3.23 Družbene dejavnosti
3.23.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja
Ob razglasitvi epidemije nalezljive bolezni covid-19 na področju celotne države je bila posledično izdana najprej Odredba o prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 19/20 in 22/20), ki se je začela uporabljati 16. 3. 2020. Pozneje jo je nadomestil Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 25/20 in 29/20). Z navedenimi akti izvršilne oblasti je bilo prepovedano zbiranje v vseh izobraževalnih institucijah v državi. Pouk v šolah se je nadomestil s poučevanjem na daljavo.
Začasna prepoved zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja je ukrep omejitve gibanja, sprejet na podlagi 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Naveden ukrep pomeni poseg v svobodo gibanja, ki jo jamči 32. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Ker pa je svoboda gibanja pogoj za uresničevanje mnogih drugih pravic, svoboščin in pravno zavarovanih interesov, ukrep omejuje tudi te. To velja v tem primeru za izobraževanje in šolanje, saj skladno s 57. členom URS država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. V skladu z navedeno ustavno določbo in njeno konkretizacijo v zakonskih in drugih predpisih je država zavezana za ustrezno organizacijo in delovanje izobraževalnega sistema. Tako npr. Zakon o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) določa cilje vzgoje in izobraževanja, izobraževalne programe in njihovo okvirno vsebino, izvajalce, organizacijo, vrste šol, pogoje za opravljanje te dejavnosti in podobno. Zakon o osnovni šoli (ZOsn) ureja osnovnošolsko izobraževanje, posamezni zakoni pa urejajo srednješolsko izobraževanje (npr. Zakon o gimnazijah (ZGim), Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1)).
Naveden zakonski okvir naj bi ustvarjal možnosti za pridobivanje izobrazbe kot ene od ustavno določenih svoboščin, veljal pa naj bi enako za vse. URS ne zahteva, da imajo učenci pri izvajanju izobraževanja enake izhodiščne možnosti, mora pa biti šola, ki jo organizira in financira država, oblikovana tako, da je vsem omogočeno ob ustrezni prizadevnosti uspešno izpolniti šolsko obveznost (prim. odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-72/96 z dne 18. 5. 2000). Skladno z v prejšnjem odstavku navedeno zakonodajo izobraževanje praviloma poteka v šolah, kar velja tudi za priprave na maturo. Šolska zakonodaja ne predvideva položaja, ki smo mu bili priča spomladi (in nato spet od oktobra dalje), to je zaprtja šol, in tudi ne primernega ukrepanja v takem primeru, s katerim naj bi se nadomestilo izvajanje izobraževanja v šolah. Vendar pravo ne more vselej predvideti vseh možnih življenjskih položajev. Določene izjemne in nepričakovane okoliščine tako lahko pripeljejo do položaja, ki terja izjemno ukrepanje. Predvidoma smo bili temu priča tudi ob pojavu epidemije covid-19, ki naj bi zahtevala učinkovito ukrepanje za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni.
Kljub temu pa po mnenju Varuha državni organi pri odzivanju na izjemno situacijo, ki potencialno zahteva hitro ukrepanje, ki pomembno spreminja dosedanji način življenja, pri tem niso povsem neomejeni. Interes zagotavljanja javnega zdravja je treba tehtati z vsemi upoštevanimi pravicami in pravno zavarovanimi interesi, pri tem se tudi ne sme neupravičeno posegati v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja. Iz načela nediskriminacije (kot temeljne prvine načela enakopravnosti) iz 14. člena URS ne izhaja le zahteva po formalnem, ampak tudi zahteva po vsebinsko enakem obravnavanju. Ustavno nedopustna zato ni le neposredna, temveč tudi posredna diskriminacija. Ta je podana, če so posameznikom ali družbenim skupinam formalno sicer zagotovljene enake pravice oziroma enak obseg pravic, oziroma ko so jim ti zagotovljeni, vendar so pri tem posamezniki v manj ugodnem dejanskem položaju ali prikrajšani v pogledu uresničevanja pravic oziroma izpolnjevanja obveznosti. Da bi se zagotovilo dejansko enakopravno obravnavanje takšnih zapostavljenih družbenih skupin oziroma posameznikov, lahko zahteva po prepovedi diskriminacije v določenih primerih pomeni tudi zahtevo po uveljavljanju potrebnih in primernih prilagoditev, ki naj takšen zapostavljen položaj teh skupin oziroma posameznikov preprečijo (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008). Varuh je v tej luči že 27. 3. 2020 opozarjal, da vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje in da lahko ukrepi, ki so namenjeni omejevanju širjenja koronavirusne bolezni bolj prizadenejo socialno izključene ranljive skupine. Varuh je opozoril, da nimajo vsi enakega dostopa do informacijske tehnologije, na kateri temelji šolanje na daljavo. Opozorili pa smo tudi, da učenci s posebnimi potrebami potrebujejo tudi v dani situaciji prilagojen pristop (več na naslednji spletni povezavi: http://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-svetina-v-casu-solanja-na-daljavo-je-treba-poskrbeti-za-najsibkejse/).
V času, ko je v Sloveniji zaradi koronavirusa potekalo izobraževanje na daljavo, smo pri Varuhu človekovih pravic opozarjali, da vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje. Na splošno smo tudi opažali, da lahko ukrepi, ki so predvideni za omejevanje širjenja koronavirusne bolezni, v večji meri prizadenejo prav socialno izključene ranljive skupine. Šole so bile zaprte, učenje na daljavo pa je v veliki meri temeljilo na dostopu do informacijske tehnologije in predvidevalo aktivno udeležbo staršev. Pri Varuhu smo poudarjali, da imamo v Sloveniji več sto družin, ki nimajo dostopa do interneta, računalnika. Tudi tiskalnika in papirja ne. To, kar je mnogim samoumevno, za nekatere družine ni. Tiskanje učnih vsebin je za take družine zagotovo predstavljalo velik problem.
Opozarjali smo, da je nujno treba iskati rešitve za individualiziran pristop do otrok, ki potrebujejo posebno pozornost. To so otroci iz socialno šibkejših družin, velikih družin, otroci priseljencev ali otroci s posebnimi potrebami. Prav starši otrok s posebnimi potrebami so bili v teh razmerah še bolj obremenjeni in niso mogli opravljati dela od doma. Ti otroci namreč poleg nege in podpore pri dnevnih opravilih potrebujejo tudi terapije.
Glede na različne okoliščine, v katerih živijo otroci, se gotovo povečujejo tudi razlike med otroki in njihovega dejanskega dostopa do izobraževanja in nenazadnje uspešnosti izobraževanja. Novi načini izobraževanja – predvsem šolanje na daljavo in pogosto tudi šolanje doma – niso idealen način zagotavljanja izobraževanja, je pa bil to v dani situaciji najboljši možen način.
Pri Varuhu menimo, da prekomerno pripravljanje dodatnih delovnih listov in zahtev lahko še dodatno prispeva k povečevanju neenakosti učencev, saj nimajo vsi enakih možnosti dostopa do dodatnih gradiv, bodisi zaradi pomanjkanja računalnikov, slabšega dostopa do interneta, stroškov tiskanja, nezmožnosti pomoči s strani staršev in podobno.
Izredna situacija je pokazala, kolikšen je pomen vsem dostopnega šolstva. Razumljivo je, da so oblasti sprejele vse potrebne ukrepe, ker so presodile, da so koristni za zajezitev epidemije (hitro zapiranje šol je zdravstvena stroka predstavila kot potrebno za zagotavljanje javnega zdravstva). Otroci in drugi imajo vendarle pravico do zdrave šole, a Varuh od pristojnih vseeno pričakuje, da bodo čim prej razmislili tudi o nekaterih prilagoditvah, in sicer s ciljem, da ne bi bile socialno izključene populacije v deprivilegiranem položaju.
3.23.1.1 Primernost ukrepov ob vračanju otrok v šole od 18. 5. 2020 dalje
Varuh je prejel več pobud v zvezi s primernostjo ukrepov ob vračanju otrok v šole po 18. 5. 2020. Ena od pobudnic nam je posredovala dopis, ki ga je poslala Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). V njem je navedla, da imajo tudi otroci pravico do osebne svobode, svobode gibanja in osebnega dostojanstva, zagotovljena jim je tudi pravica do enake obravnave in enakega varstva pravic. Hkrati otrokom pravice zagotavlja tudi Konvencija o otrokovih pravicah, med njimi je navedla pravico do igre, razvedrila in druženja. Zapisala je, da je šola vzgojno-varstvena ustanova, ki otrokom omogoča tudi zelo potrebno socializacijo, kar vključuje tudi prosto igro z vrstniki. Iz navedenega je zaključila, da imajo otroci pravico, da se svobodno igrajo vsaj na igrišču, če že ne v učilnici, ne da bi bila njihova igra prekinjena s strani učiteljev zaradi nespoštovanja medsebojne razdalje. Menila je, da bo s pravilom o prepovedi medsebojne igre poseženo v pravico otrok do svobode, z ukrepi učiteljev pa v njihovo dostojanstvo. Zapisala je še, da glede na preklic epidemije po njenem mnenju ni več nikakršne podlage za tako striktno omejevanje svobode otrok do druženja in igre ter posegov v dostojanstvo otrok. V drugih pobudah so se pobudniki spraševali o namenu »strogih« ukrepov v šolah, glede na to, da se ukrepi drugje sproščajo (odpiranje lokalov, trgovskih centrov, dovoljeno druženje večjih skupin ljudi itd.). Navajali so, da se otroci lahko neomejeno družijo na športih treningih (npr. v programih prostočasne športne vzgoje otrok in mladine), v šoli pa morajo ves čas vzdrževati varno medsebojno razdaljo.
MIZŠ smo najprej prosili, da nas seznani z odgovorom na zgoraj navedeni dopis pobudnice. Odgovorov na nekatere dileme, ki so jih izpostavili pobudniki, v dopisu MIZŠ nismo našli. Tako ni bilo povsem jasno, na kakšen način so ob pripravi ukrepov, ki so jih v sodelovanju z zdravstveno in pedagoško stroko pripravili na področju vzgoje in izobraževanja in so bili sprejeti z Odlokom o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja na podlagi 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki določa, da Vlada RS lahko odredi prepoved zbiranja ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v RS zanesejo ali v njej razširijo določene nalezljive bolezni), presodili morebitni vpliv teh omejitev na druge človekove pravice in temeljne svoboščine otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Na MIZŠ smo zato naslovili dodaten dopis, v katerem smo navedli, da je Varuh v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB že zavzel stališče, da omejitev svobode gibanja ne more biti podlaga za posege v osebnostne pravice, lastninsko pravico in pravico do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja. Meja obsega pooblastila, ki ga ima Vlada RS pri sprejemanju ukrepov po 3. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, pa je tako (logično) nujno točka, kjer ukrep izvršilne oblasti poseže v drugo temeljno človekovo pravico in svoboščino, če za tak poseg izvršilna oblast nima podlage v Ustavi RS ali zakonodaji. Postavljalo se je tudi vprašanje, na kakšni dejanski ali pravni podlagi bi bilo mogoče omejiti zbiranje posameznikov v situacijah, ki se vsaj na prvi pogled zdijo bistveno enake, kot je npr. druženje v šoli ali druženje v programih prostočasne športne vzgoje otrok in mladine, kjer so (vsaj v kolektivnih športih) med udeleženci dovoljeni tudi kontakti. Odsotnost ustrezne dejanske oziroma pravne podlage bi namreč lahko pomenila kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave RS v povezavi s pravico do zbiranja iz 42. člena Ustave RS.
Glede na navedeno smo MIZŠ prosili za dodatna pojasnila, ali so presodili morebitni vpliv omejitve pravice do zbiranja otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na druge človekove pravice in temeljne svoboščine otrok in mladostnikov ter ali so ocenili, da druženje v šoli oziroma druženje v programih prostočasne športne vzgoje otrok in mladine nista primerljivi situaciji in jih gre zato urejati različno.
MIZŠ je v odgovoru izrazilo prepričanje, da so bili vsi ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, tako v času epidemije kot tudi ob sproščanju ukrepov, sorazmerni in potrebni. Vlada RS je ukrepe sprejemala in sproščala na podlagi strokovnih razlogov, upoštevaje epidemiološko stanje v državi. Vsa pomembnejša priporočila, ki na vseh področjih življenja (ne le na področju vzgoje in izobraževanja) vplivajo na naše vsakdanje življenje in zahtevajo določene prilagoditve posameznikov ter spreminjajo naš način obnašanja, so objavljena na spletni strani NIJZ.
Nadalje je MIZŠ v odgovoru zapisalo, da so nesporno človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, kot jih določa Ustava RS. Eden od ukrepov, ki z vidika širjenja nalezljivih bolezni po eni strani najbolj učinkovito, po drugi pa z vidika človekovih pravic najbolj omejevalno posega v človekovo življenje, je omejitev svobode gibanja. Začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih je bila, glede na presojo stroke, nujen in učinkovit ukrep proti širjenju nalezljive bolezni. Zaradi učinkovite in hitre vzpostavitve izobraževanja na daljavo pa po mnenju MIZŠ ta ukrep ni posegel niti v pravico otrok do izobraževanja niti v pravico do igre. MIZŠ je navedlo, da dejstvo, da je bila epidemija preklicana, ne pomeni, da je mogoče takoj opustiti vse ukrepe, ki preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni (kar kažejo tudi vsakodnevni podatki o pojavih novih okužb). Kot opozarja strokovna javnost, je eden od bistvenih ukrepov, ki preprečuje širjenje virusa, vzdrževanje fizične oziroma medosebne razdalje. MIZŠ je poudarilo, da medosebna fizična razdalja ni isto kot socialna »distanca«, zaradi česar ne preprečuje igre otrok z vrstniki oziroma njihove socializacije, nesporno pa predstavlja nov način obnašanja in zahteva prilagoditve tako na strani otrok kot tudi njihovih staršev in učiteljev.
Glede primerjave druženja otrok v šoli in druženja v programih prostočasne vzgoje otrok je bilo MIZŠ preprìčano, da ne gre za povsem primerljivi situaciji – že vsaj z vidika množičnosti in istočasnega izvajanja ne. Z vidika širjenja nalezljivih bolezni je, vsaj tako razumejo na MIZŠ strokovne argumente NIJZ, veliko večje tveganje podano, če se celotne generacije učencev in dijakov istočasno odpravijo z javnim prevozom v šolo in potem nazaj domov, kot v primeru omejenega števila otrok, ki v popoldanskem času, nikakor ne istočasno in na istem mestu, sodelujejo na športnih treningih in drugih oblikah organizirane prostočasne vzgoje otrok. Pri tem ni nezanemarljivo dejstvo, da se za izvajanje popoldanskih športnih dejavnosti bolj kot javni prevoz (ki predstavlja pomemben dejavnik tveganja prenosa okužbe) »uporablja« prevoz staršev od doma do kraja organizirane prostočasne dejavnosti in nazaj.
MIZŠ verjame, da so bili ukrepi, ki so bili sprejeti zaradi preprečevanja širjenja okužbe z nalezljivo boleznijo v času epidemije kot tudi po njenem preklicu, skladni z Ustavo RS in niso predstavljali nedovoljenega omejevanja oziroma posega v človekove pravice in svoboščine.
Dodatna pojasnila MIZŠ smo ocenili kot korektna, kršitev človekovih pravic, ki bi v tej fazi utemeljevale naše nadaljnje ukrepanje, nismo ugotovili. Ker pa je že takrat vse kazalo, da se tudi v šolskem letu 2020/2021 obetajo različne omejitve in ukrepi na področju izobraževanja, smo MIZŠ julija 2020 dodatno opozorili, da pravica do zdravja ne zajema le aspektov fizičnega, temveč tudi duševno zdravje. Iz javnosti in stroke so že prihajale informacije o posledicah ukrepov, ki so jih ti pustili na duševnem zdravju otrok in mladostnikov. Šola je tudi prostor druženja, zato je pomemben tudi socialni vidik, ki je bil pri šolanju na daljavo prav gotovo okrnjen. Tako se večina dijakov nižjih letnikov srednjih šol od sredine marca do zaključka šolskega leta ni vrnila v šolske klopi. Stike s šolo, učitelji in sošolci so imeli le na daljavo. Mlade smo tako res obvarovali pred okužbo s koronavirusom, vendar pa se postavlja vprašanje, kakšne čustvene posledice so oziroma lahko tovrstni ukrepi pustijo na dolgi rok.
Varuh se strinja, da so glede na trenutno epidemiološko situacijo določeni ukrepi zagotovo potrebni in je pri njihovem sproščanju potrebno imeti visoko mero previdnosti. Vendar morajo biti ti ukrepi takšni, da se bo dalo z njimi – glede na vsakokratno epidemiološko situacijo – tudi živeti. Zato smo MIZŠ opozorili, da je ob vsakem načrtovanju in sprejemanju ukrepov treba temeljito pretehtati, ali je tak ukrep nujen in primeren za dosego cilja ter ali je nujnost ukrepa sorazmerna s težo prizadetih posledic. Še posebno pozornost pa je treba nameniti ranljivim skupinam, med katere spadajo tudi otroci, med njimi pa še posebej otroci s posebnimi potrebami in tisti iz socialno šibkejših okolij. 19.1-20/2020
Na težave mladih smo javno opozorili tudi ob mednarodnem dnevu mladih, dne 12. 8. 2020. Ker so mladi zaradi svojih razvojnih značilnosti ena izmed najranljivejših skupin, pri katerih se bodo po mnenju stroke posledice epidemije in omejevalnih ukrepov lahko kazale še dolgo časa, smo odgovorne v državi pozvali, da temeljito razmislijo in pretehtajo vse možnosti, da pouk na daljavo ne bi postal dolgoročna rešitev. Celotna izjava ob mednarodnem dnevu mladih.
3.23.1.2 Opravljanje mature in zaključnih izpitov v času epidemije
Varuh je spomladi obravnaval večje število pobud v zvezi z izvedbo mature in pri tem pridobil pojasnila MIZŠ. MIZŠ je pojasnilo, da so izvedbo mature v šolskem letu 2019/2020 tehtno in skrbno presojali skozi več kriterijev in možnih posledic. Odločitev o izvedbi mature je bila sprejeta po nekajkratnem posvetu s strokovno javnostjo, obema državnima maturitetnima komisijama in ravnatelji srednjih šol, tako gimnazij kot strokovnih šol. Dejstvo je, da mora država skrbeti za celoten sistem in prav za vseh okrog 17.000 maturantov, ki letos zaključujejo srednješolsko izobraževanje in bi opravljali splošno ali poklicno maturo. Zato je bilo pri tehtanju in sprejemanju dokončne odločitve pomembno imeti v mislih vse maturante in njihove različne primere oziroma izhodišča.
Kot je še pojasnilo MIZŠ, oba zakona, ki urejata srednješolsko izobraževanje, tudi določata, da dijaki pridobijo izobrazbo šele z opravljeno maturo, ki jim omogoča, da lahko nadaljujejo svoje izobraževanje v terciarnem izobraževanju. Če dijaki v šol. letu 2019/2020 mature ne bi opravljali, se je postavljalo veliko vprašanj, in sicer kaj na primer z dijaki iz preteklih šolskih let, ki želijo letos z maturo zaključiti svoje izobraževanje in nadaljevati izobraževanje na želeni fakulteti, kaj s kandidati, ki želijo opravljati maturo, pa ne morejo imeti šolskih ocen (prijavljeni 21-letniki), kaj z dijaki, ki bi opravljali poklicno maturo, vendar bi želeli oziroma morali zaradi vpisa na želeno fakulteto opravljati tudi peti predmet, za katerega pa ocene v svojem spričevalu nimajo ipd. Kar nekaj je bilo težav in vprašanj, ki morda javnosti niso toliko poznana, vendar pa so bila za odgovorne odločevalce tudi ključna. Rešitev v smislu morebitne prilagoditve mature v smeri pisanja samo pisnih izpitov ali zmanjšanja števila predmetov se prav tako ni izkazala za najbolj ustrezno in pravično za vse maturante. Dejstvo namreč je, da so nekateri dijaki močnejši v enem predmetu, drugi v drugem, nekateri so boljši na pisnih izpitih, nekateri pa na ustnih.
Glede na vse navedeno in še vrsto drugih dilem je prevladalo mnenje izobraževalne stroke, da se je matura v šolskem letu 2019/2020 izvedla, vendar seveda samo pod pogojem ustrezne zdravstvene zaščite tako dijakov kot profesorjev in ostalih zaposlenih na šolah.
Pri splošni maturi je bil spremenjen maturitetni koledar. Datum pisnega dela izpita pri učnih jezikih (slovenščina, italijanščina, madžarščina) je bil v že potrjenem koledarju opredeljen za 1. 6. 2020. Določen je bil za pisanje izpitne pole 2, po prilagoditvi pa je bilo v istem dnevu izpeljano pisno preverjanje iz obeh delov, najprej pisanje šolskega eseja (izpitna pola 1), po odmoru pa je sledilo pisanje izpitne pole 2. Kot je pojasnila Državna komisija za splošno maturo v svojem sporočilu o izvedbi spomladanskega izpitnega roka splošne mature 2020 z dne 9. 4. 2020, ta odločitev upošteva dvoje: najmanjši poseg v siceršnji koledar pisnih izpitov in sledi načinu pisanja preverjanja učnih jezikov, ki je že vsa leta v uporabi za izvedbo jesenskega izpitnega roka mature. Izkušenjsko je bilo preverjeno, da je to izvedljivo in da ni bilo ugotovljenih dodatnih negativnih posledic za kandidate.
Upoštevaje pristojnosti Varuha, Varuh ne more zavzemati stališča o tem, kako bi se moralo z vidika pedagoške stroke zagotavljati izobraževanje na daljavo in priprave na maturo ter zaključni izpit v izjemnih okoliščinah epidemije. To velja tudi za splošno vprašanje, ali je bilo primerno izvesti maturo v celoti, le deloma ali sploh ne ter kako morebiti posledično oblikovati ali prilagoditi vpisne pogoje za nadaljnje izobraževanje. Taka odločitev bi prvenstveno morala temeljiti na celovitih ugotovitvah relevantnega dejanskega stanja in vednosti pedagoške stroke.
Pojasnila MIZŠ v odgovorih Varuhu smo ocenili kot korektna. Problematika opravljanja mature je večplastna in ni zajemala le letošnje generacije maturantov. Varuh se je strinjal z navedbami MIZŠ, da je zato pri tehtanju o izvedbi mature in načinom izvedbe le-te treba upoštevati vse njene vidike in tudi vse kandidate, ki so se odločili, da v letu 2020 opravljajo maturo.
Poudarili smo, da je v primeru izvedbe mature (in zaključnih izpitov) treba v polni meri upoštevati poseben položaj dijakov s posebnimi potrebami, ki so bili v izobraževalne programe usmerjeni z odločbo o usmeritvi, v utemeljenih primerih (poškodbe, bolezen) pa tudi drugih kandidatov, ki se jim glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje prilagodi način opravljanja mature in način ocenjevanja znanja. Ta pravica jim namreč pripada skladno z veljavnim Zakonom o maturi (ZMat, gl. zlasti 4., 21., 22. in 55. člen ZMat) in od nje zaradi epidemije ne bi bilo dopustno odstopati ali jo omejiti. Prizadeti imajo možnost v zvezi s to pravico uveljavljati tudi sodno varstvo.
Za vse dijake, ki se kljub vsem strokovnim priporočilom šol ne bi mogli ustrezno pripraviti na maturo v spomladanskem izpitnem roku oziroma se je ne bi mogli udeležiti zaradi izjemnih okoliščin, je ministrica dne 8. 5. 2020 izdala Sklep o uveljavljanju pravic in izvrševanju dolžnosti v zvezi z izvedbo splošne in poklicne mature v šolskem letu 2019/2020 št. 6036-92/2020/1. Sklep je med drugim določil, da se kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje mature v spomladanskem izpitnem roku in ki bi zaradi osebnih zdravstvenih zadržkov ali drugih upravičenih razlogov želeli opravljati maturo prvič šele na jesenskem roku, lahko odobri opravljanje mature na jesenskem roku na podlagi vloge, ki jo naslovijo na pristojno državno komisijo. Pri uveljavljanju pravice do vpisa v nadaljnje izobraževanje pa bi se upoštevalo, kot da bi maturo opravili v spomladanskem izpitnem roku, čeprav bi jo opravili šele jeseni. Varuh je v zvezi s tem že spomladi izrazil pričakovanje, da bodo pristojne komisije vse vloge obravnavale nadvse skrbno in v korist kandidatom.
Predvidene so bile možne prilagoditve tudi pri zaključnem izpitu, ki se izvaja kot interni izpit, torej na matičnih šolah z učitelji, ki poznajo dijake in s tem tudi vsebino priprav, ki so jih dijaki imeli na zaključni izpit. Tudi tu smo izrazili pričakovanje, da bodo šolske komisije za zaključni izpit razumevajoče in skladno s pristojnostmi delovale v korist dijakov.
3.23.1.3 Zagotavljanje toplih obrokov za učence in dijake v času šolanja na daljavo v drugem valu epidemije
Organizacija zagotavljanja toplih obrokov je v pristojnosti lokalnih skupnosti. Postavljalo se nam je vprašanje, ali vsi učenci in dijaki, ki so upravičeni do prevzema kosil na prevzemnem mestu, v praksi to možnost resnično lahko izkoristijo (npr. zaradi prevelike razdalje od doma do prevzemnega mesta (npr. učenci vozači), časovne organizacije prevzema kosil v povezavi z organizacijo izvedbe pouka na daljavo ipd.) ter ali ne bi za primere, pri katerih zaradi objektivnih okoliščin te možnosti res ni mogoče izkoristiti, kazalo iskati drugačnih rešitev. Na konkretnem primeru Mestne občine Kranj se je pokazalo, da nerešljivih situacij ni.
Varuh je jeseni 2020 prejel več pobud v zvezi z zagotavljanjem toplih obrokov za učence in dijake v času izobraževanja na daljavo. Ena od pobudnic je navajala, da ima tri sinove (devetošolca in dva gimnazijca), ki imajo v celoti subvencionirano malico oziroma kosilo. Opozorila je, da je rešitev, ki je v veljavi v Mestni občini Kranj (MO Kranj), za njene sinove neuporabna. MO Kranj je namreč za vse upravičene učence in dijake predvidela prevzem toplih obrokov na eni osnovni šoli v mestu. Konkretna šola je od doma pobudnice oddaljena več kot 4 km, kar je predaleč, da bi sinovi sami hodili po kosilo. Poleg tega naj bi vsi upravičenci tople obroke prevzemali po točno določenem urniku med 12. in 14. uro. Pobudnica je navajala, da imajo njeni sinovi vsak dan pouk po urniku preko videokonferenc do 14.10 ali celo dlje in tako niti ne bi mogli kosila prevzeti v za to predvidenem času. Pobudnica zato sinov na kosilo ni prijavila. Pripomnila je tudi, da so sinovi izrazili strah pred stigmatizacijo, če bi bili s strani vrstnikov videni v vrsti za prevzem kosila. Menila je, da bi bila najustreznejša rešitev, da bi dobili znesek subvencije, ki jim sicer pripada, nakazan na transakcijski račun.
V drugi pobudi je pobudnik zagovarjal možnost, da bi vsi učenci imeli možnost prevzema kosila v šoli, tudi tisti, ki niso upravičeni do subvencioniranega kosila. Navajal je, da so ravno učenci, ki niso upravičeni do subvencije kosila, pogosteje doma sami, saj so starši v službah. To pa pomeni, da na koncu tak otrok ravno tako ne dobi toplega obroka. Menil je, da s sedanjo ureditvijo prihaja do različne obravnave otrok, zagotavljanje toplega otroka za vse učence pa bi tudi olajšalo stiske staršev. Pomisleki pobudnika so se vsaj na prvi pogled zdeli utemeljeni.
Opravili smo poizvedbi pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), ki nam je pojasnilo, da se je aktivno odzvalo na problematiko zagotavljanja obrokov v času izobraževanja na daljavo in pri tem sledilo cilju enakovredne obravnave učencev in dijakov, predvsem pa tistih, ki zaradi socialno ekonomskih okoliščin topli obrok najbolj potrebujejo. Pri tem je sledilo načelu družbene solidarnosti s socialno najšibkejšimi. V izbrani rešitvi je MIZŠ prepoznalo lokalne skupnosti kot pomembnega partnerja, ki je že v spomladanskem času ob prvem valu epidemije učinkovito priskočil na pomoč in organiziral prehrano za ogrožene, predvsem s poznavanjem mreže svojih lokalnih vzgojno-izobraževalnih ustanov in njihovih kapacitet kot tudi možnostjo aktiviranja ostalih lokalnih deležnikov pri zagotavljanju dostave obrokov tistim učencem in dijakom, ki jih iz specifičnih razlogov ne morejo prevzeti osebno.
Pri tem se je MIZŠ zavezalo, da bo krilo stroške priprave obroka, ki vključujejo stroške živil in delovne sile, kot tudi embalaže in stroške dostave, kadar je le-ta potrebna.
MIZŠ je v odgovoru nadalje navedlo, da se zaveda, da v posameznih situacijah na terenu morda občasno pride do kakšnega zapleta, vendar pa po njihovem nerešljivih situacij glede na zgoraj pojasnjene zakonske in finančne okvire ni. Zagotovo ima lokalna skupnost skupaj s šolo, ki izvaja tople obroke, možnost prilagajanja tako časa izdajanja obrokov kot dostave, če ustrezne pobude s strani posameznikov pridejo do njih. Nadomestila v obliki finančnih transferjev za posameznike pa po mnenju MIZŠ zagotovo niso ustrezna rešitev, saj je verjetno drugačnih rešitev in predlogov toliko, kot je posameznikov, ki bi jim kakšna druga rešitev bolj ustrezala.
V zvezi s pobudo, da bi šole zagotavljale topli obrok za vse učence in dijake v času izobraževanja na daljavo, je MIZŠ navedlo, da bi bil osebni prevzem obroka za tako veliko število oseb v popolnem nasprotju s siceršnjimi razlogi za zapiranje šol oziroma prepovedjo zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Obenem ne gre prezreti dejstva, da zboleva tudi kader v šolskih kuhinjah, zato bi se lahko pojavile težave tudi iz tega vidika.
MIZŠ je dopis zaključilo z navedbo, da gre za okoliščine, ki terjajo razmišljanje in ukrepanje izven ustaljenih okvirjev, hitro prilagajanje, predvsem pa za okoliščine, za katere upajo in menijo, da so prehodnega značaja. Zavedajo se, da je izbrana rešitev zgolj ena od možnosti in kompromis, za katerega verjamejo, da se bo v danih okoliščinah izkazal kot ena od najboljših možnih izbir.
Istočasno kot MIZŠ smo pisali tudi MO Kranj. Hiter pregled ureditev po nekaterih drugih občinah je namreč pokazal, da so občine k organizaciji pristopile na različne načine. V nekaterih občinah v primerih, ko kosil ne kuhajo na matičnih šolah, kosila nato vseeno razvozijo po matičnih šolah in jih tam razdelijo upravičencem. Številne lokalne skupnosti (vsaj v izjemnih primerih) kosila tudi dostavljajo na dom. MO Kranj smo zato prosili za pojasnila, ali so omogočili prevzem toplih obrokov tudi za učence in dijake, ki jih zaradi objektivnih okoliščin ne zmorejo prevzeti sami na predvideni šoli v za to predvidenem času, ter ali bi bilo možno sinovom pobudnice omogočiti prevzem kosila na matični osnovni šoli mlajšega sina (morda bi se ob tej možnosti za prevzem kosila odločil še kateri od drugih upravičencev, ki obiskuje to šolo in mu je šola, kjer je organiziran prevzem kosila, predaleč), ali pa morda organizirati dostavo na dom.
MO Kranj se je z odgovorom odzvala zelo hitro. Pojasnili so, da so skladno z okrožnico MIZŠ morali v izredno kratkem času organizacijsko vzpostaviti razdeljevanje toplih obrokov, zato so se zavoljo kadra in ustrezne tehnološke opreme kuhinje odločili za to konkretno šolo. Na MO Kranj dnevno razdelijo več kot 200 toplih obrokov. Število se dnevno spreminja oz. povečuje. Prva dva dneva so presežek hrane (nekateri učenci obroka kljub prijavi niso prevzeli) namenili zavetišču za brezdomce ter nahranili tudi prostovoljce, ki so delili obroke. Sistem prijave in odjave deluje zadovoljivo, zato presežkov hrane načeloma nimajo več.
Nadalje so pojasnili, da zaradi kadrovske stiske prevzemov na matičnih šolah niso organizirali, saj bi slednje pomenilo ponovno dogrevanje hrane na drugih lokacijah, kar bi vplivalo na kakovost obroka oz. bi bilo za pripravo kakovostnega obroka potrebno za manjše število obrokov po posameznih šolah ponovno aktivirati vse kuhinje in osebje, kar pa glede na priznano ceno obroka s strani ministrice za šolstvo za občino ni izvedljivo. S strani učencev oz. dijakov niso zaznali, da jim urnik prevzemov ne ustreza. So pa ponudili možnost zamika prevzema za 30 minut ali več, če bi bilo takšnih prošenj več.
MO Kranj je v zaključku dopisa navedla, da se je nanje obrnilo par staršev z željo prevzema na matični šoli. Seznanili so nas, da bodo tem prošnjam ugodili oz. naredili izjeme in s pomočjo prostovoljcev zagotovili dostavo na njihov naslov.
Varuh je odgovora obeh organov ocenil kot korektna. Posredovanje pri MO Kranj smo ocenili kot utemeljeno in uspešno. Na naš dopis se je občina zelo hitro odzvala in ponudila konstruktivne rešitve, kar velja pohvaliti kot primer dobre prakse. MO Kranj je s tem tudi potrdila navedbe MIZŠ, da nerešljivih situacij ni. Strinjamo se, da ne gre za edino možno rešitev, je pa v danih okoliščinah verjetno res ena najboljših možnih izbir. Pobudnici smo predlagali, da prijavi svoje sinove na kosilo in prosi za izjemo – dostavo obrokov na dom. Na nas se ni več obrnila, zato predvidevamo, da je zadevo uspešno uredila.
Zgolj domnevamo lahko, da na območju MO Kranj živijo tudi drugi učenci in dijaki, ki zaradi objektivnih okoliščin (oddaljenost, odsotnost staršev v dopoldanskem času ipd.) ne morejo prevzeti kosila na način, kot je predviden ter se zato nanj niso prijavili. Zato smo občini predlagali, da poskrbi, da bodo upravičenci na primeren način seznanjeni z možnostjo izjemne dostave toplega obroka na dom v utemeljenem primeru. Le na ta način bodo res vsi otroci imeli možnost izkoristiti pravico, ki jim sicer pripada.
Načeloma smo se strinjali tudi z drugim pobudnikom, da bi bilo primerno, da bi bil prevzem toplega obroka mogoč za vse učence in dijake, ki ga potrebujejo. Razumemo pa tudi razloge MIZŠ, zakaj to ni bilo mogoče. Nekatere občine so sicer vseeno omogočile prevzem toplih obrokov vsem zainteresiranim učencem in dijakom. Pobudniku smo zato predlagali, da na svoji občini preveri, ali bi bilo to možno tudi v njihovem primeru. Glede na trenutno ureditev pa zahtevati tega od občine ni bilo mogoče. (19.1-57/2020 in 19.1-58/2020)
2.23.1.5 Zaprtje študentskih domov in posledice za študente
Vlada RS je z Odlokom o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 152/2020 z dne 23. 10. 2020) začasno prepovedala zbiranje ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covid-19, med drugim tudi v študentskih domovih, razen v primeru študentov, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu, in študentskih družin ter študentov tujcev in gostujočih profesorjev, ki jim je zaradi trenutnih varnostnih razmer onemogočena vrnitev v kraj stalnega bivališča.
Ministrica za izobraževanje, znanost in šport je dodatno s sklepom, ki je pričel veljati 25. 10. 2020, določila začasno spremembo namembnosti študentskih domov. Vsi trije zavodi se v času veljavnosti Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih uporabljajo tudi kot nastanitveni objekti za osebe, ki opravljajo za državo pomembne naloge (npr. naloge v klicnih centrih, pomoč v zdravstvenih ustanovah, v vzgojno-izobraževalnih zavodih ipd.). MIZŠ je v medijih pojasnjevalo, da je bilo s tem sklepom omogočeno nadaljnje bivanje študentom, ki že stanujejo v študentskih domovih in pomagajo pri navedenih nalogah. Predvsem naj bi šlo za študente medicine, ki so delali v zdravstvenih ustanovah, sodelovali pri odvzemu brisov, delovali na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ali pa pomagali v klicnih centrih.
Varuh se je s stiskami, ki bi utegnile zaradi ukrepov doleteti nekatere skupine študentov, seznanil iz poročanja medijev in iz drugih virov. Seznanili smo se s pozivom Študentskega sveta stanovalcev Vladi RS, da bi moralo biti bivanje v domovih dovoljeno tudi študentom v socialni stiski, študentom, ki doma nimajo ustreznih pogojev za študij na daljavo, študentom, ki si delijo gospodinjstvo z rizičnimi skupinami, študentom, ki imajo doma že aktivno okužene družinske člane, in študentom, ki so na kraj bivanja vezani zaradi opravljanja študentskega dela. Poudarili so, da so domovi večinoma prazni, preostali stanovalci pa spoštujejo poostren hišni red. Kolikor je bilo mogoče razbrati iz medijev, pri svoji prošnji (še) niso bili uspešni.
Varuh posameznih pobud študentov, ki bi jih prizadelo zaprtje domov, ni prejel. Ker pa je šlo za širša vprašanja, pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji, smo zadevo obravnavali na lastno pobudo. Na MIZŠ smo naslovili dopis, v katerem smo prosili za podrobnejša pojasnila. Hkrati smo navedli, da je glede na hitro spreminjajoče se razmere z ukrepi za zaščito zdravja vseh prebivalcev Slovenije sicer mogoče poseči v nekatere pravice. Opozorili pa smo, da je nujno ukrepe prilagajati zahtevam stroke, pri tem pa predhodno opraviti test legitimnosti (presojo ustavne dopustnosti cilja, ki se s posegom zasleduje) in test sorazmernosti (presoditi, ali je zakonski poseg v človekovo pravico ali temeljno svoboščino nujen, primeren in sorazmeren, da bi se obvarovala druga človekova pravica ali temeljna svoboščina oziroma ustavno dopusten cilj v javnem interesu).
MIZŠ je v svojem odgovoru glede "skupin" oseb oziroma izjem, ki jim je dopustno ostati v študentskih domovih po odloku, pojasnilo, da je vsem študentskim domovom podalo svoja stališča in pojasnila o primerih izkazanih okoliščin, ki osebam dopuščajo namestitev v študentskem domu oziroma preprečujejo njihovo izselitev. Študentskim domovom so svetovali, da študentov in študentk ne izselijo, kadar so izkazane opravičljive okoliščine, ki izselitvi nasprotujejo. Posredovali so uradna stališča v primeru študenta z dokazano okuženimi starši, študentov invalidov ter suma nasilja v družini. Istočasno so študentskim domovom priporočili, naj stališča ministrstva ustrezno uporabijo v podobnih primerih in študentskim domovom samim prepustili v presojo takšne situacije. Tako je, upoštevajoč opisane okoliščine vsakega konkretnega primera, študentski dom presojal, ali sme študent ob upoštevanju vseh protokolov in priporočil NIJZ ter Ministrstva za zdravje ostati v študentskem domu. Slednje je prišlo v poštev zlasti v primeru, ko bi z izselitvijo in posledično vrnitvijo v domače okolje bil študent nedopustno izpostavljen tveganjem (npr. okužbi), saj bi izselitev v tem primeru bila v nasprotju z vsemi doslej sprejetimi ukrepi za namen preprečevanja širjenja okužbe s SARS-CoV-2. Dodali so, da je pri tem zlasti zaskrbljujoče število študentov, ki so kot opravičljiv razlog navajali nasilje v družini. Zavode so zato opozorili na njihovo pomembno vlogo nudenja pomoči žrtvam nasilja, saj gre skladno s Kazenskim zakonikom za kaznivo dejanje, ki ga lahko vsakdo naznani in za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.
Glede sklepa ministrice z dne 25. 10. 2020 o spremembi namembnosti javnih študentskih domov so pojasnili, da so na ta način smele v svojih sobah ostati s sklepom prepoznane izjeme – študenti, ki opravljajo za državo pomembne naloge. V skladu z Državnim načrtom je naloga ministrstva, da odloča o začasni spremembi namembnosti objektov in nepremičnin, ki služijo izvajanju vzgojno-izobraževalnih in raziskovalnih dejavnosti in so v lasti RS oziroma v upravljanju javnih zavodov iz resorne pristojnosti ministrstva. V skladu s sklepom ministrice MIZŠ sproti odloča, ali bo določene objekte dalo v začasno uporabo (tudi) Civilni zaščiti. Doslej tega niso storili in tako v študentske domove niso vseljevali drugih skupin prebivalstva, saj domovi niso popolnoma prazni.
MIZŠ je zapisalo še, da si vsa nastala odprta vprašanja in dileme prizadevajo reševati sproti, pri čemer aktivno sodelujejo tudi s skupnostmi stanovalcev vseh javnih študentskih domov. Zagotovili so, da takoj, ko bodo epidemiološke razmere to omogočale, sledi sprememba odloka, z bolj ohlapnim definiranjem izjem. Pri tem bodo upoštevali tudi predloge študentskih skupnosti.
Pojasnila ministrstva smo ocenili kot korektna, kršitev, ki bi utemeljevale našo nadaljnjo obravnavo zadeve pri MIZŠ, nismo ugotovili. Smo pa v zaključnem dopisu, ki smo ga poslali na MIZŠ, izrazili pričakovanje, da študentski domovi posamezne primere obravnavajo čim širše v korist posameznih študentov in da se bodo vsi študenti v domove lahko vrnili takoj, ko bodo epidemiološke razmere to dopuščale. (19.1-52/2020)
2.23.1.5 Pravica do izobraževanja na daljavo
Pravica do izobraževanja je bistvenega pomena pri ustvarjanju enakosti začetnih možnosti za zdrav otrokov in družbeni razvoj. Položaj, v katerem bi imeli zgolj nekateri možnost do ustrezne izobrazbe, je nedemokratičen in zaviralno vpliva na stanje duha v družbi. Šele na platformi enake dostopnosti vseh otrok glede izobraževanja, pod enakimi pogoji, so lahko izkoriščeni vsi družbeni potenciali. Drugače se avtomatično zapirajo vrata določenim ranljivim skupinam, kar pa je družbeno škodljivo in zavira meritokracijo, ki jo naša država nujno potrebuje. Brez enakih možnosti glede dostopnosti do primerne izobrazbe ni družbene enakopravnosti. Izpostavljamo določbe 2., 14., 22., 34. in 50. člena Ustave. Načelo enakosti pomeni eno od temeljnih ustavnih norm. Pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava. Skupaj z načelom pravne države in z načelom socialne države pomeni udejanjanje načela pravičnosti v ustavi. Ustavno sodišče uporablja zapoved enakosti tudi za ustavnosodno presojo o pravičnosti.
Ker so ustavne pravice in svoboščine nedeljive, brez kakovostne in učinkovite zaščite pravice do socialne varnosti in brez življenja v socialni varnosti ni mogoče ustrezno uresničevati drugih pravic in svoboščin, ne razvijati demokracije in svobode. Socialna država je odraz vrednostnega sistema in moralnega razumevanja sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka kot posameznika in člana družbe. Glavna funkcija države je, da zagotovi svojim prebivalcem možnosti za dostojno življenje. Da bi lahko v celoti zadostili trditvi, da je Slovenija socialna država, je temeljni pogoj odprava revščine. Življenje v revščini je zatorej mogoče opredeliti kot stanje posameznika, ki je glede na koncept socialne države v nasprotju z duhom ustave. Načelo socialne države iz 2. člena narekuje družbeno solidarnost. To pa pomeni, da zagotovi uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te ne smejo biti le zapisane v ustavi, temveč morajo biti enako uresničljive za vsakega. Brez socialne države ni demokratične družbe. Čim bolj je država socialna, tem bolj je demokratična. Načelo pravne države je neločljivo povezano s socialno državo. Eden brez drugega ne moreta obstajati in se ne razvijati.[1] Če ni mogoče zagotoviti enakega dostopa do izobraževanja, je prizadeto otrokovo (človekovo) dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je izhodišče vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin in opredeljuje človeka v njegovem bivanjsko eksistencialnem bistvu. Varovanje človekovega osebnega dostojanstva, osebnostnih pravic, njegove zasebnosti in varnosti zasedajo posebno visoko mesto med pravno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami (npr. 34.–38. člen Ustave, 17. člen Pakta o državljanskih in političnih pravicah in 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).[2]
Enakopravnost je močno usidrana v presojo Sodišča EU (SEU), ki jo je že opredelilo za načelo prava EU (283/83 Racke v Hauptzollamt Mainz, tč. 11) oziroma za »splošno načelo enakega obravnavanja« (C-15/95 EARL de Kerlast, tč. 35; tudi npr. 203/86 Španija v. Svet, tč. 25; C-149/10 Chatzi, tč. 63; C-144/04 Mangold, tč. 75; C-303/05 Advocaten voor de Wereld; C-571/10 Kamberaj). ESČP je v zadevi Airey proti Irski (9. 10. 1979, A 32) opozorilo na medsebojno povezanost klasičnih pravic, ki jih ureja konvencija, tudi z ekonomskimi in socialnimi pravicami; poudarilo je, da je smisel konvencije v zagotavljanju dejanskih in učinkovitih pravic in da učinkovito uresničevanje določene pravice lahko v določenih primerih zahteva tudi aktivno ravnanje države, da imajo posamezne konvencijske pravice določene socialne učinke.
2.23.1.6 Oteženo šolanje na daljavo zaradi slabe internetne povezave
Varuh je prejel pismo pobudnice, matere treh otrok, ki so se šolali od doma. Na lokaciji, kjer živi pobudnica z družino, ni ustrezne internetne povezave, zaradi česar je bilo njenim otrokom onemogočeno šolanje na daljavo. Varuh je opravil poizvedbo na osnovno šolo in zaprosil za pojasnila, ali se nastala situacija lahko kako razreši. Šola se je obrnila na strokovne institucije in pridobila predlog rešitve pobudničinih težav – mobilni internet. Modem za mobilni internet je bil za čas dela na daljavo v izposoji družine pobudnice. Varuh je pobudo ocenil za utemeljeno. Izpostavljamo določbe 2., 14., 22., 34. in 50. člena Ustave. Pravica do izobraževanja je bistvenega pomena pri ustvarjanju enakosti začetnih možnosti za zdrav otrokov in družbeni razvoj. Načelo enakosti pa pomeni eno od temeljnih ustavnih norm. Če ni mogoče zagotoviti enakega dostopa do izobraževanja, je prizadeto otrokovo (človekovo) dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo pa je izhodišče vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Varuh zato ocenjuje, da otroci pobudnice niso imeli enakega izhodišča, kar zadeva šolanje na daljavo, saj se zaradi težav z internetom le-tega niso mogli udeleževati. Zato so bili v slabšem položaju kot otroci, ki so šolanju na daljavo lahko prisostvovali.
Varuhu je pisala še ena pobudnica, mati treh otrok, ki so se šolali od doma. Na lokaciji, kjer živi pobudnica z družino, ni ustrezne internetne povezave, zaradi česar je bilo njenim otrokom onemogočeno šolanje na daljavo. Pobudnica se je že obrnila na osnovno šolo (šola) s predlogom, da bi otroke pripeljala v šolo, kjer je internetna povezava ustrezna, vendar ji je šola dala le usmeritev, da si lahko na lastne stroške uredi dodatno jakost interneta. Pobudnica je navedla, da že imajo zakupljen paket, ki omogoča zadostno jakost, vendar jim občinska infrastruktura ne omogoča zakupljene jakosti interneta. Pobudnica je s tem seznanila šolo, vendar naj se šola na njena pojasnila ne bi več odzivala. Pobudnica meni, da je bila zaradi opisane situacije njenim otrokom onemogočena enakovredna prisotnost pri pouku na daljavo.
Varuh je opravil poizvedbo na šolo, ki smo jo zaprosili za pojasnila, ali se nastala situacija lahko kako razreši. Zanimalo nas je tudi, ali imajo več primerov podobnih pobudničinemu in kako jih rešujejo. Šola nas je seznanila, da so jim znane težave pobudnice, povezane s slabo internetno povezavo. Piše, da so se obrnili na strokovne institucije in pridobili predlog rešitve pobudničinih težav – mobilni internet. Do nesoglasja je po mnenju šole prišlo, ker naj bi pobudnica pričakovala, da šola poskrbi za mobilni internet, šola pa je bila mnenja, da to ni dolžnost njihove ustanove. Šola se je obrnila tudi na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, pri katerem so dobili usmeritev naj se obrnejo na Arnes, ki naj bi nato šoli poslal mobilni modem (za pobudnico) takoj, ko bo prejel novo pošiljko modemov. Modem je bil za čas dela na daljavo v izposoji družine pobudnice.
Varuh je ocenil, da otroci pobudnice niso imeli enakega izhodišča, kar zadeva šolanje na daljavo, saj zaradi težav z internetom le-temu niso mogli prisostvovati. Zaradi navedenega so bili v slabšem položaju kot otroci, ki so šolanju na daljavo lahko prisostvovali. Nenazadnje pri šolanju ne gre le za znanje, ampak tudi za socializacijo otrok, ki je pri izobraževanju na daljavo najbolj na preizkušnji. 19.1-55/2020
3.23.2 Priporočila v zvezi z epidemijo bolezni covid-19
Varuh daje glede področja družbenih dejavnosti v povezavi z epidemijo covid-19 naslednje priporočilo:
16 (covid-19). Varuh priporoča Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da zagotovi, da bodo imeli vsi učenci enake možnosti glede šolanja na daljavo.
[1] Teršek, Komentar k določbi 2. člena ustave.
[2] Zupančič, Klemenčič et al., 1996, str. 253.