Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Zagorje ob Savi: Samovladje onkraj načel pravne države – I. del

Kršitelj: Občina Zagorje ob Savi
Kršitev: 03. člen ZVarCP - Načelo pravičnosti | 28. člen Ustave RS - Načelo zakonitosti v kazenskem pravu

Uvodoma velja pojasniti, da smo predmetni postopek vodili zoper tri organe oblasti, in sicer Občino Zagorje ob Savi (v nadaljevanju Občina), Inšpektorat RS za okolje in prostor (v nadaljevanju Inšpektorat) ter Upravno enoto Zagorje ob Savi (v nadaljevanju UE). Vsi trije organi so s svojega vidika povezani s pobudnikovo problematiko. V prvem delu predstavljamo ugotovitve Varuha v zvezi z Občino Zagorje ob Savi.
______________


Pobudnik nas je seznanil, da je eden izmed treh solastnikov zazidljive nepremičnine, ki je v naravi kategorizirana javna pot od leta 2007. Po pobudnikovem mnenju omenjena javna pot ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo (kot javna pot), ne samo zaradi neurejenega lastništva, ampak tudi zaradi neprimerne širine in naklona. Po poti poteka dostop samo do ene stanovanjske hiše (v izgradnji) in vodohrana. V letu 2015 je Občina investitorki stanovanjske hiše na parceli, ki leži poleg stanovanjske hiše pobudnika in do katere se lahko dostopa samo po zasebnem zemljišču pobudnika, kjer poteka omenjena sporna javna pot, izdala soglasje za priključitev. Ker pa investitorka po mnenju UE ni izkazala pravice graditi zaradi pomanjkanja soglasja za priklop na komunalni vod na zasebnem zemljišču, se je v februarju 2016 s ponudbo za sklenitev služnostne pogodbe obrnila na pobudnika. Do sklenitve ni prišlo. Nato je pobudnik, skupaj z drugimi solastniki, v marcu istega leta od Občine prejel ponudbo za odkup zemljišča. Ponudba Občine vsebuje tudi opozorilo, da bo Občina ob odklonitvi ponudbe javno cesto ukinila (torej očitno javni interes kot predpogoj kategorizacije ni obstajal). Pobudniki so nato Občini sporočili, da niso zainteresirani za prodajo. Občina kategorizacije ceste v nasprotju s svojim zagotovilom ni ukinila, ampak je zoper pobudnika kasneje (šele v letu 2018)  sprožila postopek razlastitve.

V marcu leta 2017 se je pobudnik zaradi opaženih prevozov, ki naj bi nakazovali začetek gradnje na sosednji nepremičnini, obrnil na UE. Investitorki naj bi bilo izdano gradbeno dovoljenje brez izkazane pravice graditi. Pobudnik je zato v aprilu istega leta, skupaj z ostalimi solastniki zasebne nepremičnine, po kateri poteka kategorizirana pot (in po kateri investitorka dostopa do nepremičnine), vložil zahtevo za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. UE je njegovo zahtevo zavrgla s sklepom zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Zoper sklep se je pritožil. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) je njegovi pritožbi ugodilo ter zadržalo izvršitev gradbenega dovoljenja. V tej odločbi se je Ministrstvo med drugim tudi opredelilo, da je predmetna kategorizacija ceste po zasebnem zemljišču neustavna.

Na Občino smo naslovili več poizvedb. Predvsem smo od nje zahtevali, da se opredeli do očitne protiustavnosti Odloka, da pojasni pravno podlago za svoja ravnanja v letih 2015 in 2016  ter da se opredeli do očitnih nekonsistentnosti med napovedjo »ukinitve« javne ceste in svojim kasnejšim ravnanjem.

Občina nam je povzeto sporočila, da lastno ravnanje utemeljuje na relevantnih določbah Zakona o cestah (ZCes-1) ter takrat veljavnemu Zakonu o urejanju prostora (ZUrep-1). Po njenem mnenju so bili zakonsko določeni pogoji za vložitev zahteve za razlastitev podani, prav tako naj bi bili ti izpolnjeni tudi že v letu 2015, ko je Občina investitorki izdala soglasje za priključitev na javno cesto. Tudi tedaj naj bi bila cesta že opredeljena kot javna pot po predmetnem Odloku, ki ga sodišče ni razveljavilo. V zvezi s predhodnimi obljubami pobudniku o ukinitvi javne ceste pa je Občina sporočila, da naj bi njena takratna napoved »ustrezala takratni fazi medsebojnega dogovarjanja«. Kasneje je temu dodala, da »dolžnost, da Občina sporno cesto kategorizira, iz spornega zapisa ne izhaja povsem nedvoumno«. Občina je Varuhu odgovarjala s pomočjo odvetniške pisarne.

Argumenti Občine Varuha niso prepričali. Opazno je bilo njeno nerazumevanje, pa tudi očitno nespoštovanje dolgoletno ustaljene sodne prakse Ustavnega sodišča RS. To je namreč »kot po tekočem traku« občinske odloke, ki so kategorizirali javne ceste po zemljiščih v zasebni lasti brez, da bi bilo lastniško stanje predhodno urejeno, odpravljalo. Prav tako je izrazilo pričakovanje, da Občine takšne odloke same odpravijo. Ker tega niso storile, je Ustavno sodišče RS svoje odločitve pričelo zaostrovati ter je sporne odloke pričelo odpravljati brez odloženega roka. V konkretnem primeru jasna stališča Ustavnega sodišča RS za Občino očitno niso zadostovala. Nasprotno. Njena argumentacija je dala vtis, da je potrebno ustavne odločbe ter prakso Ustavnega sodišča RS toliko časa ignorirati, dokler se ta ne spremeni oziroma dokler ne ustreza partikularnim interesom posameznih organov oblasti. To predstavlja absolutno kršitev načela pravne države, načela zaupanja v pravo ter načela pravne predvidljivosti. Občina je bila z odločbo Ministrstva na to tudi izrecno opozorjena. Zato je postopanje in ravnanje Občine v konkretnem primeru še toliko bolj zaskrbljujoče, ocenjuje Varuh.

Prav tako smo pojasnila Občine glede obljube po ukinitvi javne ceste in njena kasnejša ravnanja označili za povsem neprimerna. S svojimi pojasnili je namreč poskusila svojo jasno in nedvoumno namero minimizirati ter s tem predrugačiti njen pomen. Ta iz prvotnega dopisa pobudniku jasno in nedvoumno izhaja, kasnejša ravnanja Občine pa nakazujejo na očitno predhodno zavajanje pobudnika. Ugotovili smo, da Občina bodisi dolžnost kategorizacije razume kot svojo diskrecijsko pravico, ki jo lahko prilagodi svojim trenutnim interesom, bodisi je, sicer povsem neuspešno, poskusila zavesti Varuha ter tudi pobudnika. Takšno ravnanje štejemo ne le za oviranje našega dela, ampak tudi za očitno zlorabo oblasti.

Posamezniki, ki se obrnejo na organ oblasti za ureditev določenega vprašanja, od organa upravičeno pričakujejo hitro, zakonito in ustavno skladno ukrepanje, pri čemer so ustrezna, koherentna in zakonsko skladna pojasnila bistvenega pomena. Občina kljub več opozorilom Varuha ni uspela pojasniti, zakaj je ravnala v nasprotju s svojo napovedjo ukinitve javne ceste. Prav tako se za svoja dejanja ni opravičila. Zato štejemo ravnanje Občine, tudi zaradi neprimernega načina odgovarjanja Varuhu z odvetniško pomočjo, kot oviranje dela Varuha. Od organov oblasti se pričakuje, da zagotovijo lastne kompetentne kadrovske vire, ki bi bili sposobni ne le argumentiranega odgovarjanja Varuhu (predvsem pa posameznikom), pač pa bi jim tudi nudili ustrezno strokovno podporo za zagotovitev ustavno skladnega ravnanja. Prepričani smo, da do ugotovljenih nepravilnosti ne bi prišlo, če bi Občina sledila ustaljeni sodni praksi, nemudoma uredila lastniško stanje problematičnih nepremičnin in v primeru neuspeha prav tako takoj razveljavila protiustavni Odlok. Tega Občina ni storila. Vsaj v tem delu je bila naložba v »zunanjega izvajalca« pravne službe Občine očitno slaba naložba proračunskega denarja.

Pobudo smo šteli za utemeljeno. 14.5-61/2018

Se nadaljuje …

Natisni: