Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Govor varuha ob obravnavi Letnega poročila 2004 v Državnem zboru

Spoštovani poslanke in poslanci!

Pred nami je dolga, skoraj šesturna razprava o jubilejnem desetem letnem poročilu varuha človekovih pravic. Tako dolg predviden čas za razpravo kaže, da je skrb za udejanjanje človekovih pravic v Sloveniji tudi vaša skrb in prepričan sem, da bo razprava plodna in da bo še dodatno veliko prispevala k izboljšanju ravni zaščite človekovih pravic vseh prebivalk in prebivalcev v naši državi. Ni mi treba posebej poudariti, da ravan spoštovanja človekovih pravic v posamezni državi ne predstavlja le kakovost življenja ampak je tudi najpomembnejši pogoj za varno življenje tako posameznika kot skupnosti, saj brez zaščite človekovih pravic ne moremo govoriti o varnosti. Poudaril bi rad še to, da je predmet današnje razprave pogovor o stanju človekovih pravic v letu 2004 kakor ga je videl varuh na podlagi prispelih pobud državljanov Slovenije in drugih prebivalcev. Torej vsebina poročila, ki je nastalo na podlagi dela vseh zaposlenih v uradu, ugotovitve, ki so izšle iz teh pobud in priporočila, ki jih je varuh dal državnim in drugim organom, kadar je zasledil, da je kaj narobe.
Odgovornost za varovanje človekovih pravic je predvsem na državi in njenih institucijah; in sicer na vseh treh vejah oblasti. Zakonodajni, da sprejema zakone, ki spoštujejo človekove pravice, sodni, da pravočasno sodi v skladu s takimi zakoni in izvršni, da izvaja ukrepe, ki so v skladu s takimi standardi. Varuh človekovih pravic pa je le institucija, ki to nadzoruje in opozarja na morebitna kršenja ter predlaga spremembe dela tam, kjer so te potrebne. Torej ne more, pa tudi ne sme delati namesto drugih institucij, če le te ne opravljajo korektno svojega dela.
Vsebine poročila nimam namena natančneje predstaviti, saj sem prepričan, da ste ga vsi natančno prebrali. A za vzpodbudo bom naštel le nekaj najpomembnejših ugotovitev iz poročila.
Najprej lahko poudarim, da se je izboljšal odnos do Ustavnega sodišča, saj je na koncu leta ostalo le še pet neizpolnjenih odločb, medtem ko jih je bilo leto pred tem dvakrat toliko. Zmanjšalo se je tudi število pritožb zaradi problemov v zvezi z državljanstvom in tujci, denacionalizacijo ter t.i. vojnimi zakoni. Ostali problemi pa se bolj ali manj ponavljajo, odpirajo pa se tudi novi. Ponovno je treba opozoriti na dolgotrajne sodne postopke. To je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki se je v svoji sodbi oprlo tudi na poročila varuha človekovih pravic, na kar smo še posebno ponosni, ker kaže na to, da varuhovo mnenje upošteva tudi tako pomembna institucija. Problem dolgotrajnega sodnega odločanja ni le, pogojno rečeno, v tehničnem terminu, problem je v tem, da iz nepravočasne sodne odločitve pogosto izhaja množica eksistenčnih problemov. Delavcu, ki po mnogih letih sodišče pritrdi, da je bil nezakonito odpuščen, ta odločba ne pomeni nič, če je v vmesnem času delodajalec »izginil«. Tudi otroci ne smejo več let čakati na odločitve pristojnih organov, da bo odločeno o njihovih pravicah, ki jih jamčita ustava in Konvencija o otrokovih pravicah. Če ostanem samo pri teh dveh primerih. Prepozne odločitve ne potrebuje nihče.
Naslednji problemi ki jih lahko še na kratko naštejem so še zaostanki pri reševanju upravnih zadev na prvi in drugi stopnji, neprijazen odnos do uporabnikov storitev, premalo se je tudi storilo, da bi bile pravice otrok varovane v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah. Pri tem velja še posebej omeniti redko prakso upoštevanja otrokovega mnenja in njegovo sodelovanje v postopkih, ko se odloča o njem.
Rad bi omenil še en pereč problem, ki se še zaostruje in tudi pri varuhu postaja številčno vedno večji. To je problem socialne varnosti. Brezposelnost in iz tega izvirajoče socialne stiske, podkrepljene s stanovanjskimi težavami so še vedno velik problem, ki se ga mora država resneje lotiti z učinkovitimi ukrepi in ne le z besedno pripravljenostjo. Biti reven ni problematično samo zaradi pomanjkanja materialnih dobrin, problem se zaostruje, ker se revščina v družbi, ki slavi uspešnost, še dodatno stigmatizira; torej je nekaj slabega ali celo grdega. Revščina predstavlja sama po sebi kršitev človekovega dostojanstva, zato moramo biti na to še posebej pozorni.

Spoštovani.
Prepričan sem, da bo današnja razprava o poročilu, ki mu je tudi Vlada v veliki meri pritrdila, prinesla mnogo dobrih idej za izboljšanje stanja človekovih pravic v Sloveniji, ki jih bojo vse tri veje oblasti v naslednjih letih udejanile za boljše življenje vseh nas.

Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic

Državni zbor, 27. oktober 2005

 

Natisni: