Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju 

Konvencija je bila podpisana 10. decembra 1984 v New Yorku, veljati pa je začela 26. junija 1987. V Sloveniji velja od 14. aprila 1993 (Ur. l. RS 24/93; Mednarodne pogodbe št. 7/93).

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju nadgrajuje 5. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 7. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki prepovedujeta mučenje. Državo pogodbenico konvencija zavezuje, da sprejme učinkovite zakonodajne, upravne, sodne in druge ukrepe za preprečevanje mučenja na celotnem ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo. Konvencija državi pogodbenici prepoveduje izročitev osebe drugi državi, če obstaja utemeljen sum, da bi mogla biti ta oseba v drugi državi podvržena mučenju. Poleg tega morajo države pogodbenice zagotoviti vključenost prepovedi mučenja v izobraževanje in usposabljanje civilnega in vojaškega osebja, zdravstvenega osebja, javnih uslužbencev ter drugega osebja, ki bi lahko sodelovalo pri nadzorovanju, zasliševanju in obravnavanju oseb, ki jim je bila odvzeta prostost zaradi pridržanja, pripora ali izvrševanja zaporne kazni. Država pogodbenica pa je osebi, ki je bila mučena, tudi dolžna omogočiti pritožbo in zagotoviti, da bo njen primer takoj in nepristransko obravnavan.

Opcijski protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju

Opcijski protokol je mednarodna pogodba, ki je bila sprejeta na 57. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov 18. decembra 2002.

Državne pogodbenice Opcijskega protokola v njegovi preambuli med drugim ponovno potrjujejo, da so mučenje in druge oblike okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja prepovedane in pomenijo resno kršitev človekovih pravic. Prepričane so, da so potrebni nadaljnji ukrepi, da bi lahko uresničili cilje Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in okrepili varstvo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Menijo tudi, da se lahko varstvo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja okrepi z nesodnimi preventivnimi sredstvi, ki temeljijo na rednih obiskih na krajih odvzema prostosti.

Glavni namen Opcijskega protokola je zato vzpostaviti sistem rednih obiskov neodvisnih mednarodnih in tudi državnih organov na krajih, kjer je ljudem odvzeta prostost, da bi preprečili mučenje in druge oblike okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Po Opcijskem protokolu odvzem prostosti pomeni vsako obliko pridržanja ali zapora ali namestitev osebe v javni ali zasebni zavod, ki ga ta oseba po odredbi sodne, upravne ali katere koli druge oblasti ne sme zapustiti po svoji volji.

Opcijski protokol je v ta namen ustanovil Pododbor za preprečevanje mučenja in drugega okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja Odbora proti mučenju. Pri tem je vsaka država pogodbenica zavezana, da na državni ravni ustanovi, določi ali vzdržuje enega ali več organov za obiskovanje zaradi preprečevanja mučenja ali drugega okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (državni preventivni mehanizem).

Državni preventivni mehanizmi (DPM) imajo po Opcijskem protokolu pooblastila, da na krajih odvzema prostosti redno preverjajo ravnanje z osebami, ki jim je odvzeta prostost, da bi okrepili njihovo varstvo pred mučenjem in drugimi oblikami krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Ob upoštevanju ustreznih norm OZN dajejo priporočila odgovornim organom, da bi izboljšali razmere in ravnanja z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. Državni preventivni mehanizem ima po protokolu tudi pooblastilo predložiti predloge in pripombe k veljavnim ali predlaganim zakonom.

Da bi državni preventivni mehanizmi lahko izpolnili svoje naloge in pooblastila, so se države pogodbenice protokola zavezale, da jim bodo zagotovile:

• dostop do vseh informacij o številu oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, na krajih odvzema prostosti, in o številu krajev in njihovi lokaciji,
• dostop do vseh informacij o ravnanju s temi osebami in njihovih pogojih odvzema prostosti,
• dostop do vseh krajev odvzema prostosti ter njihovih objektov in opreme,
• možnost zaupnih pogovorov z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, brez prič, osebno ali s prevajalcem (po potrebi) in s katero koli osebo, za katero državni preventivni mehanizem meni, da lahko priskrbi ustrezne informacije,
• svobodno izbiro krajev, ki jih želijo obiskati, in oseb, s katerimi želijo govoriti, ter
• pravico do stikov s pododborom, pošiljanja informacij pododboru in do srečanj z njim.

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju v 17. členu ustanavlja Odbor proti mučenju, ki ga sestavlja 10 neodvisnih strokovnjakov. Odbor prek sistema periodičnega poročanja držav pogodbenic nadzoruje izvajanje določb konvencije. Odbor obravnava tudi pritožbe, ki jih prejme od posameznikov v skladu z 22. členom konvencije in ki se nanašajo na tiste države, ki so odboru z izjavo priznale to pristojnost.

Poročila Republike Slovenije o izvajanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter Sklepne ugotovitve Odbora proti mučenju za Republiko Slovenijo:

1 - Uvodno poročilo Republike Slovenije (2000)

            Sklepne ugotovitve Odbora proti mučenju za Republiko Slovenijo (2000)

2 - Drugo poročilo Republike Slovenije (2002)

            Sklepne ugotovitve Odbora proti mučenju za Republiko Slovenijo (2003)

3 - Tretje poročilo Republike Slovenije (2007)

            Sklepne ugotovitve Odbora proti mučenju za Republiko Slovenijo (2011)

            Odgovori Republike Slovenije (2012)

Resolucija Generalne skupščine OZN (2012)