Pobudnik je Varuha človekovih pravic RS (Varuh) seznanil, da teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (sodišče) zoper njega in soobdolžence kazenski postopek in da je bil zoper več obdolžencev odrejen pripor. Sam je bil nameščen v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Koper Oddelku Nova Gorica (Oddelek). Opozoril je na slabe bivalne razmere v Oddelku, ki so Varuhu sicer dobro poznane. Navajal je, da sonca skoraj ne vidi, da je oddaljen od bolnih staršev in da mora poleg tega plačevati tudi stroške prevozov in spremstev na ljubljansko sodišče, ker želi biti navzoč pri izvajanju dokazov oziroma zaslišanju prič. Te stroške naj bi mu po nalogu sodišča zaračunaval Oddelek. Zaradi oddaljenosti Oddelka od sodišča mu je zato (bilo) znatno oteženo sodelovanje v predkazenskem postopku.
Na našo poizvedbo o podlagi za takšen obračun stroškov je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani sporočil, da se je navzočnost pobudnika pri zaslišanju prič v predkazenskem postopku zagotavljala na njegovo željo in (zato) na njegove stroške. Preiskovalna sodnica je ob tem v svoje poročilo zapisala tudi, da četrti odstavek 178. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da so "pri zaslišanju priče lahko navzoči državni tožilec, obdolženec in zagovornik." Ker je na tej podlagi ocenila, da navzočnost pobudnika (obdolženca) pri zaslišanju prič ni potrebna, in ker je sam izrazil željo biti navzoč pri vseh preiskovalnih dejanjih, je sicer ugodila njegovi prošnji po navzočnosti, a na njegove stroške. Ko pa je sodišču sporočil, da želi biti navzoč pri zaslišanju prič, vendar nima denarja za plačilo stroškov prevoza in spremstva, je preiskovalna sodnica odredila njegovo privedbo na stroške sodišča.
S takšnim pojasnilom sodišča se nismo povsem strinjali. ZKP namreč v tretjem odstavku 92. člena posebej določa, da mora organ, ki je opravil privedbo osebe, ki ji je odvzeta prostost (v tem primeru Oddelek), sodišču predložiti obračun stroškov, pozneje pa se ti stroški izterjajo od tistega, ki jih je dolžan poravnati (to ni nujno obdolženec). Zato ni bilo jasno, zakaj je pobudniku sodišče te stroške sploh naložilo v plačilo, oziroma zakaj je v dopisu opr. št. X Kpr 24167/2015 z dne 27. 8. 2015 naložilo Oddelku, naj ga privedejo: "... ob navedenem datumu in uri, kjer je lahko prisoten, vendar na njegove stroške." Ob tem smo poudarili tudi, da kljub temu, da navzočnost obdolženca ni pogoj za izvedbo preiskovalnega dejanja, obdolžencu ZKP vendarle daje pravico, da je pri njegovi izvedbi navzoč, te pravice pa mu ni mogoče pogojevati ali omejevati. Sodišče smo opozorili še na dejstvo, da v toliko oddaljenem priporu pobudnik ni po svoji volji in da sodišče njegovi prošnji za namestitev v ljubljanski pripor, od koder bi bili občutno nižji stroški spremstva na sodišče, ni ugodilo. Tudi iz tega vidika je imel Varuh pomisleke, ali je bila odločitev, da stroški prevoza na sodišče bremenijo pobudnika, ustrezna. Sodišču smo zato predlagali, da stališča in pomisleke Varuha preuči in se do njih opredeli.
Odgovora sodišča nismo prejeli niti po enem mesecu niti po pisni urgenci, zato smo zanj urgirali še po telefonu. Sodišče je po podpredsednici sodišča nato vendarle odgovorilo s sporočilom, da je bila preiskava v primeru pobudnika zaključena in da je bila že vložena obtožba. Privedbe pobudnika na izvedbo preiskovalnih dejanj pa so takoj, ko se je sodišče seznanilo, da ta nima sredstev za plačilo prevoza, bremenile sodišče. Sporočilo je tudi, da bi bilo treba glede vprašanja plačila stroškov privedbe za obdolžence, za katere je v isti kazenski zadevi odrejen pripor, posebej v obsežnejših kazenskih zadevah, kadar so zaradi prezasedenosti zaporov priporniki premeščeni v različne zapore izven Ljubljane, poenotiti sodno prakso. Posredno pa se je strinjalo z mnenjem Varuha, da obdolžencu njegove pravice, da je navzoč pri zaslišanju prič v preiskovalnem postopku, ni mogoče omejevati s plačilom stroškov njegove privedbe, saj je sporočilo, da na presojo, ali je potrebna obdolženčeva navzočnost, ne smejo vplivati stroški, povezani z zagotovitvijo obdolženčeve navzočnosti pri preiskovalnem dejanju.
Varuh se s pojasnilom sodišča, da bi bilo treba poenotiti sodno prakso glede vprašanja stroškov privedbe za obdolžence, ki so zaradi potreb kazenskega postopka nameščeni v sodišču bolj oddaljene zavode za prestajanje kazni zapora, sicer lahko strinja, vendar to za oceno utemeljenosti pobude v tem primeru ni bilo odločilno. Ne gre namreč prezreti, da tretji odstavek 92. člena ZKP jasno določa iz katerih sredstev se stroški privedbe in spremstva osebe, ki ji je odvzeta prostosti (torej tudi pripornika) najprej izplačajo, in po mnenju Varuha zato glede tega ni potrebna dodatna sodna praksa, temveč je obstoječo zakonsko določbo treba zgolj spoštovati. Poenotenje sodne prakse, kot jo je omenilo sodišče (če ta morda ni usklajena), pa bi bilo dobrodošlo ob odločanju o tem, kdo in v kakšni višini je dolžan nositi stroške privedbe in spremstva iz pripora, ki ni najbližji sodišču – torej ob odločanju o glavni stvari, ko sodišče odloči tudi o stroških postopka. S tem svojim stališčem je Varuh seznanil tako sodišče, kot tudi Vrhovno sodišče RS in Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS). Ob tem je Varuh sodišče izrecno pozval, da sporoči zakonsko podlago na kateri temelji odločitev preiskovalne sodnice v njenem dopisu, s katerim je naložila ZPKZ Koper Oddelku v Novi Gorici, da privede pobudnika na njegove stroške. Poleg tega smo sodišče (in oba zgoraj navedena naslovnika) seznanili s stališčem Varuha, da je Oddelek zaradi obstoječih bivalnih razmer primeren in zato tudi namenjen le prestajanju krajših zapornih kazni, kar bi morala upoštevati tudi sodišča ob namestitvah (premestitvah) pripornikov. V nekaterih primerih lahko namreč traja pripor tudi dve leti in pol, pobudnik pa je bil zaradi: "uspešne in racionalne izvedbe kazenskega postopka" (kot mu je pojasnilo sodišče v odgovoru na prošnjo za premestitev) v Oddelku nameščen še po skoraj letu dni. Po mnenju Varuha bi zato ob odločanju o prošnji za premestitev pobudnika sodišče moralo upoštevati tudi slabe bivalne razmere v Oddelku, s katerimi brez dvoma je (oziroma bi z njimi vsaj moralo biti) seznanjeno. Ob tem smo predlagali, da sodišče ponovno oceni možnosti za premestitev pobudnika.
Zakonske podlage, na podlagi katere je preiskovalna sodnica odredila privedbo na stroške pobudnika (obdolženca), sodišče ni sporočilo, temveč se je sklicevalo na že poslana pojasnila sodišča v dopisu številka Su 28-1/2016 z dne 6. 5. 2016, s katerimi Varuh, kot že navedeno, ni bil povsem zadovoljen. Hkrati je sporočilo, da je odredilo premestitev pobudnika v ZPKZ Ljubljana in pojasnilo: "… s strani Uprave ZPKZ smo namreč dne 26. 5. 2016 prejeli dopis, da nimajo več zadržkov za njegovo premestitev. Pred tem njegova premestitev iz varnostnih razlogov ni bila mogoča," je pojasnilo sodišče.
Upoštevaje navedeno je Varuh pobudo v izpostavljenem primeru presodil kot utemeljeno, in to predvsem iz dveh razlogov: ker je presodil, da je sodišče pobudnika bremenilo za plačilo stroškov privedbe in spremstva na posamezna preiskovalna dejanja iz pripora do sodišča in nazaj, še preden so obstajali pogoji iz tretjega odstavka 92. člena ZKP (teh stroškov še namreč ni niti mogoče izterjati, saj še ni niti znano, kdo jih bo dolžan plačati) in ker je namestitev pobudnika v Oddelku, ki je zaradi specifičnih bivalnih razmer namenjen le krajšemu prestajanju zapornih kazni (do šest mesecev), trajala skoraj leto dni.
Kljub temu, da sodišče ni povsem sledilo zgoraj omenjenim stališčem in predlogom Varuha, pa je pobudniku vendarle prenehalo zaračunavati stroške privedbe in spremstva na sodišče (sicer s pojasnilom, da jih je ta seznanil, da nima finančnih sredstev), deset dni po zadnji poizvedbi Varuha, v kateri smo opozarjali na neprimerne bivalne razmere v Oddelku in predlagali ponovno oceno možnosti za premestitev pobudnika, pa je njegovo premestitev v pripor ZPKZ Ljubljana tudi odredilo. Posredovanje Varuha smo zato v tem primeru ocenili kot uspešno. 2.1-11/2015