Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

3.2.2 Pregled dela Zagovorništva v zvezi z epidemijo bolezni covid-19

Leto 2020 je pred nas postavilo mnoge izzive, s katerimi se v moderni zgodovini še nismo srečali. Razglasitev epidemije v marcu je zahtevala prilagoditve dela tudi na področju zagovorništva otrok. Otroci, ki jim družina ne predstavlja varnega okolja, so v tem času potegnili najkrajši konec in izkušnje v zagovorništvu so to potrdile.

Sredi marca smo tako začasno ustavili izvajanje vseh zagovorniških aktivnosti, tudi srečanj zagovornikov z otroki. Skoraj 30 otrok je takrat ostalo brez zagovornika, nekateri med njimi tako tudi brez svoje zaupne osebe, ki jim je pomagala v stiski. Po nekaj tednih smo spoznali, da se življenje še ne bo kmalu normaliziralo, zato smo v dogovoru z območnimi koordinatorji in zagovorniki obvestili starše otrok, ki so bili vključeni v zagovorništvo, da bi s srečanji poskusili na daljavo. Ob tem smo se zavedali, da vsi zagovorniki, starši in otroci nimajo želje in možnosti za izvajanje zaupnih pogovorov na daljavo, zato je bila odločitev za takšen način prostovoljna. Kljub našim pomislekom so se s ponovno vzpostavitvijo stika strinjali prav vsi. Mlajše otroke so zagovorniki tako do konca maja nekajkrat poklicali na telefone staršev in se z njimi pogovarjali predvsem o vsakdanjih stvareh. Pogovori preko videokonference se z mlajšimi otroki niso odvijali. Starejši otroci pa so bili uporabe spletnih orodij bolj vajeni in nekateri med njimi so izrazili željo, da bi se z zagovorniki preko videokonference srečevali redno, enkrat na teden, kot bi potekala srečanja v živo. Zagovorniki so bili tudi v teh primerih zelo pozorni, kakšne teme so odpirali za pogovore z otroki, saj vsi otroci niso imeli dovolj zasebnosti, da bi se z njimi lahko pogovarjali tudi o bolj občutljivih temah. Zagovorništvo je tako potekalo izključno na željo otroka in predvsem z namenom razbremenitve in druženja na daljavo z nekom, ki ni član otrokove družine. Po ponovnem odprtju šol za vse otroke so se zagovorniška srečanja spet nadaljevala v živo, ob upoštevanju vseh takrat veljavnih ukrepov. Kljub vloženemu trudu smo se naučili, da je zagovorništvo institut, ki ga na daljavo ni mogoče izvajati v pravem pomenu. Za zagovorništvo je ključen odnos, stik, očesni kontakt in neverbalna komunikacija med otrokom in zagovornikom, česar elektronske naprave na daljavo ne morejo zagotoviti.

V že odprtih primerih zagovorništva, ki jih je epidemija začasno prekinila, in tudi v večini novih predlogov za postavitev zagovornika v letu 2020 so bile vidne posledice epidemije. Največ težav smo na področju zagovorništva zaznali glede stikov z otroki. Po poročanju sodišč se je število predlogov za izdajo začasne odredbe o stikih v tem času celo podvojilo in tudi Vrhovno sodišče je objavilo pojasnilo za javnost, da ni razlogov za preprečevanje stikov otrok s starši. Na javnost so apelirali tudi, da bi bilo v največjo korist otrok, če bi starši uspeli ob upoštevanju vseh sprejetih ukrepov s strani države za zaščito ranljivih skupin prebivalstva sami oblikovati tak začasni dogovor o načinu izvrševanja stikov, ki bi bil otroku, staršem in njihovim bližnjim najmanj v škodo. Varuh je stališče Vrhovnega sodišča podprl.

Tudi v zagovorništvu je bilo opaziti predvsem, da so starši, ki so imeli že prej težave pri izvajanju stikov, konflikt le še poglobili, otroci pa so posledično ostajali daljši čas (ali celo ves čas epidemije) le pri enem staršu, z drugim pa stikov niso imeli. Sodno reševanje težave seveda ni prineslo pričakovane pomoči, saj so v omejenem obsegu delovali tudi CSD-ji, sodišča pa so bila zasuta s predlogi.

Razlogi za nasprotovanje stikom so bili različni – od upravičenega strahu pred okužbo družinskih članov, še posebej, če so bili med njimi predstavniki rizičnih skupin, do samovolje staršev in razlaganja vladnih uredb na način, ki je ustrezal njim. Otroci, katerih starši se že prej niso bili sposobni dogovarjati o skupni skrbi za otroke, so tako daljši čas ostali le pri enem staršu in njihove stiske so se zaradi tega lahko zelo močno poglobile. Mnogi otroci so se od drugega starša v tem času tako odtujili, da so stike zavračali tudi pozneje, spet drugi pa so po stiku z drugim staršem tako hrepeneli, da so začeli odklanjati starša, ki jim stikov z drugim staršem v času epidemije ni omogočil.

V času covida-19 smo imeli kar nekaj pobud in klicev staršev, ko niso mogli do svojih otrok kljub sodno določenim stikom z otrokom. Taki primeri so se nanašali tako na regije v Sloveniji kot tudi na primere, ko eden od staršev živi v sosednji državi, drugi starš pa z otrokom v Sloveniji.

Večjo stisko otrok smo v prvem valu epidemije in po njem zaznali predvsem tam, kjer so bili zaradi koronavirusne bolezni starši prekomerno zaskrbljeni. Ti otroci so bili nadpovprečno informirani o nevarnostih virusa, o rizičnih skupinah, izražali pa so strah pred tem, da bi zboleli sami ali kdo od njihovih bližnjih. Poročali so tudi, da se s starši večinoma zadržujejo znotraj doma, da so prekinili vse osebne stike tudi po tem, ko so bili ti že dovoljeni.

Pomanjkanje socialnih stikov z vrstniki je pri otrocih pomembno zaznamoval čas epidemije, saj je socialna mreža tisti preventivni dejavnik, ki pomembno vpliva na zdrav razvoj otroka in psihofizično stabilnost slehernega posameznika, saj smo ljudje nenazadnje socialna bitja.

Zaskrbljujoče je bilo v prvem valu epidemije tudi zaprtje institucij, ki so namenjene pomoči otrokom in družinam – CSD-jev, svetovalnih centrov in drugih specialistov, za katere so bile dolge čakalne vrste že pred marcem. Iz zagovorniških primerov smo ugotavljali, da so bili otroci in starši v najboljšem primeru deležni pomoči po telefonu, kar pa za mnoge ni bilo dovolj, saj je bila stiska prehuda.

Otroci in starši so se z epidemijo znašli tudi pred izzivom, kako poskrbeti za šolanje otrok. Vsaka družina se je, glede na svoje zmožnosti in okoliščine, znašla po svoje, pri tem pa so se stopnjevale stiske mnogih staršev in otrok, šolanje pa je bil nov vir konflikta med razvezanima staršema. Iz primerov zagovorništva smo opazili, da so, predvsem najstniki, med epidemijo želeli ostati pri staršu, pri katerem je bilo zanj več ugodnosti in manj obveznosti, pri čemer pa je otrok večino časa preživel pred zasloni, ob igranju računalniških igric. Drugi starši so bili ob tem nemočni, sodni postopki pa so se v zvezi z novo ureditvijo stikov začeli odvijati po prvem valu.

V številnih družinah razvezanih staršev so otroci poleg vseh drugih sprememb, ki jih je prinesla epidemija, ostali tudi brez stikov z drugim staršem in drugimi sorodniki, tudi stiki pod nadzorom se v tem času niso izvajali.

V času drugega vala epidemije je opaziti, da stiki otrok s starši vendarle potekajo bolje kot v prvem valu, prav tako institucije niso povsem zaprle svojih vrat. Koliko je slednje pripomoglo k zmanjšanju stisk otrok, pa je še prezgodaj ugotavljati.