Gradiva

Kriteriji za vpis otrok v vrtec

Po do sedaj zbranih informacijah so kriteriji, ki jih je sprejel župan Občine Lenart v očitnem nasprotju z določbami zakona, tako glede načina sprejema in uveljavitve novih kriterijev, kot v vsebinskem smislu. Gre za hud primer samovolje.

• Vpis in sprejem otrok v javni vrtec ureja 20. člen Zakona o vrtcih
• Skladno s tem členom vrtec vpisuje in sprejema otroke na podlagi prijav vse leto.
• Če je v vrtec vpisanih več otrok, kot je prostih mest, odloča o sprejemu komisija za prejem otrok. Komisijo imenuje ravnatelj. 
• Sestavo in način dela komisije ter kriterije za sprejem otrok določi svet vrtca v soglasju z ustanoviteljem.
• Prednost pri sprejemu v vrtec imajo otroci iz socialno ogroženih družin in otroci s posebnimi potrebami.

Glede na to, da je po zakonu o lokalni samoupravi nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin v pristojnosti ministrstev, smo od Ministrstva za šolstvo in šport pred tednom dni zahtevali stališče glede pristojnosti občine za določanje natančnejših kriterijev za sprejem otrok v vrtec. Pristojne smo pozvali, da nemudoma ukrepajo. Njihov odgovor pričakujemo te dni.

Problematika vrtca v lenartu

S problemom statusne spremembe Vrtca Lenart smo se ukvarjali v lanskem letu.
Pobudnik je v pobudi opozoril, da postopki izvedbe statusne spremembe vrtca kot samostojnega javnega zavoda in priključitve posameznih enot k osnovnim šolam niso potekali skladno s predpisi.
Menil je, da so kršene pravice zaposlenim zaradi vztrajanja, da vrtec s 1. 1. 2004 kot samostojni javni zavod ne obstaja več, in groženj, da zaposleni ne bodo prejeli plač, saj sredstev, ki jih je občina dolžna zagotavljati javnemu vzgojno-izobraževalnemu zavodu, ni več mogoče nikamor nakazati.
Obvestil nas je, da je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (v nadaljevanju: MŠZŠ) preko Državnega pravobranilstva v imenu Republike Slovenije proti občini vložilo tožbo na Upravnem sodišču Republike Slovenije. Pobudnik nas je zaprosil za posredovanje, da bi vrtec do odločitve sodišča lahko normalno posloval, ter da bi pospešili postopke pri pristojnih državnih organih za sprejem čimprejšnje odločitve.

Po naših informacijah je imel vrtec težave z izplačilom plač zaposlenim vsak mesec, saj so sredstva prejemali šele na podlagi odločbe, s katero je MŠZŠ določilo občini obvezno nakazilo sredstev v višini razlike med ceno programa in plačili staršev v obsegu sredstev za plače in prejemke ter davke in prispevke za zaposlene v vrtcu. Težave pa so bile tudi na drugih področjih. Tako občina ni izdala soglasja k izračunu cene programa, na zaprosilo ravnatelja za imenovanje predstavnikov občine v svet zavoda se po njegovih informacijah niso odzvali.

Od župana smo zahtevali pojasnilo in stališče do očitkov pobudnika, ter ali občina res ne izpolnjuje svojih obveznosti do omenjenega vrtca.

Iz pojasnila direktorja občinske uprave so izhajala nam že znana dejstva:
- da je občina na podlagi veljavnih predpisov sprejela nove odloke o ustanovitvi štirih javnih vzgojno-izobraževalnih zavodov, v sklopu katerih bi v prihodnje delovale enote sedanjega vrtca;
- da so bili odloki sprejeti na 7. redni seji Občinskega sveta Občine Lenart (v nadaljevanju: občina) 8. julija 2003 in objavljeni v Uradnem listu RS, št. 81/03 in 82/03;
- da Občina Lenart kot ustanoviteljica vseh javnih vzgojno-izobraževalnih zavodov lahko odloča o njihovem statusu;
- da je Državno pravobranilstvo RS zoper sprejete odloke vložilo tožbo na Upravnem sodišču (v nadaljevanju: US), ki je v zvezi s tem že odločilo, da se tožbi ugodi in se odloki odpravijo;
- da se je na sodbe US občina pritožila na Vrhovno sodišče. Žal pa iz pojasnila nismo ugotovili stališča do očitanih navedb; občina ni odgovorila na vprašanje, če res ne izpolnjuje svojih obveznosti do omenjenega vrtca.

Po naših informacijah občina z vrtcem še naprej ni sodelovala.
- Sredstva za plače zaposlenih je vsak mesec izterjal Davčni urad Maribor na podlagi upravne izvršbe denarnih obveznosti, skladno z Odločbo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport.
- Vrtcu ni bilo izdano soglasje k izračunu cene programa in
- niso imenovali treh predstavnikov ustanovitelja v svet zavoda.
Vrtec za občino tako rekoč ni obstajal.

Županu smo poslali kritiko njegovega ravnanja, saj ni bilo dvoma, da vrtec ni ukinjen in ni gotovo, če in kdaj bo. Vrtec je še naprej opravljal svojo dejavnost, občina pa ima do njega s predpisi določene obveznosti. Neizpolnjevanje teh obveznosti onemogoča normalno in zakonito delo zavoda. V nasprotju z načeli dobrega upravljanja je, da je občino treba z upravno izvršbo prisiliti k izpolnjevanju obveznosti glede financiranja. Opozorili smo ga še, da se njegovo ravnanje v tej zadevi nikakor ne sklada s podobo občine, kot si jo lahko ustvarimo ob ogledu predstavitve na spletnih straneh, še manj pa z vsebino nagovora, ki ga je kot župan namenili občankam in občanom ob izvolitvi.

Iz županovega odgovora je bilo razbrati, da ga kritične pripombe varuha človekovih pravic ne ganejo dosti, da pa je spor o statusni spremembi stvar Vrhovnega sodišča. Kljub temu, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločilo, je bil vrtec v prvih mesecih letošnjega leta razdeljen v štiri enote, ki od 1. 4. 2005 dalje poslujejo kot enote osnovnih šol.

Letno srečanje Evropske mreže ombudsmanov za otroke (ENOC); Varšava, september 2005

Konferenca ombudsmanov JV Evrope v Solunu, 11. - 12. 10. 2005(namestnik varuha Tone Dolčič govori o pravicah otrok do svobodnega izražanja lastnega mnenja)

Literarni natečaj za mlade

Obisk Franka Ortona, nekdanjega švedskega ombudsmana proti diskriminaciji

ŽIVLJENJEPIS
Frank Orton

Datum in kraj rojstva: 13. september 1942, Malmö, Švedska

Izobrazba:
Srednja šola v Malmöju (1961); vojaško-jezikovna šola v Uppsali v okviru služenja vojaškega roka (1961–1962); diploma iz prava na Univerzi v Lundu (1968); študij prava na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, ZDA (1968–1969.)

Zaposlitev:
Sodnijski pomočnik na okrožnem sodišču v Malmöju (1970–1972); sodnik poročevalec pri prizivnem sodišču za okrožji Skåne in Blekinge (1972–1974); sodnik porotnik na okrožnem sodišču v Malmöju (1974–1978); sekretar švedskega vladnega pravnega odbora za odvzem prostosti (1978–1983); sodnik porotnik na prizivnem sodišču za okrožji Skåne in Blekinge (1983–1984); sodnik poročevalec pri švedskem vrhovnem sodišču (1985–1989); direktor švedske komisije za radiodifuzijo (1989–1992); švedski ombudsman proti etnični diskriminaciji (1992–1998); mednarodni svetovalec (1998–2000); varuh človekovih pravic v Bosni in Hercegovini (1. 5. 2000–31. 12. 2003); mednarodni svetovalec (1. 1. 2004–).

Častne funkcije:
Predsednik Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) (1994–1998); član Mednarodnega usklajevalnega odbora nacionalnih institucij za promocijo in varstvo človekovih pravic (ICC) (1993–1998); podpredsednik švedske sekcije Mednarodne komisije pravnikov (ICJ) (1987–1992); predsednik odvetniške zveze pokrajine Skåne (1972–1978) itd.

Posebne naloge:
Projekti tuje pomoči v Namibiji, Nikaragvi, Paragvaju, Južni Afriki ter na Zahodnem bregu in v Gazi. Številne mednarodne konference o človekovih pravicah (Adis Abeba, Bejrut, Buenos Aires, Caracas, Durban, Carigrad, Manila, Quebec, Sydney, Tbilisi, Teheran, Tulsa, Tunis in različna evropska mesta). Usposabljanje sodnikov v Bosni in Hercegovini ter Estoniji. Sodni opazovalec na Kosovu in Zahodnem bregu.

Znanje jezikov:
Angleščina (tekoče), nemščina (nekdaj tekoče), ruščina (nekdaj tekoče), francoščina (branje), španščina (nekoliko), latinščina in klasična grščina (šolsko znanje).

OPOMBE

1. Švedski ombudsman proti etnični diskriminaciji (od leta 1992 do 1998)
Naloga švedskega ombudsmana proti etnični diskriminaciji je, boriti se proti vsem oblikam etnične diskriminacije v družbi, vključno z zasebnim sektorjem, in sicer tako s splošnimi ukrepi kakor z ukrepi, ki jih v posameznih konkretnih primerih sprejme na podlagi pritožb državljanov ali po uradni dolžnosti. Etničnost je na Švedskem opredeljena tako, da vključuje raso, barvo kože, narodno ali etnično poreklo in religijo. Delo g. Ortona v vlogi ombudsmana je med drugim vključevalo posebne dejavnosti v zvezi z laponsko in romsko narodnostno manjšino na Švedskem, anketiranje različnih priseljenskih skupin o diskriminaciji, ki jo občutijo v svojem okolju, promoviranje izbranih velikih podjetij zaradi njihove protidiskriminacijske politike, vsakoletne šolske natečaje na nacionalni ravni s spisi na temo strpnosti in spoštovanja do drugih ter predavanja za sodnike, tožilce, zaposlene v policiji, politike in diplomate.

2. Varuh človekovih pravic v Bosni in Hercegovini (od maja 2000 do decembra 2003)
Naloga varuha človekovih pravic v Bosni in Hercegovini je, spodbujati odgovorno vodenje države in vladavino prava ter varovati pravice in svoboščine fizičnih in pravnih oseb, kakor so vsebovane zlasti v ustavi Bosne in Hercegovine ter v njej priloženih mednarodnih pogodbah, pri čemer v ta namen spremlja delovanje vseh bosansko-hercegovskih javnih institucij, vključno s sodišči. Seznam drugih dejavnosti (poleg obravnavanja pritožb) je poslan hkrati s tem besedilom.

3. Predsednik Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) (od leta 1994 do 1998)
Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) pri Svetu Evrope je bila ustanovljena leta 1994. G. Orton je bil njen prvi predsednik z mandatom do 1. januarja 1998. V tem obdobju je bila vzpostavljena njena neodvisnost in opredeljen njen prihodnji razvoj, vključno z oblikovanjem inovativnega pristopa, po katerem se spremljajo razmere v vsaki državi posebej in ki danes zajema tretji krog priporočil posameznim državam ter obiske na kraju samem. V tem obdobju je prišlo do sprejetja mednarodnega dokumenta, po mnenju romskih aktivistov prvega dokumenta, ki vsebuje konkretna priporočila za boj proti diskriminaciji Romov, ter (med drugim) do oblikovanja nove močne in vztrajne pobude, kar je nazadnje privedlo do sprejetja Protokola 12 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki prepoveduje diskriminacijo tudi zunaj okvira specifičnih pravic, ki jih zagotavlja navedena konvencija.

4. Mednarodni usklajevalni odbor nacionalnih institucij za promocijo in varstvo človekovih pravic (ICC) (od leta 1993 do 1998)
Mednarodni usklajevalni odbor nacionalnih institucij za promocijo in varstvo človekovih pravic (ICC) je bil ustanovljen leta 1993 po Svetovni konferenci o človekovih pravicah na Dunaju ter v podporo t. i. Pariškim načelom, ki se nanašajo na status in delovanje nacionalnih institucij za človekove pravice. G. Orton je bil v času od ustanovitve Odbora do takrat, ko je odstopil s položaja švedskega ombudsmana proti diskriminaciji, eden od dveh evropskih članov ICC-ja. V tej vlogi je med drugim spodbudil Svet Evrope, da je leta 1997 sprejel priporočila glede nacionalnih institucij za promocijo in varstvo človekovih pravic, in sprožil postopek za ustanovitev Evropske usklajevalne skupine (ECG) za te institucije ter pozneje tudi pomembno sodeloval pri njenem delu.

5. Kot mednarodni svetovalec je g. Orton med drugim opravljal naslednje naloge:
• na prošnjo Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice je opravil zunanjo strokovno oceno enote Združenih narodov za nacionalne institucije za promocijo in varstvo človekovih pravic,
• na prošnjo regionalnega urada Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) iz Bratislave je ob različnih priložnostih nagovoril zbrane ombudsmane in odprl številne teme, med drugim o odnosih ombudsmanov s političnimi strankami in sodišči,
• na prošnjo UNDP-ja iz Armenije je napisal priročnik in vodil tridnevni seminar za izbrane armenske uradnike o promoviranju človekovih pravic, odgovornem vodenju države in vladavini prava v okviru dejavnosti novoustanovljene institucije armenskega varuha človekovih pravic,
• na povabilo UNDP-ja iz Kazakhstana je predaval o različnih vprašanjih človekovih pravic ter predstavil svoja mnenja o kazahstanski zakonodaji, ki ureja položaj in delovanje ombudsmana in komisije za človekove pravice,
• na povabilo Sveta Evrope je bil eden od štirih uvodnih govornikov na konferenci, ki jo je kot evropski prispevek k Svetovni konferenci proti rasizmu, rasni diskriminaciji, ksenofobiji in nestrpnosti (v organizaciji Združenih narodov je potekala avgusta 2001 v Durbanu v Južnoafriški republiki) organiziral Svet Evrope in na kateri je sodelovalo več kot 500 udeležencev,
• po naročilu Evropske komisije je pripravil projekt "twinning" za vzpostavitev institucije ombudsmana v Turčiji,
• po naročilu Evropske komisije je prek glavnega izvajalca opravil strokovno oceno novega latvijskega kazenskega zakonika in nekaterih drugih delov latvijske zakonodaje,
• po naročilu Evropske komisije je opravil strokovno oceno kakovosti in učinkovitosti estonskega pravosodnega sistema,
• na prošnjo švedskega ministrstva za pravosodje je izpeljal številne seminarje za sodnike v Estoniji,
• na prošnjo Mednarodne komisije pravnikov (ICJ) iz Ženeve je vodil misijo v Turčijo, ki je opravila oceno kakovosti in neodvisnosti turškega pravosodnega sistema,
• na povabilo Svetovnega združenja ombudsmanov (IOI) je na štiriletni svetovni konferenci le-tega v kanadskem Quebecu govoril o vlogi ombudsmana pri priznavanju posameznikovih pravic in svoboščin v boju proti terorizmu,
• na povabilo Evropskega združenja ombudsmanov (EOI) je večinoma ruske udeležence zborovanja ombudsmanov v Kazanu v Rusiji nagovoril s temo podpiranja strpnosti kot sredstva za preprečevanje diskriminacije,
• na povabilo Švedskega helsinškega odbora je mladim Romom v makedonskem Ohridu govoril o možnostih za boljšo prihodnost na področju človekovih pravic Romov,
• na prošnjo švedske državne agencije Folke Bernadotte Academy je predaval na mednarodnem seminarju o vladavini prava.

Poročilo 

Varuh človekovih pravic na novinarski konferenci o otrokovih pravicah

DNEVNIK, 12. 10 - Še v duhu tedna otroka, ki je sicer že za nami, je slovenski varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek včeraj predstavil poročilo o uresničevanju pravice otrok do svobodnega izražanja v izobraževalnem procesu. V uradu varuha na splošno ocenjujejo, da se v Sloveniji mnenje, da je otrok predvsem objekt izobraževanja, ne pa subjekt pravic, počasi spreminja.
Kljub temu Hanžek opozarja, da otroci, mladostniki in njihovi starši svoje pravice slabo poznajo. To po njegovem mnenju ni presenetljivo, saj tudi javni uslužbenci s področja šolstva zelo slabo poznajo obvezujoče določbe mednarodnih aktov, ki bi jih sicer morali poznati in uporabljati pri vsakodnevnem delu. V uradu varuha zato vse več svoje pozornosti namenjajo promociji otrokovih pravic in si v ta namen prizadevajo za to, da bi učenje o otrokovih pravicah postalo del rednega učnega načrta v vseh šolah. Nekatere pravice učencev se sicer že uresničujejo, denimo sodelovanje vajencev oziroma dijakov v svetih poklicnih šol, gimnazij in dijaških domov, vendar varuhovo poročilo omenja tudi nekaj težav. Ena od teh so disciplinski postopki, v katerih dijakom ni vedno omogočeno, da povedo svoje mnenje.
Prav tako zakon o osnovni šoli daje pravico ugovora zoper nepravilno oceno pri zaključnem preverjanju le staršem, ne pa tudi učencem. Problemi se pojavljajo tudi pri enakopravni obravnavi otrok s posebnimi potrebami, vendar do državnozborske obravnave lanskoletnega poročila varuha, ki naj bi bila na vrsti do konca tega meseca, o potrebnih spremembah urad ne more razpravljati. Po mnenju urada varuha je sporno tudi, da dolžnosti gimnazijskih dijakov, postopek in način izrekanja ukrepov ter šolski red podrobneje določi minister, čeprav ustava določa, da se pravice in dolžnosti dijakov lahko urejajo z zakonom.
O novih kriterijih za sprejem otrok v vrtce, ki jih je sprejel lenarški župan Ivan Vogrič, je Hanžek dejal, da so v očitnem nasprotju z določbami zakona tako glede načina sprejema in uveljavitve novih kriterijev kot v vsebinskem smislu. Po njegovih besedah gre za hud primer samovolje župana, ki pa ni edini. Pravi, da v uradu skoraj vsako leto naletijo na nemoč države v odnosu do občin, vlada in parlament pa ne ukrepata.