Varuh je obravnaval pobudo tujca, ki je zaradi starosti in zdravstvenih razlogov potreboval nastanitev v socialnovarstvenem zavodu (domu za starejše). Ker gre za posameznika brez dohodkov in premoženja, je bilo navedeno možno le prek financiranja iz javnih sredstev, česar pa mu zaradi odsotnosti izrecne zakonske podlage ni uspelo uveljaviti. Varuh je po proučitvi primera zaključil, da gre za posameznika, ki ga ni mogoče vračati v izvorno državo, zato bi mu morali pristojni organi zagotoviti potrebne socialnovarstvene storitve. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) ter Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) je zato priporočil, naj čim prej rešita pobudnikovo situacijo. Ker je Varuhu znano, da gre za širši problem, ki prizadeva tudi druge osebe s podobnimi okoliščinami bivanja,[1] je poleg tega podal še splošno priporočilo za pripravo sistemskih rešitev.
* * *
Pobudnik je bil rojen na območju nekdanje Socialistične republike Bosne in Hercegovine. Leta 1990 se je preselil v Slovenijo, kjer je nato več kot 30 let živel brez urejenega statusa prebivajočega tujca. Šele v letu 2021 mu je pristojna policijska uprava na njegovo pobudo izdala odločbo o dovolitvi zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2), leta 2022 pa je pridobil dovoljenje za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2.
Novembra 2019 je pobudnik pri padcu utrpel hudo poškodbo glave, zaradi česar je bil več kot eno leto in sedem mesecev hospitaliziran. Iz proučene zdravstvene dokumentacije izhaja, da pobudnik trpi za resnimi posledicami poškodbe glave, med drugim za glavoboli in epileptičnimi napadi, poleg tega pa je tudi sladkorni bolnik. Ker zaradi zdravstvenih težav pobudnik ni bil več sposoben skrbeti zase, si je od zaključka bolnišničnega zdravljenja prek pooblaščenca poskušal urediti nastanitev v domu za starejše, ki bi bila financirana iz javnih sredstev. Navedenega mu v času Varuhove obravnave še ni uspelo doseči, kot je razvidno iz prejete korespondence med pobudnikom in pristojnimi organi pa je bila glavna ovira za rešitev v tem, da po mnenju slednjih za primer, kot je pobudnikov, v zakonodaji ni izrecne zakonske podlage: na podlagi 5. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) so do socialnovarstvenih storitev upravičeni le tisti tujci, ki imajo v Sloveniji urejeno dovoljenje za stalno prebivanje, druga možna podlaga za nastanitev v socialnovarstvenem zavodu – sedmi odstavek 76. člena ZTuj-2 – pa se izrecno nanaša le na tujce, ki jim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.
Varuh je v svojem končnem mnenju, ki ga je posredoval MDDSZEM in MNZ, najprej ugotovil, da je pobudnik tujec, ki ga ni mogoče odstraniti iz države. Navedeno dejstvo med različnimi deležniki v predmetni zadevi ni sporno in je bilo tudi razlog, da so mu pristojni organi izdali in večkrat podaljšali odločbo o dovolitvi zadrževanja ter izdali dovoljenje za začasno prebivanje. Razlogi, ki preprečujejo odstranitev, so raznoteri, med njimi pa gre izpostaviti zlasti pobudnikovo vzpostavljeno zasebno življenje v Sloveniji na podlagi 30-letnega prebivanja, njegovo slabo zdravstveno stanje in verjetnost, da gre za osebo brez državljanstva (pobudnik nikoli ni imel državljanstva samostojne države Bosne in Hercegovine in je tudi vprašljivo, ali bi ga lahko pridobil). V obrazložitvi svojega stališča se je Varuh na prvem mestu oprl na obsežno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, poleg tega pa tudi na prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Sodišča EU.
Varuh je v končnem mnenju opozoril, da je treba pravico do socialne varnosti, kljub temu, da je po prvem odstavku 50. člena Ustave Republike Slovenije (URS) pridržana državljanom Republike Slovenije, zagotavljati tudi tujcem, kadar bi opustitev tega vodila v ogrozitev njihovih temeljnih človekovih pravic, saj so te univerzalne in veljajo tako za državljane kot za tujce.[2] Takšne okoliščine so podane tudi pri pobudniku, saj glede na svoje slabo zdravstveno stanje ni zmožen skrbeti zase, obenem pa so podani razlogi, zaradi katerih ga ni mogoče odstraniti iz države. Ker pobudnik socialnega varstva ne more uveljavljati v državi izvora ali kakšni tretji državi, ima zanikanje dostopa do njega v Republiki Sloveniji za posledico ogroženost njegovih ustavno varovanih človekovih pravic, zlasti pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS), pravice do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti (35. člen URS), pravice do zdravstvenega varstva (51. člen URS) in pravice do varstva zaradi invalidnosti (52. člen URS).
Obveznost, da pristojni organi pobudniku zagotovijo potrebne socialnovarstvene storitve izhaja tudi iz določb Evropske socialne listine. Republika Slovenija se je z njenim podpisom in ratifikacijo zavezala, da bo zagotavljala učinkovito uresničevanje pravice do socialne varnosti in za ta namen ukrenila, kar je potrebno za enakopravno obravnavanje lastnih državljanov in državljanov drugih pogodbenic glede pravice do socialne varnosti (12. člen). Listina v 23. členu izrecno določa tudi pravico starejših oseb do socialnega varstva, ki vključuje zagotavljanje nastanitve, prilagojene njihovim potrebam, zdravstvene nege in storitev, ki jih potrebujejo glede na svoje stanje. Člen E nadalje izrecno prepoveduje diskriminacijo pri uživanju pravic, določenih v listini, na kakršnikoli podlagi, kot so rasa, barva, spol, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, narodnostno poreklo ali socialni izvor, zdravje, povezanost z narodno manjšino, rojstvo ali druga okoliščina. V uvodni določbi Dodatka, ki je v skladu s členom N sestavni del listine, pa je izrecno določeno tudi varstvo oseb brez državljanstva.
V primeru, da je pobudnik oseba brez državljanstva, so za varstvo njegovih pravic neposredno uporabljive tudi določbe Konvencije Združenih narodov o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954. Za predmetno zadevo sta relevantna zlasti njen 23. in 24. člen, ki določata, da morajo države podpisnice osebam brez državljanstva zagotoviti enako obravnavo kot svojim državljanom glede dostopa do državne pomoči in podpore ter socialne varnosti, vključno z dostopom do pravic starejših oseb.
Varuh je ugotovil, da je v slovenski področni zakonodaji (drugi odstavek 51. člena in prvi ter tretji odstavek 75. člena ZTuj-2) jasno določeno, da so tujci v situaciji, kot je pobudnik, upravičeni do denarne pomoči. Manj eksplicitno pa iz ZTuj-2 in drugih predpisov izhaja, da so v primeru, ko ne morejo skrbeti sami zase, upravičeni tudi do nastanitve v socialnovarstvenih institucijah. Varuh je opozoril, da je treba obstoječe nejasne določbe zato v največji možni meri tolmačiti v skladu z URS in drugimi splošnimi predpisi o človekovih pravicah in ogroženim osebam zagotoviti potrebno oskrbo. Za uresničevanje dostopa do navedenih storitev naj pristojni organi poleg tega v čim večji meri izrabijo tudi možnost svojega diskrecijskega odločanja.
V skladu z zgornjimi ugotovitvami je Varuh MDDSZEM in MNZ pozval, naj storita vse, kar je potrebno za zagotovitev dostopa do socialnovarstvenih storitev, ki jih pobudnik potrebuje glede na svoje zdravstveno in socialno stanje (predvidoma tudi nastanitev v domu za starejše). Varuh je dodal, naj za ta namen v reševanje primera po potrebi vključita še druge pristojne organe in deležnike ter naj navedeno izvedeta brez odlašanja, saj obstaja resna nevarnost za poslabšanje zdravja in drugo škodo, ki lahko pobudniku nastane z nadaljnjim prebivanjem brez potrebne oskrbe.
Varuh je pristojnima ministrstvoma nadalje priporočil, naj pristopita k pripravi zakonodajnih sprememb in morebitnih drugih ukrepov, na podlagi katerih bo tujcem, ki so zaradi nemožnosti odstranitve iz države ali iz drugih razlogov odvisni od pomoči države, na jasen in predvidljiv način zagotovljen dostop do potrebnega socialnega varstva.[3] Do uresničitve tega pa naj tudi v vseh drugih primerih tujcev s tovrstnimi okoliščinami ravnata, kot je priporočeno v prejšnjem odstavku.
V nadaljevanju je bil Varuh obveščen, da je bil pobudnik v decembru 2022 nameščen v dom za ostarele. Varuh pozdravlja ureditev njegove situacije in izraža upanje, da bo dostop do potrebnega socialnega varstva v prihodnje zagotovljen tudi drugim osebam v podobnih situacijah. 7.2-26/2020
Priporočilo:[4] Vlada RS naj pristopi k pripravi zakonodajnih sprememb in morebitnih drugih ukrepov, na podlagi katerih bo tujcem, ki so zaradi nemožnosti odstranitve iz države ali iz drugih razlogov odvisni od pomoči države, na jasen in predvidljiv način zagotovljen dostop do potrebnega socialnega varstva.
[1] Varuh je tak primer med drugim obravnaval pod št. 9.6-34/2022:
https://www.varuh-rs.si/obravnavane-pobude/primer/kaj-s-tujci-ki-to-niso-potem-ko-sami-ne-zmorejo-vec-skrbeti-zase/.
[2] Na to je opozorilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-672/16 s 13. 3. 2019 (odst. 8).
[3] Temu sorodno priporočilo, naslovljeno na Vlado Republike Slovenije, je Varuh podal že v svojem Letnem poročilu za leto 2019 (Priporočilo št. 58).
[4] Novo priporočilo.