Marzelova je poudarila prenormiranost sistema. »Predpisov je ogromno, pogosto so med seboj neusklajeni,« je poudarila. Neusklajenosti z najvišjim aktom države, Ustavo, Varuh občasno postavi v presojo pred Ustavno sodišče. Doslej je vložil že 31 zahtev za oceno ustavnosti in zakonitosti določenih predpisov z Ustavo in bil le v manjšem delu neuspešen.
Dr. Marzelova je še poudarila, da so besedila predpisov pogosto nerazumljiva tudi strokovnjakom in ne samo povprečnemu prebivalstvu. Opozorila je tudi, da se ne izvaja Resolucija o normativni dejavnosti, organi oblasti vse prevečkrat poskušajo zaobiti zahteve po vključenosti javnosti v pripravo predpisov.
Že skoraj običajna praksa je, da se z določenimi poredpisi posega v druge predpise in se tako ustvarja kaos določil. Velikokrat ni ustreznega medresorsakega sodelovanja in usklajevanja pri pripravi in uveljavljanju zakonodaje in podzakonskih aktov ter drugih sistemskih ukrepov za odpravo in kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Pri nemalo zakonih umanjkajo podzakonski akti. Kot primer je Marzelova izpostavila podzakonske akte v zvezi z izvajanjem ustavnega določila o pravici do pitne vode. Varuh še ugotavlja, da zakoni pogosto prepustijo urejanje materije podzakonskim aktom, pri čemer se pozablja, da je le zakonom pridržano določanje pravic in obveznosti.

Posebej je poudarila pomen svojevrstnega poguma javnih uslužbencev, ki predpisom sledijo skladno z načelu in namenom, ne le črkobralsko.

Dr. Marzelova je v zaključku naglasila, da Varuh od organov oblasti pričakuje ne samo spoštovanja pravnih predpisov, pač pa tudi pravično, fleksibilno, odzivno, pregledno, profesionalno in družbeno odgovorno ravnanje, ki bo skladno z načeli upravljanja in kjer bo spoštovanje človekovih pravic na prvem mestu.