Zaradi izvajanja pripora se pobudnica ni mogla sama prosto odločati o tem, ali se bo udeležila pogreba bližnjega sorodnika, saj je bila pod oblastjo države. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig (Zavod) je pobudnici pojasnil, da zaradi kadrovskih težav njenega spremstva ne bo realiziral. Tako ji je onemogočil slovo od pokojnice v krogu svojcev, ki je enkraten in nenadomestljiv dogodek.

Pobudnica je Varuha človekovih pravic RS (Varuh) seznanila, da ji Zavod ni omogočil udeležbe na pogrebu njene babice, čeprav je pravočasno izrazila željo in si tudi zagotovila sredstva za plačilo stroškov, povezanih z njenim spremstvom na pogreb. Smrt bližnjega je nedvomno situacija, ki pomembno vpliva na (družinsko) življenje osebe, zato bi bilo po stališču Varuha pričakovati, da bo Zavod ne le zagotovil takšen izhod, ampak da bo tudi sam aktivno pristopil k reševanju zadeve na način, da se s strani sodišča čim prej pridobi ustrezno dovolilnico. V predmetni zadevi je sicer sodnica v odgovoru Varuhu navedla, da sama ni videla ovir, da se dovolilnica ne bi izdala. Dovolilnice pa ni izdala izključno zato, ker ji je bilo s strani Zavoda povedano, da pripornice ne morejo peljati na pogreb.

Po opravljeni poizvedbi na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS) smo v končnem odgovoru, ki smo ga prav tako naslovili tudi na UIKS, zapisali, da kadrovske težave praviloma ne smejo biti izgovor ali celo opravičilo za zavrnitev prošnje za udeležbo na pogrebu bližnjih oseb. Varuh meni, da bi bilo v primeru, ko zaradi razlogov na strani države ne bi bilo mogoče odobriti udeležbe na dogodku kot je pogreb bližnjega, prav, da se na drug ustrezen način skuša zagotoviti potreben kader (npr. s prerazporeditvijo iz drugih zavodov). Primerno bi bilo, da bi Zavod, takoj ko je sam ugotovil, da v skladu s svojimi možnostmi spremstva ne bo mogel realizirati, o tem obvestil UIKS, z namenom poiskati ustrezno rešitev.

Če namreč država nekomu odvzame prostost, mora biti tudi pripravljena na situacije, kot je izpostavljena. V tovrstnih primerih, ki lahko znatno posegajo v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), bi tudi sicer bilo bolj na mestu, če bi zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij, v primeru odpovedi spremstva, ki je izključno iz razlogov kadrovske narave, predhodno pridobili stališče oz. soglasje generalnega direktorja UIKS. S tem bi se lahko na nivoju uprave pravočasno zagotovil preizkus v vsakem konkretnem primeru, ali je cilj, ki mu država z odvzemom prostosti sledi, sorazmeren s posameznikovo pravico do družinskega življenja in ali znotraj matičnega zavoda oziroma preostalih zavodov dejansko ni na voljo nobene druge razumne rešitve. 2.1-10/2017