Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Sovražni govor na svetovnem spletu

Primeri sovražnega govora na internetu

Primeri iz leta 2006

V treh pobudah naslovljenih na varuha človekovih pravic smo bili opozorjeni na primere sovražnega govora na spletnih portalih zasebnih medijev. Dve se nanašata na pozivanje k nestrpnosti in sovražnosti na spletnem forumu časnika Večer. V prvi pobudi je izpostavljeno razpihovanje narodnostne nestrpnosti in sovraštva, v drugi pa razpihovanje etnične nestrpnosti. Tretja pobuda pa se je nanašala na razpihovanje nestrpnosti na podlagi spola in pozivanje k nasilju na spletnem forumu časnika Delo. 

Ob tem se nam je zastavilo širše vprašanje, ki se nanaša na možnost varovanja človekovih pravic v takšnih primerih. Menimo, da bi bilo nekatere spletne strani, v njihovem okviru pa tudi spletne vsebine, ki jih prispevajo uporabniki, kadar so uredniško oblikovane, potrebno šteti za medije v smislu ZMed. Kadar so del dnevno oz. periodično objavljanih in programskih vsebin (npr. komentarji bralcev oz. t.i. blogi ob že obstoječih programskih vsebinah v spletnih izdajah časopisov in multimedijskih portalih) za takšno razlago ni videti ovir. Pripombe uporabnikov imajo bistveno enako naravo kot denimo pisma bralcev v tiskanih medijih.

V primeru, da gre za medij, velja, da je skladno z 8. členom Zakona o medijih (Zmed) prepovedano z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Ob tem pa ZMed ne predvideva sankcij za kršitev tega člena, razen v primerih, ko je kršitev izvršena v oglasih. Ugotavljamo, da je s takšnim pomanjkanjem pravne podlage onemogočena uveljavitev klasičnih inštitutov postopka inšpekcijskega nadzora in inštitutov prekrškovnega postopka. Inšpekcijska služba lahko tako v tem primeru reagira zgolj instruktivno, tj. z ustnim pogovorom z izdajateljem spletne strani, v katerem mediju priporoča aktivno vlogo pri preprečevanju objav nestrpnih in sovražnih mnenj udeležencev spletnih forumov.

Na podlagi navedenega ocenjujemo, da je obstoječi pravni red glede urejanja področja spletnih forumov pomanjkljiv in nezadosten. Prav tako ugotavljamo pomanjkljivo pravno podlago v primerih, ko gre za sankcioniranje kršitev 8. člena ZMed, saj razen v primerih, ko je kršitev izvršena v oglasih, zakon sankcij ne predvideva. S tem je tudi onemogočena uveljavitev klasičnih inštitutov postopka inšpekcijskega nadzora in inštitutov prekrškovnega postopka.

V dveh pobudah smo bili opozorjeni tudi na pojave sovražnega govora na spletnih forumih, ki jih v okviru svojih spletnih strani ponujajo parlamentarne politične stranke. V eni izmed njih nas je pobudnik opozoril na razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanje k nasilju.

Ob tem smo zopet naleteli na širše vprašanje, ali je mogoče spletne forume, ki jih ponujajo na svojih spletnih straneh pravne osebe, kot so politične stranke, moč šteti za medije. Po ZMed so mediji časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. Za omenjeni spletni forum smo lahko ugotovili, da le-ta ni uredniško oblikovan, prav tako ponudnik spletnega foruma na vidnem mestu ne zagotavlja podatkov o odgovornem uredniku oziroma odgovornih urednikih. Za programske vsebine se štejejo informacije vseh vrst (mnenja, obvestila, sporočila ter druge informacije) in avtorska dela, ki se razširjajo prek medijev z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja. Področje elektronskih medijev ureja 115. člen ZMed, ki elektronske publikacije definira kot medije, s katerimi fizične ali pravne osebe razširjajo programske vsebine prek računalniških povezav tako, da so dostopne širši javnosti, ne glede na njihov obseg. Za elektronske publikacije, katerih izdajatelji so pravne osebe, se smiselno uporablja določbe od 1. do vključno 8. oddelka prvega poglavja ZMed, torej tudi 12. člen ZMed, ki določa, da mora izdajatelj pred začetkom izvajanja dejavnosti priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu, zaradi vpisa v razvid. Zato menimo, da bi morale biti tudi programske vsebine  na spletnih forumih političnih strank uredniško oblikovane in s tem v skladu z ZMed opredeljene kot medij. 

Prejeli smo tudi pobude, ki so opozarjale na odraze nestrpnosti na drugih spletnih straneh pravnih oseb zasebnega prava. V letu 2006 pa smo bili tudi ponovno opozorjeni na odraze nestrpnosti na forum zasebne spletne strani, o kateri smo preteklo leto obvestili tudi Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. 

Odrazi nestrpnosti, ki so se pojavili ob dogodkih v Ambrusu, so se še bolj razplamteli na svetovnem spletu, kar sta pokazali tudi dve pobudi naslovljeni na Varuha. Prva je opozorila na spletno stran, ki je žaljiva do romske etnične skupnosti, druga pa na nestrpne in sovražne zapise uperjene zoper Rome na forumu zasebne spletne strani.

Ker Varuh človekovih pravic nima pristojnosti v razmerju do zasebnega sektorja, smo v obeh primerih podali pojasnilo in nasvet glede pravnih poti, ki so posameznikom v takih primerih na voljo. Prav tako smo pojasnili, da je Varuh že večkrat  javno obsodil sovražni oziroma žaljivi govor, saj lahko le-ta grobo determinira družbeni položaj tistih, zoper katere je uperjen. To se na primer odraža ob dogodkih povezanih s prisilno preselitvijo romske družine Strojan in preostalih pozivih po izselitvah, ki so sledili tem dogodkom in so usmerjeni proti drugim in drugačnim.

Predsodki se ustvarjajo, širijo in obdržijo v družbi ne zgolj s pomočjo ekstremnih organizacij, temveč tudi s pomočjo dominantnih elit, kot so politični akterji in množični mediji. Zaskrbljeno ugotavljamo, da takšne predsodke sistematično širi in načrtno propagira celo ena od parlamentarnih strank, ki se ob tem še javno zavzema za odvzem vseh posebnih pravic pripadnikom romske skupnosti, nekateri množični mediji pa namesto, da bi takšna dejanja obsojali, izrabljajo v senzacionalistične namene.

Javni diskurz dominantnih elit oblikuje naše razumevanje sveta, saj usmerja naše misli, občutke in delovanje, zato je z njim mogoče tudi manipulirati in ga uporabljati v ideološke namene. Tako predstavlja tudi glavni vir ustvarjanja ali na drugi strani odpravljanja negativnih predsodkov. Množični mediji tako v medsebojnem prepletanju s političnim poljem ustvarjajo realnost, ki določa naš odnos do manjšinskih in marginaliziranih skupin. Odrazi sovražnosti se zato iz ust politikov kaj hitro naselijo v usta širše množice, kar se odraža tudi v številnih zapisih različnih pobudnikov, kjer se pogosto kažejo značilni, izrazito negativni in žal splošno razširjeni in zakoreninjeni predsodki o Romih. To vse se seveda odraža tudi na svetovnem spletu.

Neprimerna vsebina za otroke spletni strani podjetja

V eni izmed pobud nas je pobudnik seznanil z vsebino na otroški spletni podstrani, ki jo ponuja zasebno podjetje. Pobudnik meni, da je vsebina, ki se pojavlja v klepetalnici znotraj te rubrike za otroke neprimerna.  

Ob tem je varuh podal pojasnilo, da je že večkrat javno opozoril na problematiko varstva otrok in mladoletnikov v medijih. Med drugim je opozoril na sporno in nepravilno ureditev 84. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (ZMed-A), ki pod vprašaj postavlja resno škodljivost pornografije. Varuh je tudi že večkrat opozoril na pomanjkljivo urejenost na področju novih elektronskih medijev, predvsem interneta. Pobudnika smo seznanili tudi z aktivno vključenostjo v projekt SAFE-SI, katerega glavni namen je zagotavljanje varne rabe interneta za otroke in mladostnike, zvišati stopnjo osveščenosti znotraj ciljnih skupin staršev in učiteljev ter omogočiti celostno obravnavo in iskanje načinov za zagotavljanje varnosti na internetu. Ker je primer izven pristojnosti Varuha, smo pobudnika seznanili s pravnimi potmi, ki so mu na voljo ter ga opozorili na družinske filtre, ki omogočajo blokado dostopanja do nekaterih spornih vsebin.

Primeri iz letnega poročila za leto 2005

Pojav interneta in izjemen razvoj informacijske ter telekomunikacijske tehnologije v zadnjih desetletjih dajejo neslutene možnosti za uresničevanje svobode izražanja in drugih človekovih pravic. Seveda ima vsak pojav svoje dobre in slabe lastnosti. Bistvena prednost in hkrati slabost je, da nad vsebino širjenja informacij ni enotnega in vselej učinkovitega nadzora. Pri svojem delu smo se pogosto srečali s spornimi vsebinami na svetovnem spletu. Večina pobud je opozarjala na vsebino prispevkov uporabnikov spletnih forumov in klepetalnic.

Z Zakonom o ratifikaciji konvencije o kibernetski kriminaliteti in dodatnega protokola k tej konvenciji, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih prek teh medijev, se je tudi Slovenija zavezala k zagotavljanju omejevanja sovražnega govora in drugih diskriminacijskih praks kibernetskega prostora. Ta zaveza terja poleg zakonske ureditve tudi učinkovite mehanizme za omejevanje teh pojavov. Slovenija je žal ena redkih držav v EU, ki še nima klicnega centra za poročanje o nezakonitih ali škodljivih vsebinah na internetu. Taki centri so običajno organizirani v zasebni sferi in skrbijo za sprejemanje (anonimnih) prijav o spornih vsebinah. Vsebine, ki so ocenjene za nezakonite, prijavljajo organom pregona, ki lahko ustrezno ukrepajo. V takšnih razmerah ni presenetljivo, da so nas pobudniki v številnih pobudah opozarjali na sporne vsebine na spletu, zlasti v zvezi z raznimi ranljivimi skupinami, od Varuha pa terjali ukrepanje.

Zato smo javno opozorili na problem širjenja nestrpnosti po svetovnem spletu. To smo storili ob primeru anonimne pobude, ki je opozorila na neki spletni forum, na katerem so se razplamtele polemike o položaju t. i. izbrisanih. Pošiljatelj(ica) je v njej izrazil(a) mnenje, da gre za diskriminacijski sovražni govor in odkrito pozivanje k nasilju, kar je kaznivo, in predlagal(a) kazenski pregon zoper pisce izjav. Varuh seveda nima pristojnosti za kazenski pregon, zato smo zadevo po določilih ZKP odstopili tožilstvu. Ob tem smo izrazili mnenje, da že bežen pogled na vsebino spletne strani dopušča sklepanje, da gre v mnogih primerih za izzivanje, razpihovanje in širjenje idej v nasprotju z ustavno prepovedjo spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Izrazili smo še mnenje, da gre za sum storitve kaznivega dejanja po 300. členu KZ. Predlagali smo, naj tožilstvo razišče okoliščine nastajanja vsebin na obravnavanem forumu. Tudi tožilstvo se je s to pravno kvalifikacijo strinjalo in zadevo odstopilo policiji z navodilom, naj izsledi storilce.

Varuh je posredoval tudi zaradi nesprejemljivega načina razprave na spletnem portalu RTV Slovenija. Na enem od forumov so bili številni primeri sovražnega govora in celo odkrito pozivanje k nasilju proti istospolno usmerjenim osebam. Vsi uporabniki forumov RTV Slovenija so seznanjeni s Pravili forumov, sprejemanje le-teh pa je tudi pogoj za vključevanje v razpravo. Pravila med drugim prepovedujejo žaljenje oziroma blatenje sogovornikov in podpihovanje k spolni, rasni, narodnostni ali verski nestrpnosti, administratorji RTV Slovenija pa lahko ob hujših kršitvah uporabniku začasno omejijo objavljanje sporočil, posamezno temo ali odgovor v temi zbrišejo in temo zaklenejo brez opozorila, tiste uporabnike, ki spodbujajo k nestrpnosti, navajajo h kriminalnim dejanjem in podobno, pa izključijo s forumov. Zaradi posebnega položaja RTV Slovenija smo se kljub anonimnosti pobude odločili za posredovanje. Administratorji so izdali posebno opozorilo o spoštovanju Pravil, konkretna tema je bila v celoti blokirana in izbrisana, odstranili so tudi nekatere druge teme.

Ob tem se nam je zastavilo širše vprašanje, ki se nanaša na možnost varovanja človekovih pravic v takšnih primerih. Menimo, da bi bilo treba nekatere spletne strani, v njihovem okviru tudi spletne vsebine, ki jih prispevajo uporabniki, kadar so uredniško oblikovane, šteti za medije v smislu ZMed. Kadar so del dnevno oziroma periodično objavljanih in programskih vsebin (npr. komentarji bralcev oziroma t. i. blogi ob programskih vsebinah v spletnih izdajah časopisov in na multimedijskih portalih), za takšno razlago ni videti ovir. Pripombe uporabnikov so enakovredne pismom bralcev v tiskanih medijih.

MK smo ob tem opozorili na primere medijskih vsebin, ki so jih na spletu objavljali izdajatelji, ki jih nismo zasledili v razvidu medijev. Takšne pomanjkljivosti so izredno pogoste celo v primerih splošno znanih in široko uporabljanih spletnih strani. Primeroma navajamo, da v razvid medijev ni vpisan niti multimedijski spletni portal RTV Slovenija. Če izdajatelj medija le-tega ne priglasi pri MK pred začetkom izvajanja svoje dejavnosti, po ZMed ne sme razširjati programskih vsebin, drugače stori prekršek. Na podlagi poizvedbe o tovrstni praksi MK ugotavljamo, da je Inšpektorat RS za medije doslej veliko neurejenost na tem področju zgolj spremljal. Številne spletne izdaje uveljavljenih medijev pa je v zadnjem času (morda celo šele na podlagi naše intervencije) vendarle pozval naj pričnejo s postopki vpisa v razvid medijev. Zaradi takih pomanjkljivosti je lahko zelo otežena, ali pa celo onemogočeno uveljavljanje pravnih sredstev.