Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

6.9.2005

Gradiva

Sovražen govor na spletni strani

Anonimna pobuda je varuha opozorila na spletno stran, ki vsebuje številne zapise in sporočila s skrajno negativnim izražanjem do določene skupine ljudi - prebivalcev Slovenije.

Že bežen pogled na vsebino spletne strani dopušča zaključek, da gre v mnogih primerih za izzivanje, razpihovanje in širjenje idej v nasprotju z ustavno prepovedjo spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti po 63. členu ustave. Ta člen ustave določa za protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je tudi vsakršno spodbujanje k nasilju. Takšno ravnanje prepovedujejo tudi številne mednarodne konvencije s področja varstva človekovih pravic vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Mednarodnim paktom OZN o državljanskih in političnih pravicah.

Kopijo pobude smo odstopili v vednost in nadaljnje odločanje Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, saj Kazenski zakonik v 300. členu določa kaznivo dejanje zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Izvršitvena dejanja tega kaznivega dejanja pa so prav izzivanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti ter širjenje ideje o večvrednosti ene rase nad drugo.

Varuhu niso poznani storilci, torej pisci sporočil, niti avtorji oziroma imetniki te spletne strani. Tudi nam ni znan krajevni izvor spletne strani in njene vsebine, gre pa očitno za sporočila, ki nastajajo prav v sedanjem času in v našem okolju. Informacija, s katero razpolaga varuh, je torej nepopolna. Tako smo predlagali, da zadevo obravnava pristojno okrožno državno tožilstvo in to s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja po 300. ali katerem drugem členu Kazenskega zakonika.

Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani nas je v odgovoru obvestila, da so opozorilo na spletno stran šteli kot kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, saj ocenjujejo, da obstaja sum kaznivega dejanja zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po prvem odstavku 300. člena KZ. Zadevo so odstopili policiji, da ukrene vse potrebno za izsleditev storilca kaznivega dejanja.

Na policijo priveden mladoletni begunec brez pravic, ki gredo ob odvzemu prostosti

Novela Zakona o policiji, sprejeta v letu 2003 (ZPol-B) je prinesla spremembo, po kateri se za odvzem prostosti šteje samo pridržanje ne pa tudi prijetje in privedba. S prijetjem policisti začasno omejijo gibanje določeni osebi, s privedbo pa jo privedejo v svoje uradne prostore ali na določen kraj. Omejitev gibanja pri prijetju, kot tudi privedba pa v resnici vsebinsko nista nič drugega kot odvzem prostosti. Za odvzem prostosti je namreč šteti vsak položaj, ko posameznik ne more svobodno oditi ali zapustiti določenega prostora.

Novelirani 44. člen ZPol, ki namesto o odvzemu prostosti govori zgolj o pridržanju (in zadržanju po določilih Zakona o nadzoru državne meje), zavezuje policista, da s slovensko različico tako imenovane "miranda pravice" seznani le osebo, ki je pridržana (zadržana), ne pa tudi osebe, ki je prijeta ali privedena. Tako ob prijetju in privedbi policisti ne dajejo prizadeti osebi nobene informacije in pouka o njenih pravicah, kar sicer zahteva 19. člen Ustave ob odvzemu prostosti. V letnem poročilu varuha za 2003 smo opozorili, da pomeni takšna sprememba ZPol korak nazaj pri zagotavljanju pravne države, dvomljiva pa je tudi s stališča ustavnega varstva osebne svobode.

Posledice tako spremenjene zakonske ureditve so lepo vidne na primeru mladoletnika, begunca iz Afganistana, ki ga je policist v večernih urah 9.8.2005 zaustavil pred trgovino na Viču v Ljubljani ter ga nato privedel na Policijsko postajo Ljubljana Vič Rudnik. Mladoletnik je imel pri sebi kolo, glede katerega so okoliščine kazale, da je bilo ukradeno in video kamero, za katero ni imel računa. V prostorih Policijske postaje je bil skoraj dve uri. V času, ko policija z njim ni opravljala pogovora (vodila postopka) je bil v sobi zaklenjen in je tam čakal na nadaljnje odločitve policije. Tam je bil zato, ker je tako odredila policija in je smel prostor, v katerega je bil nameščen, zapustiti šele, ko mu je to dovolila policija. Tako mu je bila dejansko odvzeta prostost, saj ni smel svobodno oditi ali zapustiti odrejenega prostora.

Neprostovoljno zadrževanje (bivanje) mladoletnika na policijski postaji je policija pravno opredelila kot privedbo. Ker gredo po ZPol informacije in pouk o pravicah le ob pridržanju, ni bil deležen nobenih informacij in pouka o pravicah ob odvzemu prostosti. To pa je v nasprotju z 19. členom ustave, ki zahteva, da je vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, takoj v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.

Pri tem velja poudariti, da informacija osebi, ki ji je odvzeta prostost, o njenih pravicah, ni uveljavljena zgolj zaradi zagotavljanja pravnih jamstev v (pred) kazenskem postopku. Pravica do informacije (na primer, da o odvzemu prostosti obvesti svoje najbližje) ima tudi svoj humani vidik, da se prepreči duševno in socialno izolacijo osebe, ki ji je odvzeta prostost. Pouk o pravici do odvetnika omogoča pridržani osebi, da si zagotovi pravno varstvo, hkrati pa ji omogoča, da učinkovito opozori, uveljavlja in zahteva sankcioniranje kakršnegakoli slabega ravnanja, tudi izsiljevanja priznanja ali določenih izjav. Informacija o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost, tako pomeni tudi temeljna jamstva proti nezakonitemu ali grdemu ravnanju s pridržano osebo. Prav zato mora biti uveljavljanje teh temeljnih jamstev omogočeno v vseh primerih in od samega dejanskega začetka odvzema prostosti. Mladoletni begunec je bil za vse to prikrajšan, pri čemer pa policiji očita prav grdo ravnanje z nezakonito uporabo fizične sile.

Zanimivo je tudi, da je bil kot razlog za privedbo na policijo v knjigi privedenih oseb navedeno "ugotavljanje identitete". Če bi bilo to točno in bi bil mladoletnik priveden zgolj zaradi ugotavljanja identitete, bi moral biti po končanem identifikacijskem postopku takoj izpuščen. Njegova identiteta je bila ugotovljena najkasneje s prihodom mladoletnikove skrbnice, ki je osebno in z dokumenti potrdila njegovo identiteto (kot je izhajala že iz mesečne avtobusne vozovnice). Pa vendar mladoletniku ni bilo dovoljeno, da bi takrat prostore policijske postaje zapustil skupaj z obiskovalko. Počakati je moral vse do časa, ko je bilo ugotovljeno lastništvo video kamere, torej predmeta, ki ga je imel pri sebi ob privedbi. Ugotavljanje identitete tako ni bil (edini) razlog za njegovo zadrževanje na policijski postaji, pač pa je to bil sum storitve kaznivega dejanja, ker je imel pri sebi očitno ukradeno kolo in videokamero brez dokazila o lastništvu. Policija ga je takrat obravnavala kot osumljenca kaznivega dejanja, kar še poudarja njegove pravice ob odvzemu prostosti (vključno s pravico do zagovornika).

Ob povedanem tudi ne gre prezreti, da je policija obravnavala mladoletnika. Po 3. členu Konvencije ZN o otrokovih pravicah morajo biti pri vseh dejavnostih državnih organov (torej tudi policije) v zvezi z otroki, otrokove koristi glavno vodilo. Ista konvencija pod točko d) 37. člena zahteva, da ima vsak otrok, ki mu je odvzeta prostost, takojšen dostop do pravne in druge ustrezne pomoči. Čeprav ZKP izrecno ne določa obvezne obvestitve in navzočnosti zakonitega zastopnika (staršev ali skrbnika) mladoletnega osumljenca, ki mu je odvzeta prostost, pa je v skladu z zavezo države, da ravna v korist otroka in v primeru odvzema prostosti takoj obvestiti otrokovega zakonitega zastopnika. Otrok ima pravico, da so ves čas odvzema prostosti ob njem starši ali skrbnik. Pritožba pa v danem primeru celo očita, da skrbnici (ki je na policiji potrdila mladoletnikovo identiteto), policist ni dovolil, da bi ostala z mladoletnikom v času odvzema prostosti in je morala oditi. Ko smo tozadevne okoliščine preverjali na policijski postaji, smo ugotovili, da policija o njenem obisku nima nobenega zapisa o času prihoda in odhoda. 

Problematika obravnave otrok z avtističnim sindromom

Varuh človekovih pravic je bil konec junija seznanjen s problematiko obravnave otrok z avtističnim sindromom, o čemer so v poletnem času tudi večkrat pisali mediji.  V tem času je pridobil tudi mnenje Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrične klinike, kakor tudi Centra društva za avtizem iz Maribora. Ker center trenutno zbira podpise podpore peticiji AVTISTI SO, AVTIZMA NI, se želi varuh človekovih pravic pridružiti prizadevanjem za hitrejše in bolj učinkovito razreševanje problematike otrok s sindromom avtizma z naslednjo

I Z J A V O

Republika Slovenija se je z ratifikacijo Konvencije o otrokovih pravicah zavezala, da bo priznavala otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in da noben otrok ne bo prikrajšan za pravico do takega zdravstvenega varstva (24. člen KOP). Posebno varstvo in skrb pa uživajo otroci tudi na podlagi 56. člena Ustave Republike Slovenije. Ker morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi (3. člen KOP),  želi varuh v okviru svojih pristojnosti opozoriti na naslednje:

1. s problemom otrok z avtističnim sindromom se je širša slovenska javnost podrobneje seznanila šele v letošnjem letu, pri čemer pa ugotavljamo, da tudi strokovna javnost še ni dovolj seznanjena s problematiko, ki ne zadeva le področja zdravstva, temveč posega zlasti tudi na področje vzgoje in izobraževanja. Zato bi morali pristojni državni organi podpreti vsa prizadevanja, da se začne problematika avtizma  spremljati sistematično in multidiscliplinarno. V ta namen bi moral biti določen nacionalni nosilec vseh aktivnosti, ki bi bil zadolžen tudi za koordinacijo in spremljanje problematike avtistov na vseh področjih, kjer se pojavlja.

2. za začetek razreševanja problemov otrok s sindromom avtizma je vsekakor najpomembnejša čimbolj zgodnja diagnostika , ki lahko bistveno prispeva k izboljšanju otrokovih možnosti pri socializaciji ter vzgoji in izobraževanju. Zato varuh predlaga Ministrstvu za zdravje, naj v sodelovanju s pediatričnimi klinikami v Sloveniji pospeši usposabljanje pediatrov in drugih zdravstvenih delavcev za ustrezno strokovno delo z avtisti.

3. posebno pozornost je treba posvetiti tudi strokovnemu delu z vzgojitelji, učitelji in drugimi strokovnimi delavci na področju vzgoje in izobraževanja, ki se pri svojem delu srečujejo s problemi, povezanimi z otroki z avtističnim sindromom. Zato je treba čimprej izdelati podrobne programe in navodila za njihovo izvajanje, ki bodo omogočila uresničitev otrokove pravice do šolanja.

4. organizirati je treba ustrezne oblike seznanjanja staršev z vsemi problemi, ki jih bodo imeli pri vzgoji otrok z avtističnim sindromom ter jim omogočiti, da lahko posamezne težave razrešijo kar najhitreje. Starše je treba že ob prvem sumu, da je otrok avtist, seznaniti z možnostmi zdravljenja in s tem povezanimi pravicami v zdravstvenem sistemu ter jih seznaniti, kje lahko dobijo dodatne informacije in odgovore.

5. varuh predlaga Ministrstvu za zdravje, naj v sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja poskrbi za ustrezno statistično spremljanje pojava avtizma, ki bo primerljivo s podatki iz drugih držav. Prav tako ministrstvu predlaga, naj v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotovi možnosti, da se preiskave v zvezi z ugotavljanjem diagnoze avtističnega sindroma zagotovijo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja ter da se zagotovijo tudi možnosti zdravljenja avtistov v tujini, kjer takšno zdravljenje že uspešno poteka.

6. varuh ocenjuje, da za uresničitev večine zgoraj navedenih usmeritev niso potrebne nikakršne spremembe zakonodaje in drugih predpisov, temveč jih je mogoče uresničiti v okviru veljavne zakonodaje, zlasti zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

Poročilo

Varuh o sovražnem govoru in zakonu o RTV Slovenija

Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je na novinarski konferenci, 6. 9. 2005, opozoril na problematiko sovražnega govora na spletnih straneh, čemur bomo v prihodnje v novoustanovljenem oddelku za boj proti diskriminaciji in nestrpnosti posvetili še več pozornosti.
Varuh je orisal konkreten primer razpihovanja sovraštva prek spletne strani, o katerem je urad obvestil ljubljansko tožilstvo. Omenjena spletna stran vsebuje številne zapise in sporočila s "skrajno negativnim izražanjem do določene skupine ljudi", na primer do tujcev ali žensk. Gre za pozivanje k sovraštvu, meni ombudsman in dodaja, da je širjenje takšnih idej v nasprotju z ustavno prepovedjo spodbujanja neenakopravnosti ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti (63. člen), pa tudi številnimi mednarodnimi konvencijami s področja varstva človekovih pravic. Varuh je ljubljanskemu okrožnemu državnemu tožilstvu predlagal, da zadevo obravnava s stališča kaznivega dejanja zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Tožilstvo je opozorilo o spletni strani štelo kot kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, zadevo pa so odstopilo policiji, "da ukrene vse potrebno za izsleditev storilca kaznivega dejanja".

Varuh je se ne strinja z načinom priprave in sprejemanja zakona o RTV. "Gre za primer, v katerem se ne upošteva drugih mnenj in pripomb strokovnjakov«, je dejal varuh Matjaž Hanžek  in dodal, da je bil s tega vidika pri pripravi in sprejemanju zakona o RTVS narejen "korak nazaj v demokraciji".
Varuhov namestnik Jernej Rovšek pa je povedal, da je Varuh RS zainteresiran za čim boljši zakon in ohranitev javnega zavoda, na katerega bi morala imeti politika čim manjši vpliv. "Dejstvo je, da je obstoječi zakon slab in omogoča deviacije, vendar pa nov zakon na sistemski ravni omogoča vpliv politike na zavod oziroma v svojih določbah ne onemogoča njenega izrinjanja," je ocenil Rovšek.

Varuh se pridružuje naporom za ureditev problematike avtističnih otrok in v svoji izjavi poziva vse pristojne k ustreznim ukrepom. Varuh meni, da za ureditev problematike niso potrebne zakonske spremembe, ker lahko privedejo do diskriminacije drugih skupin s posebnimi potrebami, katere lahko zakonodajalec mimogrede izpusti iz zakonskih določil. Varuh meni, da je zakon, ki je pisan na splošno za vse otroke s posebnimi potrebami, sestavljen ustrezno, na pristojnih inštitucijah pa leži odgovornost, da otroke s posebnimi potrebami tudi prepoznajo in na pravi način obravnavajo.

Varuhov namestnik Aleš Butala pa je na novinarski konferenci predstavil primer, ko je bil na policijo brez pravic, ki gredo ob odvzemu prostosti, priveden mladoletni begunec iz Afganistana. V omenjenem primeru se je po besedah namestnika Butale pokazalo, da Slovenija ni delovala kot pravna in socialna država.