z izvajanjem osebne asistence, to pomeni poseg v pravice invalidov iz 52. člena Ustave RS. Pristojno ministrstvo stališču Varuha ni sledilo.

                                         * * *

Pri obravnavi ene od pobud se je Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) srečal s stališčem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije (MDDSZ), da se obisk javnih mest v spremstvu osebnega asistenta izvede na željo uporabnika osebne asistence (OA) in vse tovrstne izdatke na željo uporabnika krije uporabnik sam (npr. stroški prevoza, vstopnine na prireditve ipd.). MDDSZ je Varuh opozoril na svoje mnenje, da takšno stališče posega v pravice uporabnikov OA, saj Zakon o osebni asistenci (ZOA) v 1. členu opredeljuje, da se pravica do OA ureja z namenom omogočiti posamezniku oziroma posameznici z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi, (uporabnik) na vseh področjih življenja enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov. V 2. členu istega zakona je opredeljeno, da je OA pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Pri izvajanju OA mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje in želje. Kot OA se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji ter obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen.

ZOA v 3. členu kot načela OA opredeljuje spoštovanje dostojanstva in neodvisnosti uporabnika; pravico do svobode izbire in odločanja med postopkom uveljavljanja pravice do OA in njenim izvajanjem; omogočanje vključenosti v družbo; individualno obravnavo in zagotavljanje enakih možnosti ter dostopnosti.

Skladno z določbo 7. člena istega zakona med storitve OA poleg storitev namenjenih osebni pomoči uporabnika ter storitev namenjenih pomoči v gospodinjstvu in pri drugih dnevnih opravilih izrecno sodijo tudi storitve spremstva (npr. tudi pri vključevanju v športne, rekreacijsko športne in kulturne dejavnosti) ter pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu.

Glede na določbo 4. člena ZOA, po kateri mora sredstva za izvajanje OA zagotavljati država, po mnenju Varuha ni utemeljeno stališče, da mora del sredstev, potrebnih za izvajanje OA, kriti uporabnik sam. Spremstvo uporabnika pri vključevanju v kulturne dejavnosti in tudi za dostop do delovnega mesta in kraja izvajanja izobraževalnega procesa lahko nujno vključuje tudi potrebo po prevozu do lokacije izvajanja dejavnosti oziroma dela. S tem gre za nujen strošek, neposredno povezan z izvajanjem OA, ki je brez kritja takšnega stroška ni mogoče zagotavljati. Posebej je moč izpostaviti položaj uporabnikov OA na delovnem mestu, saj so skladno z veljavnimi predpisi vsi zaposleni v državi upravičeni do kritja stroškov, ki jim nastanejo s prihodom na delovno mesto in vrnitvijo domov. Ni sprejemljivo, da bi bili edina izjema od tega pravila uporabniki OA, ki morajo sami kriti stroške prevoza za osebnega asistenta, brez katerega svojega dela sploh ne bi mogli opravljati. Takšna rešitev bi bila sporna že v primeru, da bi za to obstajala izrecna pravna podlaga, ki je pa po mnenju Varuha ni, oziroma je po mnenju Varuha takšno stališče celo v izrecnem nasprotju z določbo 4. člena ZOA.

Glede dostopa do različnih kulturnih in drugih prireditev pa za osebo z osebnim asistentom to pomeni, da ji je določena prireditev dostopna le, če plača vstopnico tudi osebnemu asistentu, če seveda organizator prireditve sam ne omogoča brezplačnega vstopa osebnim asistentom.

Varuh je izpostavil, da so pred zakonom vsi subjekti enaki takrat in toliko, kadar in kolikor jih zakon zaradi enakih (to je bistveno podobnih) značilnosti uvršča v isto kategorijo. Enakopravnost predstavlja tisto potrebno sinergijsko platformo glede participacije in vključenosti posameznikov v okviru družbenih procesov, ki preprečuje njihovo marginalizacijo znotraj sodobne družbe (Schmid, Tom, Enakost in pravičnost med seboj povezana pojma, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, 2008, letnik 47, številka 1/2, str. 65–85). Potreba po participaciji je ena izmed najglobljih človeških potreb in v družbenem smislu bi morala biti to pravica. Participacija posameznikov v smislu temeljnih človekovih pravic pomeni, da mora biti vsakomur omogočeno, da enakopravno sodeluje pri družbenih procesih in aktivnostih (Jambrek, Peter, Theory of rights, The right to participate, Participation as a human right, 61-62 Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2014, str. 56–57). Hkrati morajo nato državni organi zagotoviti, da bo enakopravnost na podlagi ustave in zakona v čim večji meri zagotovljena tudi v izvedbeni pravni praksi. Načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave zavezuje normodajalca, da zagotovi enakost subjektov pri abstraktnem urejanju pravnih razmerij s predpisom ali splošnim aktom (torej ne le pri urejanju z zakonom), od izvajalca norme pa zahteva njeno dosledno in nearbitrarno uporabo. Načela enakosti ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba zagotoviti enakovredno obravnavo uporabnikov OA glede na ostale državljane.

Varuh je MDDSZ predlagal, da (I.) zagotovijo, da uporabniki OA ne bodo prikrajšani za svoje pravice zgolj zato, ker nimajo sredstev za plačilo nujnih stroškov, brez katerih ni mogoče izvajati OA (npr. prevoz osebnega asistenta) ter (II.) poiščejo in uveljavijo sistemske rešitve glede dostopnosti uporabnikov OA do različnih prireditev, kar je po našem mnenju mogoče urejati ali s kritjem vsaj nekaterih takšnih stroškov za osebnega asistenta ali z iskanjem rešitev, kako zagotoviti brezplačen dostop osebnih asistentov, ki spremljajo uporabnika OA, do takšnih prireditev. Takšno rešitev (z brezplačnim dostopom osebnega asistenta) namreč že sedaj prostovoljno omogočajo mnogi organizatorji prireditev.

Po mnenju MDDSZ so za dostopnost do posameznih prireditev, kot na primer kulturnih ali športnih, pristojna resorna ministrstva, ki opredeljujejo tudi dostop spremljevalcev invalidov, ki niso nujno uporabniki osebne asistence, do teh prireditev. Storitve osebne asistence so opredeljene zelo široko in zagotavljajo posamezniku neodvisno in aktivno življenje. Ravno zaradi njihove širine se v določenih delih prepletajo s pristojnostmi drugih resornih ministerstev in jih ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, ne sme urejati arbitrarno. Navedeno sicer Varuh lahko sprejema, vseeno pa bi MDDSZ moralo zavzeti jasno stališče do vprašanja in odigrati vlogo nosilnega ministrstva pri razreševanju problematike. V ostalem se MDDSZ do mnenja Varuha ni opredelilo. 9.6-30/2021

Natisni: