Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Intervju: Frank Orton, mednarodni svetovalec za človekove pravice

Gozd je dolgočasen, če so vsa drevesa enaka

Vsi drugačni, vsi enakopravni - ta slogan, kadar gre za človekove pravice, pogosto uporabljamo tudi v Sloveniji. Prihodnje leto bo že deset let, odkar ga je mednarodni javnosti predstavil tedanji prvi predsednik evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, Šved Frank Orton. Mednarodni strokovnjak za človekove pravice, po osnovni izobrazbi pravnik, je pred dnevi že četrtič delovno obiskal našo državo. V Mariboru se je s sodniki pogovarjal o mediacijah v civilnih zadevah, v Ljubljani pa je imel za študente dve predavanji o človekovih pravicah. Z izkušnjami švedskega ombudsmana, varuha človekovih pravic v Bosni in Hercegovini ter mednarodnega svetovalca je komentiral nekatere aktualne dogodke nestrpnosti in ksenofobije.

Švedska je bila prva država na svetu, ki je (leta 1809) uvedla funkcijo ombudsmana. Kako pomembna in kako vplivna je ta funkcija danes?

Ne glede na to, da je Švedska odprta družba, je vloga ombudsmana tudi danes še vedno zelo pomembna. Spominjam se, da sem se kot mlad sodnik ob razsodbah velikokrat vprašal, kaj bi o moji odločitvi menil varuh človekovih pravic. To pomeni, da je v naši zavesti prisoten kot moralna instanca. Švedski javni uslužbenci ne želijo biti kritizirani, zato pri svojem delu poskušajo upoštevati ombudsmanovo mnenje.

V letih od 1992 do 1998 ste bili švedski ombudsman proti etnični diskriminaciji. Posebej ste se ukvarjali z laponsko in romsko narodnostno manjšino. Kaj so bile njune največje zadrege in ali ste kakšne težave uspeli sistemsko rešiti?

Do nerazumevanja in etničnih konfliktov privedejo pomanjkanje znanja, nepoznavanje posameznih etničnih skupin, njihove zgodovine, tradicije in kulture ter nepoznavanje njihovih pravic. Težava niso zakoni, ampak njihovo udejanjanje. Bilo je nekaj dobrih zakonskih predlogov, na primer konvencija iz leta 1969, ki omenja pravice etničnih skupin, vendar ji nismo posvetili toliko pozornosti, kot bi ji morali. Zato so bile nekatere odločitve sodišč precej neposrečene.
Laponci so morali dokazovati, da so na določenih območjih od nekdaj gojili jelene, kar je bilo še posebno težko, ker o tem niso obstajali pisni dokazi. Odnosi z Laponci še danes niso prav vzorno urejeni, medtem ko z Romi počasi napredujemo. Družba vse bolj razume romsko kulturo. Obe skupnosti pa bi se morali, po mojem mnenju, bolj potruditi, da bi spoznali njuno tradicijo, način življenja in nam mnogokrat tako nepoznane navade.

V Sloveniji vlada in državni zbor kljub pobudam varuha človekovih pravic še vedno nista sprejela enotnega romskega zakona in strategije za reševanje te problematike. Ukrepi so zato prepuščeni območnim skupnostim in velikokrat policijskim posegom. Pred kratkim nas je okaral Claude Cahn, programski direktor Evropskega centra za romske pravice, ki je še posebej omenil rasno ločeni pouk. Ste težave v osnovnih šolah imeli tudi na Švedskem?

Nekateri Romi se bojijo, da bi otroci, če bi dalj časa preživeli v šoli, izgubili svojo identiteto. Ker je njihovo kulturno izročilo v Evropi staro že 500 let, neradi pristajajo na spremembe. Pomembno je, da država in lokalne skupnosti to razumejo. Toda še vedno se šolske oblasti čudijo, ker romski otroci ne končajo osnovnega šolanja.
Pri nas je ravno nasprotno, v Novem mestu so na primer Romi voljni obiskovati pouk, pa jih je oblast nekoliko ločila od slovenskih sošolcev.
To je druga plat medalje. Romska drugačnost je za marsikoga zelo moteča. Iskreno rečeno, ne vem, kako bi to najbolje uredili. Želje Romov moramo upoštevati, saj v nasprotnem primeru ne bomo dosegli nikakršnih uspehov. Moram poudariti, da so bili na Švedskem najbolj uspešni tisti projekti, ki so temeljili na dobronamernosti. Te so Romi bolje sprejeli.

Kaj bi bilo treba še storiti, da bi priporočila za boj proti rasni diskriminaciji Romov, ki ste jih sprejeli v času, ko ste bili predsednik evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, države EU bolj spoštovale?

Vse naše ugotovitve bi širša skupnost lahko veliko bolj upoštevala. V konkretnih primerih, ki smo jih pripravili za posamezne države, pa bi bile te ob upoštevanju naših priporočil lahko zelo uspešne. Izboljšanje ne pride nenadoma, ampak počasi, z leti. Delo te komisije je pomembno zato, ker politiki prej ali slej spregledajo in razumejo težavo ter skušajo vendarle nekaj storiti. Saj se navsezadnje velika večina vendarle bori proti ksenofobiji! Tiste, ki ne upoštevajo priporočila neodvisne komisije, pa moramo vprašati, ali si želijo živeti v ksenofobni državi. Takšne napetosti so vendar povsem kontraproduktivne za neko družbo. Zato lahko samo ponovno svetujem, naj politike sledijo priporočilom Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti in naj upoštevajo orodja, ki smo jih razvili v Evropi, preden pride do kakšne neumnosti.

Katere so najpogostejše oblike nestrpnosti in ksenofobije, s katerimi se ukvarjate pri vašem delu?

Presenečeni boste, toda po mojih izkušnjah sodeč posameznika najbolj prizadene diskriminacija v stanovanjski in zaposlitveni politiki. Po drugi strani pa na širšo družbo zelo negativno vpliva sovražni govor. Na pojave, kot so sovražni govor in podobna dejanja, je treba biti še posebno pozoren.

Ker ste bili v letih od 2000 do 2003 varuh človekovih pravic v Bosni in Hercegovini, so vam razmere, v katerih so se znašli muslimani po razpadu Jugoslavije, gotovo dobro znane. Z njimi smo se zapletli tudi v Sloveniji, točneje v Ljubljani, kjer jim niso dovolili zgraditi verskega centra. Podoben zaplet z gradnjo verskih prostorov so imeli na lokalni ravni tudi predstavniki Jehovovih prič. Kaj bi bilo potrebno po vašem mnenju narediti v takih primerih?

Na žalost smo imeli podoben škandal tudi v Stockholmu. Karkoli si mislimo na primer o Laponcih, tudi oni imajo pravico, da svoje religiozne obrede opravljajo tako, kot so jih doslej. Ob takšnih nesporazumih vedno predlagam, da obrnemo pogled: kaj bi bi bilo, če Švedom, ki so se izselili v ZDA, tamkajšnji prebivalci ne bi dovolili, da zgradijo cerkev? Torej, zakaj muslimani tukaj ne bi smeli imeti mošeje?

Nasprotovanja ljudi proti "drugim veram in rasam" so se še okrepila v času globalnega boja proti terorizmu in po lanskem novembru, ko so se nemiri začeli tudi v liberalni Nizozemski. Kako torej čim bolj uspešno preprečevati nestrpnost in ksenofobijo?

Najprej bi morali pogledati, zakaj do terorizma sploh prihaja. V modernih demokracijah zelo težko sprejmemo boj proti nedolžnemu civilnemu prebivalstvu. V trenutku, ko terorizem akceptiraš, že izgubljaš bitko proti njemu. Zato v boju proti njemu ne smemo uporabljati sovražnega govora, rasne ali verske nestrpnosti. Ostati moramo v normalnih mejah, še posebej če imamo opraviti z zaporniki. V nobenem primeru tudi ne smemo dopustiti stigmatizacije celih skupin prebivalstva.
Vzemimo švedski primer, kjer vlada prepričanje, da je med priseljenci veliko več kriminalcev! Četudi je to res, pa to ne bi smel biti razlog, da bi se do tujcev obnašali drugače, če za to ni konkretnega razloga. Vedeti moramo, da velika večina emigrantov ni rizično kriminalna, zato nikakor ne smemo dovoliti, da bi napake posameznikov pripisovali skupnosti, ki ji pripadajo. Vsakega posameznika moramo obravnavati kot individuum, po njegovih dobrih in slabih dejanjih.

Čeprav se največ ukvarjate z odpravljanjem nestrpnosti in ksenofobije, naj vas vseeno vprašam, ali tudi vas skrbi etika javne besede.

Množični mediji nas vedno lahko skrbijo, saj lahko naredijo prav toliko škode kot koristi. Na Švedskem, ko sem še imel sestanke z novinarji, sem jim vedno polagal na dušo, naj poročajo tako, da bodo prispevali k izboljšanju družbe. Vedno je več načinov poročanja, zagotovo je najslabši tisti, ki stimulira ksenofobijo in razpihuje nestrpnost.

Pred kratkim so izvolili novega komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, Šveda Thomasa Hammarberga. Si lahko obetamo kakšne korenite spremembe v delovanju te politične, pravne in moralne avtoritete, ki ureja človekove pravice v Evropi?

Vse nove članice EU morajo biti še posebno pozorne na človekove pravice. Primer Turčije, ki bi rada vstopila v EU, nam razkriva, da se tam na področju človekovih pravic stvari spreminjajo na bolje. Seveda je še aktualno nespoštovanje zakonov, nehumano ravnanje z nekaterimi zaporniki, vendar gredo stvari na bolje. Institucije so lahko okvir, mi sami pa se moramo truditi, da bo kršitev človekovih pravic čim manj.

Globalizacija ne prinaša nujno samo slabih stvari. Zaradi internetnih povezav je že mogoče sklepati, da so nam stvari bližje, manj tuje.

Globalizacija dejansko pomeni, da se ljudje na neki način bolje spoznajo in se otresejo predsodkov ali strahu, zato tudi konflikti niso tako veliki. Problem pri internetu pa je, da je zelo težko ali skoraj nemogoče ustaviti sovražni govor.

Kako bi vi prepričali prebivalstvo, da bi sprejelo medse na primer materinski dom ali komuno za zdravljenje odvisnikov?

Gozd, ki ima vsa drevesa enaka, je zelo dolgočasen. Družba različnih ras in ljudi hitreje napreduje, je bolj dinamična in fleksibilna kot homogene družbe. Na grškem otoku se nam zdi normalno, da vstopimo v hišo domorodca, ko pa smo doma, se že sprašujemo, zakaj bi morali imeti Grka za soseda. Takšen vzorec obnašanja imamo na Švedskem in najbrž je lasten tudi Slovencem. Torej, zakaj bi dovolili gradnjo tovarne v lepi soseski, če vemo, da se bo povečal hrup in bo okolje bolj onesnaženo?
Ta vprašanja so zelo individualna. Sami moramo razmisliti, zakaj bi v svoji bližini želeli imeti sorodnika v domu za ostarele ali otroka v komuni za zdravljenje odvisnosti, ko pa gre za nam tuje ljudi, pa takšnim ustanovam nismo naklonjeni.

Ali na Švedskem še vedno razpisujejo šolske natečaje na nacionalni ravni s spisi na temo strpnosti in spoštovanja do drugih, ki ste jih uvedli vi, ko ste bili ombudsman?

Moja naslednica ni želela nadaljevati te tradicije. Ombudsmanu je prepuščeno, da si sam izbere svoje oblike delovanja. Meni so se zdeli ti natečaji zelo koristni in v družbi so bili dobro sprejeti. Nagrajence sta sprejela kraljica in kralj, najboljši so si ogledali stavbo OZN v New Yorku, mediji so o njih precej poročali. To se mi je zdelo skoraj enako pomembno kot akcija "Vsi drugačni, vsi enakopravni", ki se je, kot vidim, dobro ukoreninila tudi pri vas v Sloveniji.

Majda Hostnik

Natisni: