2.10 Enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije
2.10.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja
Podobno kot lani, so tudi v letu 2020 glede na navezane okoliščine, za katere imamo razdelana posebna podpodročja, prednjačile zadeve o enakih možnostih invalidov, ki smo jih prejeli skoraj še enkrat toliko kot lani (kar pripisujemo poudarjenemu angažmaju Varuha na tem področju od nastopa funkcije novega predstojnika naše institucije, vključno s številnimi srečanji z invalidskimi organizacijami).
Sicer pa je bil posebej izrazit porast zadev na podpodročju 'drugo', kamor uvrščamo zadeve o enakosti pred zakonom oziroma prepovedi diskriminacije, v katerih gre za navezne okoliščine, glede katerih nimamo razdelanih posebnih podpodročij. Tu smo obravnavali dobrih 100 zadev več kot prejšnje leto (na celotnem področju pa skupno za skoraj triinpolkrat več zadev kot lani), pri čemer gre predvsem za posledico številnih pobud v zvezi z vladinimi ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-COV-2. O slednjih zadevah sicer nekoliko podrobneje poročamo v posebnem poglavju (poglavju 3) tega letnega poročila.
Na splošno opažamo, da ljudje relativno hitro vidijo takšne ali drugačne neenakosti pri oblastnem obravnavanju njih v primerjavi z drugim(i). Vendar pa se neredko pokaže, da odgovor na to, kako (ne)primerljiv v bistvenem dejansko je njihov položaj s položajem tistega drugega, s katerim se primerjajo, ni tako enostaven, kot ga vidijo sami. Če si položaja že v bistvenem nista enaka, že zato tudi nedopustne neenakosti ne more biti – in tudi če sta si, se s tem ugotavljanje ustavne dopustnosti posega v pravico do enakosti pred zakonom oziroma v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja šele začne. Ne ena in ne druga od omenjenih dveh pravic namreč ni absolutna in pod določenimi pogoji različno obravnavanje v bistvenem sicer enakih položajev tudi je lahko ustavno dopustno. Ne pomeni torej že vsaka ugotovljena neenakost pred zakonom oziroma diskriminacija nujno kršitve ustavnih zahtev.
V nekaterih primerih ljudem lahko v odziv na njihove očitke o neupravičeni neenakosti pred oblastmi postrežemo s precej podrobnimi oziroma vsaj predvidoma zelo zanesljivimi pojasnili, da pri njihovem iskanju pravice ne bi šlo upati na uspeh. Gre predvsem za situacije, v zvezi s katerimi že obstaja relevantna presoja Ustavnega sodišča Republike Slovenije ali Evropskega sodišča za človekove pravice – eno od pobudnic na tem področju smo tako glede na njene očitke o diskriminatornem obravnavanju npr. seznanili[1], da se tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji praksi ustaljeno izreka za nepristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih pogodb[2]. Po drugi strani pa se srečujemo s primeri, kjer še tako skrbna preučitev relevantnih gradiv ne more zadostovati za pripravo odgovora s stališči, za katera bi lahko bili prepričani, da bodo gotovo enaka tudi stališčem drugih organov, predvsem sodnih, če bi se pobudnik eventualno odločil varstvo svojih pravic iskati (še) pri njih. Razlog za to je navadno predvsem v tem, da enostavno še ni dovolj relevantne sodne prakse o zadevnih vprašanjih, da bi se glede definitivnih odgovorov nanje lahko kaj več kot pa špekuliralo. Eno izmed takšnih odprtih vprašanj je vedno znova, kaj vse sploh lahko šteje za osebno okoliščino – nepogrešljiv element vsake diskriminacije je namreč vselej tudi osebna okoliščina, na podlagi katere je posameznik obravnavan slabše od drugih. Veljavni pravni viri osebne okoliščine (razumljivo) naštevajo le primeroma (spol, narodnost, rasa …) in je krog tako opredeljenih osebnih okoliščin odprt, saj se prepoveduje diskriminacijo tudi na podlagi (katerekoli) »druge osebne okoliščine«. Osebne okoliščine pa naj bi bile »različne prirojene ali pridobljene osebne značilnosti, lastnosti, stanja ali statusi, ki so trajno in nerazdružljivo povezani z določeno osebo, njeno osebnostjo in identiteto, ali pa jih oseba ne spreminja zlahka ter na podlagi katerih se oblikujejo različne skupine oseb in odnosi njihove pripadnosti tem skupinam.«[3] Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je npr. že navedlo[4], da »[s]talno prebivališče sicer ni izrecno navedeno v prvem odstavku 14. člena Ustave, vendar je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je stalno prebivališče ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave.« V konkretnih zadevah smo tako morali pojasnjevati, da ena izmed osebnih okoliščin, ki jih izrecno navaja ZVarD (ali ZDR-1), ni naziv, v katerem posameznik opravlja delo, ali pa npr. opravljanje študentskega dela[5], obenem pa da je tudi negotovo, ali bi šlo to sploh šteti za »drugo osebno okoliščino«.
Glede obravnave zadev na tem področju je pomemben še en vidik: nemalokrat je iz predložene nam dokumentacije razvidno, da se ljudje obračajo hkrati na več naslovov, poleg Varuha npr. tudi še na Zagovornika načela enakosti. Glede takšnih primerov gre spomniti, da je npr. tudi Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) že podala priporočilo[6] o usklajevanju funkcij Varuha in Zagovornika, da bi se preprečilo prekrivanje. Zato se trudimo izogibati vodenju sočasnih postopkov Varuha in Zagovornika načela enakosti – če seveda ne ocenimo, da bi šlo zadevo obravnavati (tudi) v okviru specifično Varuhovih pristojnosti oziroma pooblastil.
Predvsem kot zanimivost naj še pripomnimo, da smo občasno soočeni tudi z izjavami posameznikov, za katere se zdi, kot da torej niso nikoli zares povsem končale na smetišču zgodovine zahodne civilizacije. Ena izmed klicateljic se je v telefonskem pogovoru npr. precej nekoherentno razgovorila o tem, da naj se začne pripravljati manifest o pravicah do dolžnosti, saj da vedno več pravic poraja kaos in da jih iščejo tisti, ki v družbo ne prispevajo nič, ob tem pa da človek ni spoštoval niti 10 zapovedi, zato bi moral vsak imeti dolžnost do strpnosti, spoštljivega obnašanja in podobno, nismo pa vsi enakovredni – na avtobusu da ko je prejšnjič sedela zraven črnca, jo je v želodcu zagrabil krč, obšla jo je groza in šlo ji je na bruhanje. Kot da bi se poslušalo nekoga iz sprednjega dela avtobusa v petdesetih letih prejšnjega stoletja na ameriškem jugu, na naslednji postaji pa bo Rosa Parks šele vstopila!
V smislu zaznanih premikov po eni strani lahko izpostavimo nekaj dobrodošlih informacij, po drugi strani pa jih glede marsičesa še pogrešamo.
2.10.1.1 Študenti invalidi dobili brezplačen prevoz do kraja izobraževanja, a pravice iz 69.a člena Zakona o visokem šolstvu ostajajo neuresničene
Videti je, da je bilo Varuhovo dolgoletno priporočilo[7] glede sistemske ureditve prevozov študentov invalidov med krajem bivališča in krajem izobraževanja končno uresničeno – področje zdaj[8] ureja 114.g člen ZPCP-2, ki v prvem odstavku določa, da imajo težje in težko gibalno ovirani študenti, ki so upravičenci do subvencionirane vozovnice v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 114.b člena tega zakona, v obdobju koriščenja subvencioniranega prevoza, določenega v tem zakonu, pravico do brezplačnega prevoza oziroma brezplačnega prilagojenega prevoza od kraja bivališča do kraja izobraževanja in nazaj; v tretjem odstavku istega člena je določeno, da o pravici do brezplačnega prilagojenega prevoza odloča ministrstvo, upravičencu pa se zagotovi brezplačen prevoz z vozili javnega potniškega prometa ali prilagojenimi vozili za prevoz gibalno oviranih oseb; če pa si upravičenec zagotovi lasten prevoz, je upravičen do povračila stroškov prevoza. Od uveljavitve omenjene zakonske ureditve Varuh tudi ni prejel pobude, v kateri bi študent invalid zatrjeval diskriminacijo pri prevozu med krajem bivanja in študija. 1.2-20/2020.
Po drugi strani moramo poročati, da podzakonski akti za urejanje pravic študentov s posebnimi potrebami tudi v letu 2020 še niso bili sprejeti, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa konec leta 2020 že tri leta in drugo študijsko leto zamuja z določitvijo postopkov in podrobnejšega načina izvrševanja pravic iz 69.a člena ZViS. Rok za primerno prilagoditev šolskega oziroma študijskega procesa iz 11. člena ZIMI pa se je iztekel že 11. 12. 2015 – zamuda je glede na ta zakon torej že kar 5-letna. Varuh že dalj časa opozarja na problematiko prilagoditve študijskega procesa za študente invalide – tako na sistemski ravni[9] kot tudi ob ponazoritvah konkretnih[10] primerov. Tako smo med drugim že poročali o zagotovilih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da so pristojni že pristopili k pripravi pravilnika o postopku in podrobnejšem načinu izvrševanja pravic iz 69.a člena ZViS; kot tudi da je julija 2019 pripravljen predlog Pravilnika o postopkih in načinu izvrševanja pravic študentov s posebnimi potrebami in študentov s posebnim statusom v visokem šolstvu novembra istega leta parafirala Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo ter da se pred sprejetjem pravilnika pripravlja dopolnitev 69.a člena ZViS z razširjeno definicijo statusa študenta s posebnimi potrebami in posebnim statusom. Ko se je Varuh nato konec leta 2020 ponovno obrnil na ministrstvo glede morebitnega napredka ter razlogov za zamudo pri pripravi podzakonskih aktov za urejanje pravic študentov s posebnimi potrebami, smo prejeli pojasnilo, da je bilo v fazi priprav podzakonskih aktov v letu 2019 ugotovljeno, da 69.a člen ZViS izključuje dve pomembni kategoriji študentov (z učnim primanjkljajem in statusom vrhunskega športnika), zato je ministrstvo to, še pred sprejemom pravilnika, že želelo korigirati z ustreznim noveliranjem 69.a člena ZViS preko rednega postopka sprememb in dopolnitev zakona, ki pa se je spričo epidemioloških razmer, v katerih se je znašla država v letu 2020, ustavil. Napovedalo je, da si bo prizadevalo omenjeno dopolnitev 69.a člena ZViS vključiti v prihajajoči interventni zakon, v nasprotnem oziroma v vsakem primeru pa bo ta tematika predmet urejanja znotraj rednega noveliranja ZViS. Po mnenju ministrstva je namreč, upoštevajoč hierarhijo pravnih predpisov, nujno najprej uskladiti besedilo ZViS in šele nato sprejeti ministrski pravilnik kot podzakonski predpis, ki bo z ZViS usklajen. Glede na navedeno je Varuhov poziv Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport k čim prejšnji ureditvi pravnih podlag za uresničevanje pravic študentov s posebnimi potrebami, s katerimi se (glede na rok iz ZIMI) zamuja že kar 5 let, še vedno aktualen. (1.2-21/2020).
2.10.1.2 Ustavno sodišče ni ugotovilo kršitve ustave glede ureditve volilne pravice invalidov
V zvezi z invalidi je kot pomembno novost treba izpostaviti tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka U-I-168/16 z dne 22. 10. 2020, s katero je v postopku za oceno ustavnosti ZVDZ[11] odločilo, da ni zatrjevanega neskladja z Ustavo Republike Slovenije. Pobudniki so zatrjevali neskladje z volilno pravico (43. člen URS), s prepovedjo diskriminacije (prvi odstavek 14. člena URS in 14. člen EKČP), s pravico do svobodnih volitev iz 3. člena Prvega protokola k EKČP ter z 9., 21. in 29. členom MKPI, ker da se invalidom ne zagotavlja osebnega, samostojnega in tajnega glasovanja na voliščih. V zadevi je šlo v samem bistvu za vprašanje, ali zakonska ureditev, ki je za invalide ukinila možnost glasovanja po posebnih glasovalnih napravah in namesto tega predvideva druge oblike glasovanja (glasovanje s pomočjo druge osebe, tj. s pomočnikom), invalidom zagotavlja možnost osebnega, samostojnega in tajnega glasovanja na način, ki zanje ni diskriminacijski pri uresničevanju njihove volilne pravice. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da glasovanju s pomočnikom ni mogoče odreči ustreznosti z vidika pravice do osebnega, samostojnega in tajnega glasovanja (drugi odstavek 43. člena Ustave) in pravice do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave). Takšen pomočnik naj bi bil (enako kot naprava) le podaljšana roka volivca – pomoč druge osebe mora biti torej omejena na tehnično pomoč pri izpolnitvi oziroma oddaji glasovnice, odločitev o glasovanju pa mora sprejeti in izraziti volivec sam. Poseben vidik predmetne odločitve je bila uporaba primerjalnopravnega argumenta. Namreč, Ustavno sodišče se je med drugim oprlo tudi na dejstvo, da glasovanje s pomočjo volilnih strojev oziroma naprav tudi primerjalnopravno ni splošno uveljavljeno (volilne naprave trenutno uporabljajo le v treh evropskih državah, in sicer v Belgiji, Franciji in Bolgariji); po drugi strani pa je glasovanje s pomočnikom veliko bolj uveljavljeno in se pod različnimi pogoji uporablja v skoraj vseh evropskih državah.
2.10.1.3 Pravice LGBTI+: vprašanje (skupnih) posvojitev v istospolnih zvezah
V prejšnjem odstavku smo zaključili s primerjalnopravnim vidikom, tu pa ob prehodu na področje LGBTI+ pravic z njim začnimo. Dejstvo je, da se znotraj Evropske unije ureditve (skupnih) posvojitev v istospolni zvezah razlikujejo. Po podatkih iz Poročila Evropskega parlamenta o pravicah LGBTI skupnosti v Evropski uniji[12], je bila skupna posvojitev istospolnih partnerjev omogočena v 14 državah članicah, in sicer na Nizozemskem (od leta 2001), Švedskem (od 2003), v Španiji (od 2005), v Združenem kraljestvu[13] (od 2005), v Belgiji (od 2006), na Danskem (od 2010), v Franciji (od 2013), na Malti (od 2014), v Luksemburgu (od 2015), v Avstriji (od 2016), na Irskem (od 2016), Portugalskem (od 2016) ter od leta 2017 tudi na Finskem in v Nemčiji. Skoraj vse države t. i. zahodne Evrope imajo torej uzakonjeno možnost skupne posvojitve ne glede na spolno usmerjenost, med njimi tudi tiste, ki se jih navadno uvršča med bolj tradicionalne (npr. Irska, Portugalska, Španija). Po drugi strani se v nekaterih državah članicah kažejo tudi takšni ureditvi nasprotne tendence – na Madžarskem je npr. vlada novembra 2020 predlagala spremembo ustave, katere posledica bi bila prepoved posvojitve s strani istospolnih partnerjev. Tudi javnomnenjske raziskave kažejo veliko evropsko raznolikost v odnosu javnosti do tega vprašanja.
Znano je, da v Republiki Sloveniji po izrecni določbi tretjega odstavka 2. člena ZPZ ter četrtega odstavka 3. člena istega zakona partnerja partnerske zveze in partnerja nesklenjene partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka. Varuh je izbrane ustavnopravne in konvencijske vidike v zvezi s takšno zakonsko ureditvijo že podrobneje predstavil[14], upoštevajoč predvsem dejstvo, da torej niti znotraj same Evropske unije (kaj šele Sveta Evrope) ne obstaja niti približen konsenz glede tega vprašanja (in bi bila posledično Slovenija nekakšna osamljeno čudaška izjema), kot tudi dejstvo, da gre za področje, na katerem se državam priznava široko polje proste presoje glede njegovega urejanja, pa je Varuh vsakemu od 90 poslancev državnega zbora tudi posebej priporočil, da se odloči, ali gre vložiti predlog sprememb zgoraj omenjenih določb ZPZ, po katerih bi se omogočilo skupno posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev v sklenjenih oziroma nesklenjenih partnerskih zvezah[15]. Vendar pa nato kakšen takšen predlog spremembe ZPZ doslej ni bil vložen, kar priča o nezadostni politični volji za takšen podvig. Zagovornik načela enakosti pa se je naposled odločil za vložitev zahteve za oceno ustavnosti veljavne ureditve. Bo šlo glede posvojitev otrok v istospolnih zvezah na koncu zgrda? 1.3-1/2020.
Sicer pa na podpodročju enakih možnosti glede na spolno identiteto ali usmerjenost še vedno velja, da le redko prejmemo pobudo konkretnega posameznika, ki bi konkretno izkazoval, da je prišlo do neposrednih oblastnih posegov v prav njegovo pravico do enakosti pred zakonom oziroma pravico do nediskriminacijskega obravnavanja in so podane okoliščine za Varuhovo posredovanje – četudi se ni v letu 2020, pa se vendarle dogaja tudi to in v takšnih primerih Varuh tudi lahko skuša konkretneje pomagati[16].
2.10.1.4 (Pre)počasno sprejemanje zakona, ki naj bi uredil pravno priznanje spola
V zvezi s pravicami lezbijk, gejev, biseksualnih, transspolnih in interspolnih oseb ter oseb z drugimi spolnimi identitetami (LGBTI+) lahko npr. tudi še pohvalimo, da je videti, da se je v postopke priprave sprememb zakona, ki naj bi urejal pravno priznanje spola, vključilo tudi relevantno nevladno organizacijo – Medresorska delovna skupina za preučitev pravne ureditve spremembe oziroma pravnega priznanja spola v Republiki Sloveniji je po sprejetju tozadevnega sklepa na seji 24. 6. 2020, pripravljen dokument Uveljavljanje pravnega priznanja spola (primerjalno pravna analiza in analiza ureditve v Sloveniji) po pregledu s strani pristojnih resorjev posredovala v pregled in dopolnitev tudi Zavodu TransAkcija. Omenjeni dokument naj bi bil podlaga za nadaljnje razmisleke o spremembi pravne ureditve na tem področju, morebitne njegove dopolnitve deležnikov pa naj bi omenjena medresorska delovna skupina obravnavala v začetku leta 2021. Po drugi strani je treba ugotoviti, da priprava zakona, ki naj bi urejal pravno priznanje spola, poteka (pre)počasi.[17] Varuh je o problematiki spremembe oziroma pravnega priznanja spola podrobneje že poročal[18] in nazadnje tudi priporočil[19], da naj se še v istem letu pripravi predlog zakona, ki bo urejal pravno priznanje spola, kar se torej ni realiziralo – se pa obenem od leta 2018 na Varuha ni več obrnil noben posameznik, ki bi izpostavili kakšno novo oziroma dodatno konkretno težavo s tega (za zdaj) še neurejenega pravnega področja. Komisija za medicinsko etiko pa je 21. 5. 2020 tudi že podala svoje mnenje v zvezi s predlagano spremembo Pravilnika o izvrševanju matičnega registra, pri čemer se je Varuh še takrat pridružil tudi njenemu pozivu k celoviti reformi zakonodaje na tem področju. Varuh tako tudi ob tej priložnosti ponovno naslavlja na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočilo za čim prejšnjo pripravo predloga zakona, ki bo celovito urejal pravno priznanje spola. 1.3-2/2020.
2.10.1.5 Ugotovljena diskriminatorna pravila glede na starost otroka
V zaključku tega splošnega pregleda stanja na področju želimo kot posebno zanimivost izpostaviti še, da je Varuh v eni izmed zadev ugotovil na starosti otroka sloneča diskriminatorna razpisna merila za dodelitev stanovanja v najem. Stanovanjski sklad Republike Slovenije je objavil javni razpis za oddajo stanovanj v najem, po katerem so imele pri dodeljevanju stanovanj prednost t. i. mlade družine, opredeljene kot družine, v katerih vsaj en otrok v času prijave še ni šoloobvezen, pred družinami z osnovnošolskim otrokom, družine s predšolskim in šoloobveznim otrokom pa so imele nadalje prednost pred družinami s starejšim otrokom, ki so ga starši še dolžni preživljati. Kot smo ugotovili, se je v okviru javnega razpisa odločilo nameniti stanovanja prvenstveno družinam, ki naj ne bi uspele priti do primernega najemnega stanovanja na prostem trgu, ki naj za ta segment zainteresiranih najemnikov ne bi deloval – tako zamišljen javni razpis je v bistvu legitimen, vendar pa je bilo na podlagi pojasnil stanovanjskega sklada mogoče ugotoviti, da predpostavka, da imajo družine s predšolskimi otroki nesorazmerno slabše možnosti pri dostopu do najemnih stanovanj kot druge družine s starejšimi otroki, ne temelji na kakšnih analizah. Določena družina nima že kar očitno bistveno manjše možnosti dostopa do primernega najemnega stanovanja na trgu zgolj zato, ker ima vsaj enega predšolskega otroka, v primerjavi z družino, ki ima že šoloobveznega otroka. Primer podrobneje opisujemo v razdelku 2.10.3.2.
2.10.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil
Varuh je s priporočilom št. 54 (2019)[20] priporočil, da naj medresorska delovna skupina za preučitev pravne ureditve spremembe oziroma pravnega priznanja spola v Republiki Sloveniji delo konča že v letu 2020 ter da še v istem letu pristojno ministrstvo pripravi predlog zakona, ki bo urejal pravno priznanje spola. Tega vidika smo se dotaknili že v prejšnjem razdelku. Navkljub nekaterim pohvalnim okoliščinam je treba zaključiti, da priporočilo še ni bilo realizirano in ga kaže smiselno enako ponoviti še za leto 2021.
Varuh je priporočilo št. 55 (2019)[21] naslovil na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, in sicer da naj (po zgledu dobre prakse Ministrstva za pravosodje, ki je začelo pripravljati analizo dostopnosti sodišč že v letu 2017) nemudoma začne z analizo dostopnosti srednjih in osnovnih šol za invalide ter na tej podlagi izdela uresničljiv načrt za zagotovitev dostopnosti teh objektov, v katerem bosta predvidena tudi časovni in finančni načrt izvedbe ukrepov. V vladinem odzivnem poročilu je naslovno ministrstvo sicer izpostavilo nekaj vzpodbudnih okoliščin (priprava vprašalnika o stanju infrastrukture na področju zavodov za vzgojo in izobraževanje, na podlagi odgovorov na katerega naj bi se izdelalo analizo stanja in ocena potreb), vendar so tam tudi navedbe, kot so, da bo pripravljen finančni in časovni načrt, realizacija pa bo odvisna od zagotovitve proračunskih sredstev v naslednjih letih. Varuh tako tudi na tem priporočilu vztraja.
Priporočilo št. 56[22] je Varuh podal ob upoštevanju dolgotrajnosti reševanja dostopnosti Gimnazije Bežigrad in dejstva, da v širši slovenski osrednji in zahodni regiji nobena gimnazija, ki izvaja program mednarodne mature, ni fizično dostopna za invalide – in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport priporočil, da naj v proračunu nemudoma zagotovi sredstva za izvedbo odprave grajenih ovir na Gimnaziji Bežigrad. Naslovno ministrstvo je v vladinem odzivnem poročilu v zvezi s tem navedlo nekaj zaskrbljujočih informacij, npr. da je bil obseg zagotovljenih sredstev za financiranje investicij v srednje šolstvo za leti 2020 in 2021 glede na stanje v prejšnjih letih močno skrčen, naknadno pa so bila sredstva zmanjšana še zaradi zagotavljanja sredstev za covid-19 v marcu 2020. Financiranje iz integralnih sredstev proračuna naj bi bilo tako možno šele po letu 2022. Investicijo v izgradnjo dodatnih prostorov za Mednarodno šolo Gimnazije Bežigrad pa naj bi si na ministrstvu prizadevali uvrstiti v proračun tudi s pomočjo financiranja iz EU skladov in prav tako naj bi bila investicija s sklepom vlade uvrščena tudi na seznam pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji. Varuh mora tako na predmetnem priporočilu do nadaljnjega vztrajati.
Priporočilo št. 57[23] je Varuh naslovil na Ministrstvo za kulturo, konkretno da naj sprejme ustrezne strategije in po potrebi tudi zakonodajne ukrepe ter zagotovi finančne spodbude za izboljšanje dostopnosti televizijskega programa za slepe in slabovidne. V vladinem odzivnem poročilu je bilo to označeno kot stalna naloga. Varuh priporočila tako ne ponavlja več, je pa na predmetno problematiko še naprej posebej pozoren (v novembru 2020 se je tako npr. varuh sestal z direktorji RTV, STA in UKOM prav na temo dostopnosti informacij za ranljive skupine[24]). Podaja pa Varuh tokrat svoje novo priporočilo na Vlado Republike Slovenije.
S priporočilom št. 58 (2019)[25] je Varuh priporočil Vladi Republike Slovenije, da naj pripravi predlog z vidika človekovih pravic skladnejše zakonske ureditve[26] pravice do socialnovarstvenih prejemkov tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji sicer le dovoljenje za začasno prebivanje, vendar so z državo pomembno povezani; hkrati naj bi predlog nove ureditve na tem področju odpravil diskriminacijo otrok, katerih starš ima le dovoljenje za začasno prebivanje. Kot smo posebej izpostavili že lani, se tozadevna Varuhova kritika nanaša na ureditev, ki tujce z dovoljenjem za začasno prebivanje v celoti izključuje iz skupine upravičencev do socialnovarstvenih prejemkov – Varuhovo stališče torej že vseskozi ni, da naj se kar vsi tujci z dovoljenjem za začasno prebivanje vključijo med upravičence do socialnovarstvenih prejemkov, temveč le tisti, ki izkazujejo trdnejšo vez z državo. Socialna denarna pomoč je namreč socialni korektiv, namenjen začasni pomoči za osnovno preživetje, zaradi česar smo tudi še posebej opozorili na stisko otrok, ki so prikrajšani le zaradi statusa svojega starša. Na predmetno priporočilo se je odzvalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in zavrnilo realizacijo zaradi nestrinjanja[27]; so namreč na stališču, da je zakonodaja s področja prejemanja socialnovarstvenih prejemkov ustrezno urejena. Varuh ocenjuje, da realno gledano vztrajanje na predmetnem priporočilu v nekem doglednem času ne bi prineslo spremembe v stališču oblasti, zato ga ne ponavljamo več. Bo pa Varuh pozoren na morebitne prihodnje konkretne tovrstne primere, ob katerih bi se pokazala priložnost za predložitev zadevne pravne argumentacije v oblastno odločanje. Smiselno enako velja tudi glede priporočila št. 59 (2019)[28], s katerim je Varuh priporočil Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da naj v zvezi z vpisom v evidenco brezposelnih oseb prouči bistveno slabšo obravnavo državljanov t. i. tretjih držav v primerjavi z državljani držav članic EU, EGP ali Švicarske konfederacije in nato po potrebi tudi poskrbi za ustrezne spremembe v zvezi s tem[29], kar je bilo v vladinem odzivnem poročilu sicer označeno kot realizirano (videti je, da je vsaj v smislu proučitve res tudi bilo, pri čemer so prišli do zaključka, da ni mogoče enačiti pravnega položaja državljanov tretjih držav in državljanov drugih držav članic EU, EGP in Švicarske konfederacije).
[1] 1.0-5/2020.
[2] Navajajoč pri tem, da ker so po Ustavi Republike Slovenije (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z ustavo (izhodiščno gledati sklep št. U-I-220/94 z dne 6. 2. 1997, nazadnje pa je bilo to stališče ponovljeno v sklepu številka U-I-203/13-8 z dne 17. 10. 2013).
[3] Iz obrazložitve k 1. členu predloga ZVarD.
[4] V odločbi številka U-I-253/13-8 z dne 13. 2. 2014; nadalje pa gl. tudi odločbi številka U-I-70/92 z dne 5. 11. 1992 ter številka U-I-149/97 z dne 13. 11. 1997.
[5] 1.0-125/2020. V tej zadevi je pobudnik zaprosil Varuha za mnenje o morebitni diskriminaciji glede (ne)upoštevanja študentskega dela pri delovnih izkušnjah. Kot je navedel, je bil na prosto delovno mesto na enem izmed ministrstev izbran kot najprimernejši kandidat, pozneje pa je bil zavrnjen, češ da nima dovolj delovnih izkušenj ter da mu študentskega dela ne morejo upoštevati, ker je bilo pridobljeno preden je dosegel zahtevano stopnjo izobrazbe. Prav tako je izpostavil, da je pri prijavi posredoval potrdilo delodajalca, pri katerem je opravljal študentsko delo in bil pozneje tudi zaposlen, da se delo preko študentske napotnice in redno delovno razmerje nista v ničemer razlikovala, niti po obsegu niti po vsebini. Pobudnik je bil tako mnenja, da bi se moralo študentsko delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, kot tako tudi upoštevati ter da gre v opisani zadevi za diskriminacijo ter kršenje človekovih pravic pri obravnavanju študentskega dela, predvsem pa študentov.
[6] Gl. priporočilo številka 22 v Poročilu CRI(2019)21 Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti o Sloveniji (peta faza spremljanja), str. 12.
[7] Nazadnje smo o tem poročali na strani 107 Letnega poročila Varuha za leto 2019 (priporočilo številka 3 (2018)).
[8] Tj. od novembra 2019.
[9] Na sistemski ravni smo na problem urejanja problematike študentov invalidov prvič opozorili že na str. 162 Letnega poročila Varuha za leto 2010. Med drugim smo tam opozorili, da mora imeti študent s posebnimi potrebami enake možnosti za študij, zato mu je treba zagotoviti ustrezne prilagoditve študijskega procesa. Sicer pa gl. npr. tudi priporočilo št. 87 na str. 427 v Letnem poročilu Varuha za leto 2018: »Varuh priporoča, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) celoviteje uredi pravice študentov s posebnimi potrebami in posebnim statusom (na primer status športnika).«
[10] Npr. na str. 117 Letnega poročila Varuha za leto 2016 ter str. 130 Letnega poročila za leto 2017.
[11] Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo in 23/17.
[12] European Parliament (Maj, 2019): The rights of LGBTI people in the European Union (Briefing). Dostopno na https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2019/637950/EPRS_BRI(2019)637950_EN.pdf.
[13] Ki dandanes seveda sicer ni več država članica.
[14] Gl. str. 80–87 Letnega poročila Varuha za leto 2018.
[15] Priporočilo št. 10 (2018).
[16] V tej smeri gl. npr. podrobnejši opis zadeve v zvezi s spremembo podatkov na spričevalu ob spremembi spola, opisano na str. 113–115 Letnega poročila Varuha za leto 2016.
[17] Tudi zgoraj omenjeno gradivo iz maja 2020 nam je bilo npr. posredovano decembra 2020.
[18] Gl. str. 73–76 Letnega poročila Varuha za leto 2018, v letnem poročilu za leto 2019 smo izrazili zadovoljstvo, da je bila naposled na podlagi sklepa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 20. 9. 2019 ustanovljena medresorska delovna skupina.
[19] Priporočilo Varuha št. 54.
[20] Str. 100 Letnega poročila Varuha za leto 2019.
[21] Isto kot že zgoraj.
[22] Isto kot že zgoraj.
[23] Isto kot že zgoraj.
[24] Za več gl. izjavo za javnost z naslovom Varuh Svetina z direktorji RTV, STA in UKOM o dostopnosti informacij za ranljive skupine, z dne 12. 11. 2020 (dostopna na https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-svetina-z-direktorji-rtv-sta-in-ukom-o-dostopnosti-informacij-za-ranljive-skupine/).
[25] Str. 142 Letnega poročila Varuha za leto 2019.
[26] Za Varuhovo kritiko v tej smeri gl. razširjeno spletno verzijo Varuhovega letnega poročila za leto 2019, razdelek 2.10.3.7 Ureditev, ki tujih državljanov z dovoljenjem za začasno prebivanje ne uvršča med upravičence do socialnovarstvenih prejemkov, čeprav izkazujejo pomembnejšo vez z državo, pomeni neupravičeno diskriminacijo na podlagi tujskega statusa (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/b-obravnavana-vsebinska-podrocja/210-enakost-pred-zakonom-in-prepoved-diskriminacije/).
[27] Gl. Odzivno poročilo Vlade Republike Slovenije na Petindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2019, str. 188–189 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020.
[28] Isti vir kot že pri prejšnjem priporočilu.
[29] V tej zvezi gl. razširjeno spletno verzijo Varuhovega letnega poročila za leto 2019, razdelek 2.10.3.8 Zakaj se v zvezi z vpisom v evidenco brezposelnih oseb in pravicami, ki so (lahko) vezane na ta vpis, bistveno drugače obravnavajo državljani tretjih držav (v primerjavi z državljani držav članic EU, EGP in Švicarske konfederacije)? (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/b-obravnavana-vsebinska-podrocja/210-enakost-pred-zakonom-in-prepoved-diskriminacije/).
2.10.3 Nova priporočila in dejavnost Varuha
2.10.3.1 Nova priporočila Varuha
Varuh na področju enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije podaja eno novo priporočilo, in sicer:
30. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, da pripravi posebno strategijo oziroma da po potrebi na kakšen drug ustrezen način poskrbi za enakopraven dostop do informacij za vse ljudi, tudi za invalide (slepi, slabovidni, gluhi, naglušni) in starejše, ki se v vsakdanjem življenju srečujejo z najrazličnejšimi težavami na področju dostopa do informacij.
2.10.3.2 Razpisna merila za dodelitev stanovanja v najem ne smejo biti diskriminatorna – četudi se jih utemeljuje na starosti otrok
Varuh je obravnaval očitek pobudnice, da sta s hčerko diskriminirani v primerjavi z mladimi družinami pri kandidiranju za najemna stanovanja na javnem razpisu Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju: SSRS). Iz besedila javnega razpisa št. 47833-145/2017[1] je bilo razvidno, da so imele pri dodeljevanju stanovanj v najem prednost t. i. mlade družine, opredeljene kot družine, v katerih vsaj en otrok v času prijave še ni šoloobvezen, pred družinami z osnovnošolskim otrokom, družine s predšolskim in šoloobveznim otrokom pa so imele nadalje prednost pred družinami s starejšim otrokom, ki so ga starši še dolžni preživljati. Javni razpis je tako kaskadno opredelil prednostno lestvico družin, pri čemer je bila ključna okoliščina starost otroka, ki je mejnik vključitve otroka v šolanje in dolžnosti preživljanja. Razpis je torej razlikoval med družinami glede na starost otroka, kar je suspektna osebna okoliščina.
Po ZVarD je različno obravnavanje posameznikov glede na starost izjemoma dopustno, če je skladno s testom sorazmernosti. Dopustni so tudi posebni ukrepi za zagotavljanje enakosti, ki so začasni ukrepi, ki imajo za cilj zagotoviti uresničevanje pravice do enakega obravnavanja, enake možnosti ali dejansko enakost in udeležbo na področjih družbenega življenja oseb, ki so v manj ugodnem položaju zaradi določene osebne okoliščine. Posebni ukrepi se sprejmejo z namenom preprečevanja ali odpravljanja posledic takšnega položaja oziroma predstavljajo nadomestilo za manj ugoden položaj. Posebni ukrepi so tudi pozitivni ukrepi, ki ob enakem izpolnjevanju predpisanih meril in pogojev dajejo prednost osebam z določeno osebno okoliščino in se lahko uporabijo zlasti, kadar pri teh osebah obstaja očitno nesorazmerje v možnostih dostopa do uveljavljanja pravic, dobrin, storitev ali ugodnosti (13. in 17. člen ZVarD). Posebni ukrepi zasledujejo legitimen cilj odprave manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino, utemeljen na analizah o obstoju manj ugodnega položaja, ter so potrebno in ustrezno sredstvo za odpravo takšnega položaja. Subjekti, ki sprejmejo posebne ukrepe, redno preverjajo njihovo utemeljenost oziroma upravičenost njihovega nadaljnjega izvajanja. Če ugotovijo, da je cilj njihovega izvajanja dosežen, jih nemudoma prenehajo izvajati (18. člen ZvarD).
Ker je izpostavljen javni razpis dajal prednosti določenim družinam, upoštevaje starost otroka, pri dodelitvi stanovanja v najem, bi ga bilo mogoče razumeti kot pozitiven ukrep za odpravljanje očitnega nesorazmerja v možnostih dostopa družin do najemnih stanovanj. Iz samega besedila razpisa pa ni bilo razvidno, na kakšnih analizah je bilo ugotovljeno, da imajo prav družine s predšolskimi otroki nesorazmerno slabše možnosti pri dostopu do najemnih stanovanj kot druge družine s starejšimi (denimo osnovnošolskimi) otroki. Prav tako ni bilo vidno, kako naj bi se preverjala uspešnost izvajanja tega ukrepa.
Varuh se je zato obrnil na SSRS in izpostavil, da ne vidi težave v tem, da je naslovni sklad pri izvrševanju svoje naloge iz 148. člena SZ-1, ki mu nalaga poslovanje z nepremičninami z namenom zagotavljanja javnega interesa, v javnem razpisu za oddajo stanovanj v najem opredelil določene prednostne upravičence – javni interes je nedoločen pravni pojem, ki ga mora z ustrezno vsebino napolniti SSRS kot izvajalec navedene določbe, vendar na način, da se tako doseže namen zakonodajalca in upošteva prepoved diskriminacije.[2] Varuh je predvideval, da je SSRS v tem smislu določil prednostne kategorije upravičencev za oddajo stanovanj v najem v javnem razpisu, saj je lahko v javnem interesu nudenje primernih najemnih stanovanj za tiste, ki naj bi bili na trgu najemnih stanovanj v manj ugodnem položaju. V tem primeru bi šlo tudi za ukrep t. i. pozitivne diskriminacije v smislu ZVarD, ko bi si SSRS preko javnega razpisa prizadeval kompenzirati slabši položaj določenih skupin na trgu najemnih stanovanj. Vendar je v danem primeru SSRS to storil tako, da je bila v okviru javnega razpisa družina s petletnim predšolskim otrokom v boljšem položaju kot družina s šestletnim otrokom, ki obiskuje prvi razred osnovne šole – če sta ti dve družini konkurirali za najem istega stanovanja, ga je dobila prva. Pri tem je bila edina razlikovalna okoliščina starost otroka. Varuh pa ne vidi razumnih in iz narave stvari izhajajočih razlogov za to, da bi morali bili navedeni družini različno obravnavni pri kandidiranju za najemno stanovanje, ki je v lasti javnega sklada. Ali z drugimi besedami: določena družina nima očitno bistveno manjše možnosti dostopa do primernega najemnega stanovanja na trgu zgolj zato, ker ima vsaj enega predšolskega otroka, v primerjavi z družino, ki ima že šoloobveznega otroka.
SSRS se je odzval s pojasnilom, da je dajanje prednosti družinam, ki imajo mlajše otroke, ki so manj samostojni in potrebni večje nege, skrbi in pozornosti staršev od starejših otrok, utemeljeno, ne pa arbitrarno. SSRS je menil, da so družine z manjšimi otroki, ki potrebujejo večjo pozornost, v težjem položaju pri najemanju stanovanja na trgu kot tiste s starejšimi otroki. SSRS je tudi pojasnil, da za navedene ugotovitve ne potrebuje podrobnih analiz, saj naj bi bilo varovanje koristi mlajših otrok s stališča veljavnega prava in socialne politike povsem legitimno. Dejstvo naj bi bilo tudi, da imajo družine z mlajšimi otroki v primerjavi z družinami s starejšimi otroki večkrat probleme z zagotavljanjem ustreznih prostorov za bivanje, saj naj bi imele od nastanka družine do trenutka urejanja težave manj časa, da si najdejo primerno stanovanje. Poleg tega naj bi bila pri družinah z mlajšimi otroki precej večja verjetnost, da dobijo še kakšnega otroka, s čimer naj bi se posledično lahko pojavila večja prostorska stiska.
Varuh je sklepno ugotovil, da iz pojasnil SSRS izhaja, da se je samostojno odločil, da v okviru javnega razpisa nameni stanovanja prvenstveno družinam, ki naj ne bi uspele priti do primernega najemnega stanovanja na prostem trgu, ki naj za ta segment zainteresiranih najemnikov ne bi deloval. Varuh meni, da je tako zamišljen cilj razpisa najemnih stanovanj v bistvu legitimen, saj naj bi bil načeloma namenjen odpravljanju neugodnega položaja določene populacije na prostem trgu najemnih stanovanj, kar je predvidoma skladno z javnim interesom.
Kot je nadalje izhajalo iz pojasnil SSRS, se je pri oblikovanju razpisa predvidevalo, da so družine (na sploh) v slabšem položaju na trgu najemnih stanovanj, v tem okviru pa dodatno še, da naj bi bile družine s predšolskimi otroki, ki so v razpisu opredeljene kot mlade družine, (ne glede na druge morebitne okoliščine) v slabšem položaju na trgu najemnih stanovanj kot družine s šoloobveznimi otroki in nadalje družine s starejšimi otroki, ki so jih starši dolžni preživljati. Razpis je tako temeljil na domnevi, da je starost otroka (tj. osebna okoliščina, ki določa, ali je otrok predšolski ali šoloobvezen) ključen dejavnik uspešnosti družine pri iskanju primernega stanovanja na trgu najemnih stanovanj. Neugoden položaj družin na stanovanjskem trgu naj bi se v okviru razpisa popravljajo, tako da naj bi bile do razpisnega stanovanja prednostno upravičene družine, ki naj bi bile na trgu manj uspešne – manj uspešna kot naj bi bila družina na prostem trgu najemnih stanovanj zaradi starosti otroka, boljše možnosti za uspeh naj bi imela na razpisu. Javni razpis je zato kaskadno določil prednostne kategorije upravičenih družin, pri čemer so imele prednost družine s predšolskim otrokom. Ob tako zasnovanem javnem razpisu bi po mnenju Varuha moralo biti mogoče razumno utemeljiti, da obstaja povezava med starostjo otroka, ki je (za diskriminacijo suspektna) osebna okoliščina, in položajem družine na stanovanjskem trgu, ki si ga razpis prizadeva popraviti. Z drugimi besedami: izvajalec razpisa bi moral biti zmožen utemeljiti, da imajo družine s predšolskimi otroki bistveno slabše možnosti za pridobitev primernega stanovanja v najem na prostem trgu kot pa družine s starejšimi otroki.
Vendar je SSRS zatrdil, da ne potrebuje posebnih analiz. Zato je Varuh sklepal, da ni niti analiz, iz katerih bi podrobneje izhajalo, kakšen je položaj družin na trgu najemnih stanovanj, niti analiz, ki bi kazale na različne specifične položaje družin upoštevaje starost otrok pri najemanju stanovanj na trgu. V pojasnilih Varuhu pa je SSRS vendarle skušal utemeljiti svoja predvidevanja o položaju družin na trgu najemnih stanovanj – a po naši oceni ne posebej prepričljivo. Načeloma se Varuh lahko strinja, da je mlajši otrok manj samostojen in potreben večje nege, skrbi in pozornosti staršev kot starejši otrok. Zagotovo ima starševska skrb za otroke v različnih starostnih obdobjih svoje specifike, vendar na tej podlagi še ni mogoče razumno sklepati o položaju družine na trgu najemnih stanovanj. Varuh ne vidi razumne povezave med tem, koliko skrbi in nege terja določen otrok glede na njegovo starost, in možnostjo družine, da pride do primernega najemnega stanovanja na trgu. Četudi družinska in socialna politika poznata posebne ukrepe, namenjene družinam z mlajšimi otroki, pozna tudi ukrepe za družine s starejšimi otroki, otroki s posebnimi potrebami in podobno. Zato kar na splošno ni mogoče zaključiti, da imajo družine z mlajšimi otroki praviloma prednost na področju družinske in socialne politike ter zato tudi še na področju stanovanjske politike. Varuh se tudi ne strinja, da bi preferiranje mlajših otrok kar splošno izhajalo iz načela največje koristi otroka. Največja korist otroka je nedoločen pravni pojem, ki ga je v konkretnih postopkih, ki zadevajo otroka, treba vsebinsko napolniti upoštevaje vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Pri tem je starost otroka le ena od možnih relevantnih okoliščin. Zato splošno dajanje prednosti eni starostni skupini otrok (četudi najmlajši) pred drugo starostno skupino ne more biti skladno z načelom največje koristi otroka.
SSRS je tudi zatrdil, da je dejstvo, da imajo družine z mlajšimi otroki v primerjavi z družinami s starejšimi otroki večkrat probleme z zagotavljanjem ustreznih prostorov za bivanje, saj naj bi imele od nastanka družine do trenutka urejanja težave manj časa, da si najdejo primerno stanovanje. Tudi ta argument Varuha ne prepriča, saj ne vidimo razumnega razloga, da bi imela pri dodelitvi stanovanja v najem prednost družina, ki si krajši čas prizadeva najti primerno stanovanje, kot družina, ki si za to neuspešno prizadeva daljši čas (kvečjemu bi bilo smiselno nasprotno). Poleg tega ne moremo pritrditi, da je starost otroka sploh lahko ustrezen pokazatelj tega, koliko časa si družina prizadeva iskati primerno stanovanje. Izkustveno je povsem mogoče, da je denimo družina nekaj časa najemala primerno stanovanje, do katerega je prišla na trgu, pa je potem ostala brez tega stanovanja. Pri tem starost otroka sama po sebi ne pokaže, koliko časa je (bila) družina brez primernega stanovanja. SSRS je dodal, da je pri družinah z mlajšimi otroki precej večja verjetnost, da dobijo še kakšnega otroka, s čimer naj bi se posledično lahko pojavila večja prostorska stiska. Tudi ta argument težko sprejmemo, saj ima predvidoma družina z (na primer) tremi šoloobveznimi otroki večje prostorske potrebe kot družina z dvema predšolskima otrokoma. Mogoče bi bilo tudi predvideti, da ima družina s šoloobveznim otrokom večje prostorske potrebe, ker naj bi šoloobvezen otrok že potreboval svojo sobo. Varuh tudi ne vidi posebnega smisla, da bi se z javnim razpisom dajala prednost družinam, pri katerih naj bi šele obstajala možnost (ta je nujno le hipotetična), da bodo dobile še dodatnega otroka, pred družinami, ki že imajo večje prostorske potrebe, ker imajo starejše otroke.
Varuh je zato na stališču, da so razpisna merila prednostne upravičenosti družine do najemnega stanovanja, utemeljena na starosti otroka, neupravičeno diskriminatorna. SSRS je pozval Varuha, da v tem primeru predlaga, kako naj se ustrezneje določijo prednostne kategorije, da bi se izognili neupravičeni diskriminaciji. Če je namen javnega razpisa, da se na neki način odpravlja neugoden položaj družin pri najemanju primernega stanovanja na trgu, bi po mnenju Varuha morali biti razpisni pogoji, na podlagi katerih se odloča o tem, katera na razpis prijavljena družina bo dobila stanovanje v najem, taki, da bi obstajala razumna povezava med upravičenostjo in cilji razpisa. Običajno morajo predpostavke, na katerih temelji tak ukrep, ki je sicer zamišljen dobronamerno, temeljiti na določenih analizah, ne pa na nepreverljivih (celo nerazumnih) in stereotipnih predstavah. Zato 18. člen ZVarD tudi določa, da naj bi bili posebni ukrepi, ki zasledujejo legitimen cilj odprave manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino, utemeljeni na analizah o obstoju manj ugodnega položaja, ter so oblikovani kot potrebno in ustrezno sredstvo za odpravo takšnega položaja. Kdor sprejme take posebne ukrepe, naj bi tudi redno preverjal njihovo utemeljenost oziroma upravičenost nadaljnjega izvajanja. Varuh ne izvaja takih analiz, zaradi česar tudi ne more konkretno predlagati meril za ocenjevanje prijav na tovrstnem javnem razpisu. Že v osnovi pa se nam pravzaprav poraja dvom v to, da imajo družine z mlajšimi (do 6 let starimi) otroki dejansko slabši položaj na trgu najemnih stanovanj kot družine s starejšimi otroki.
Varuh predvideva, da je SSRS oblikoval kaskadno določene prednostne kategorije družin sicer z dobrimi nameni v pomoč družinam, za katere verjame, da imajo težave na stanovanjskem trgu. Predvidoma, da se je na tak način zlasti doseglo enostavno in hitro obravnavo prispelih vlog na račun manjšega individualnega obravnavanja prispelih vlog. Varuhu se tako zdi verjetno, da je SSRS določil prednostne kategorije zaradi lažje obravnave prijav in manj ob zavedanju možnih diskriminatornih učinkov takega pristopa. V odzivu na Varuhovo poizvedbo je namreč tudi pojasnil, da je številne prijave prosilcev treba razvrstiti, pri čemer se v javnem razpisu določno opredelijo prednostne kategorije. Vendar Varuh poudarja, da cilj hitre obravnave prijav na razpis ne more pretehtati nad zahtevo po nediskriminatorni obravnavi. Zato smo lahko le priporočili, da SSRS pri snovanju javnih razpisov (pa tudi drugih ukrepih) dosledno upošteva ZVarD. Varuh je tako štel pobudo za utemeljeno, izpostavljeni javni razpis pa za neupravičeno diskriminatoren glede na starost otroka. 1.1-2/2020.
[1] Dostopen tudi na: http://www.najem.stanovanjskisklad-rs.si/Data/Doc/Datoteke/RazpisnaDokumentacija/08-2018/Javni%20razpis%20za%20oddajo%20stanovanj%20v%20najem.pdf.
[2] Da tovrstno konkretiziranje nedoločenih pravnih pojmov za SSRS ni novost, izhaja denimo iz sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-362/96 z dne 23. 9. 1998.