Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je Policijski sindikat Slovenije, Območni policijski sindikat Dolenjske in Bele Krajine (OPS DBK), ki ga je pobudnik pooblastil za zastopanje, posredoval pobudo za začetek postopka. Zaprosil je, da zadevo pobudnika, ki se nanaša na prometno nesrečo s pobegom in postopkom njegovega pridržanja preučimo in ukrepamo v skladu s svojimi pooblastili.
Na našo poizvedbo je MNZ pojasnilo, da je bilo iz vpogleda v evidenco prekrškov ugotovljeno, da je bil pobudnik udeležen v prometni nesreči prve kategorije. Kot povzročitelj pri tem drugemu udeležencu ni posredoval svojih podatkov, temveč je kraj prometne nesreče zapustil in o tem ni nikogar obvestil. O prometni nesreči je oškodovanec obvestil Operativno-komunikacijski center Policijske uprave (PU) Novo mesto, ki je na kraj napotil patruljo Policijske postaje (PP) Dolenjske Toplice. Policisti so pobudnika ugotovili na podlagi registrske tablice avtomobila, ki je bila najdena na kraju prometne nesreče. Po opravljenem ogledu kraja prometne nesreče in razgovorih z voznikom udeleženega vozila ter potnico, so policisti po približno dveh urah od povzročitve prometne nesreče, odšli na naslov pobudnikovega stalnega prebivališča. V razgovoru s pobudnikom so ugotovili, da je v času prometne nesreče vozil svoj osebni avtomobil. Na podlagi 132. člena ZVCP-1 mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki pa ga je pobudnik odklonil. Zaradi odklonitve preizkusa je bilo na podlagi 238.b člena ZVCP-1 zoper njega odrejeno pridržanje.
Po prejetem odgovoru MNZ smo se s pobudnikom tudi osebno pogovorili in podrobneje preučili dokumentacijo njegovega primera, ki nam jo je zaupal. Na tej podlagi smo ponovno posredovali pri MNZ in opozorili na naše ugotovitve glede nekaterih vidikov policijskih postopkov v njegovem primeru.
MNZ je časovni zamik preizkusa alkoholiziranosti med drugim utemeljevalo s sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi IV Ips 73/2007, v kateri je to odločilo, da je odreditev preizkusa alkoholiziranosti na storilčevem domu, čeprav več kot uro in pol po storitvi prekrška, upravičena, saj je bil podan sum, da je storilec v obravnavanem primeru vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek, razlog za časovni zamik pa je bil na strani storilca, ki je kraj storitve prekrška zapustil. Pojasnilo je, da pomeni odklonitev preizkusa alkoholiziranosti prekršek, za katerega je predvideno obligatorno pridržanje. Policist torej v takšnem primeru nima diskrecijske pravice, da bi se odločal, ali bo nekoga pridržal ali ne.
Po oceni Varuha pa v obravnavani zadevi ni šlo za takšen primer, saj nikakor nismo mogli spregledati, da pobudnik ob odreditvi preizkusa alkoholiziranosti že dlje časa ni bil (več) voznik, niti ni nakazoval te namere. Odločitvi Vrhovnega sodišča RS v izpostavljeni tej zadevi sicer ne gre oporekati, vendar pa je treba upoštevati, da po
določbi 238.b člena ZVCP-1 policist pridrži (le) voznika vozila, ki je zaloten pri prekršku iz trinajstega odstavka 132. člena ZVCP-1. To zakonsko določilo je umeščeno v XIV. poglavje zakona, kjer se urejajo varnostni ukrepi, pooblastila in druga posebna določila, torej izven določbe 132. člena ZVCP-1, ki ureja preverjanje psihofizičnega stanja udeleženca prometa oziroma udeleženca prometne nesreče. Namen uvedbe pridržanja voznika vozila, ki seveda mora biti tudi zaloten pri tem prekršku, je njegova »odstranitev« iz cestnega prometa ter mu s tem načinomtako preprečiti - ne samo nadaljevanje vožnje z motornim vozilom - temveč tudi siceršnjo udeležbo v cestnem prometu in s tem ogrožanje sebe in drugih udeležencev cestnega prometa (Poročevalec Državnega zbora RS št. 109/2007, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP-1E).
Upoštevajoč izpostavljeni namen zakonodajalca, ki ga je zasledoval z določbo 238.b člena ZVCP-1, sam časovni zamik odreditve preizkusa alkoholiziranosti, zlasti pa okoliščine, ki v ničemer očitno niso kazale, da bo pobudnik tega dne še udeležen v prometu oziroma, da bi ga zato bilo treba »odstraniti« iz prometa ter mu s tem preprečiti udeležbo v njem (ker bi predstavljal grožnjo sebi ali drugim udeležencem), se je zato zastavilo vprašanje ustreznosti sklicevanja na to zakonsko določilo za pridržanje pobudnika. V tej zvezi smo MNZ še opozorili na primer, ki je bil obravnavan v preteklosti, ko je bilo ravnanje policista, ki ni poskrbel za pridržanje voznice, ki naj bi odklonila preizkus alkoholiziranosti, s strani ene izmed policijskih uprav ocenjeno kot »realno in sprejemljivo«, Uprava uniformirane policije pa je celo ocenila, da v tem primeru policist ni ravnal nezakonito, ko je odstopil (zaradi »objektivnih razlogov«) od obligatornega pridržanja na podlagi 238.b člena ZVCP-1.
MNZ je v tej zvezi sporočilo, da je Policija, ob uveljavitvi novele Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1E), vsem policijskim enotam posredovala usmeritve, kjer je bil natančno opredeljen postopek policistov v primeru, če voznik pobegne s kraja nesreče in se ga s kontinuiranim delom brez pretrganja vzročne zveze izsledi ter z njim izvede postopek ugotavljanja alkoholiziranosti in pridržanja, če so za to podani pogoji. Z novim Zakonom o pravilih cestnega prometa, ki se je začel izvajati 1. 7. 2011, so bile usmeritve spremenjene, ker je v zakonu nova določba, ki dopušča odstopanje od obligatornega pridržanja voznika. Na podlagi tega je MNZ menilo, da ponovno preverjanje postopkov policistov v tem primeru ni potrebno, ker je preveritev opravila PU Novo mesto in se z njihovimi ugotovitvami strinja.
V tej pobudnikovi zadevi smo torej ugotovili in MNZ tudi opozorili na določene pomanjkljivosti v postopkih policistov s pobudnikom. Očitno pa MNZ ni sprejelo naših pomislekov glede obstoja pravne podlage za pobudnikovo pridržanje. Policisti so bili sicer v pobudnikovem primeru vsekakor zavezani, da ugotovijo vse okoliščine prometne nesreče, ki so jo začeli obravnavati, vključno s preveritvijo njegovega psihofizičnega stanja kot udeleženca v prometni nesreči. Vendar pa smo (upoštevajoč ugotovljene okoliščine, ki v ničemer očitno niso kazale, da bo tega dne še udeležen v prometu oziroma, da bi ga zato bilo treba »odstraniti« iz prometa ter mu s tem preprečiti udeležbo v njem, ker bi predstavljal grožnjo sebi ali drugim udeležencem) menili, da v pobudnikovem primeru ni bilo (zakonske) podlage za njegovo pridržanje in smo zato njegovo pobudo šteli za utemeljeno. Uporaba tega policijskega pooblastila na način, kot je bil temu primer v pobudnikovi zadevi, namreč po oceni Varuha povsem prezre namen njegove uvedbe, to je v odstranitvi voznika iz cestnega prometa ter mu s tem načinom preprečiti - ne samo nadaljevanje vožnje z motornim vozilom - temveč tudi siceršnjo udeležbo v cestnem prometu in s tem ogrožanje sebe in drugih udeležencev cestnega prometa. Na obstoj konkretne nevarnosti za nadaljevanje vožnje kot enega izmed bistvenih pogojev za odreditev pridržanja s sklicevanjem na to zakonsko določbo ne nazadnje opozarja tudi praksa nekaterih drugih policijskih enot (npr. odločba o prekršku PP Ljubljana Moste št. 55500 6076310 z dne 9. 12. 2010) oziroma sodna praksa (npr. sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. PR-2434/2010-2409 z dne 16. 2. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 5. 2011, opr. št. 586/2011). Ugotavljamo tudi, da v tem delu (238. b člen – Odvzem prostosti) pojasnila Policije za delo policistov niso bila najbolj jasna. Te usmeritve so bile med tem po sporočilu MNZ že spremenjene in zato (ob siceršnji novi zakonski ureditvi, ki dopušča odstopanje od obligatornega pridržanja voznika) štejemo, da se primer, kot je bil pobudnikov ne bi smel več zgoditi. 6.1-101/2010