Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Omogočeno mora biti kontinuirano pridobivanje dovoljenj za izvajanje rejniške dejavnosti

Na Varuha se je obrnila dijakinja dva meseca pred svojim 18. rojstnim dnevom. Njeno otroštvo je bilo polno tragičnih izkušenj, zaradi katerih je bila nameščena v rejniško družino, potem pa je zaradi nasilja morala zapustiti tudi to in je bila začasno nameščena v krizni center. Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnila zaradi bojazni, da do njene polnoletnosti ne bo mogoče urediti zanjo ustrezne namestitve (v drugi rejniški družini), ker ji pristojni center za socialno delo (CSD) v tako kratkem času (dveh mesecev) lahko uredi le namestitev v stanovanjsko skupino. Po polnoletnosti pa do namestitve v rejniški družini ne bo več upravičena.

Zaradi neurejenih družinskih razmer, prestanega nasilja in zlorab v družini je imela psihične posledice, zaradi katerih je bilo podano strokovno mnenje, da zanjo namestitev v stanovanjsko skupino ni primerna. Tudi deklica sama je takšno namestitev odločno zavračala. Ker CSD v tako kratkem času ni uspelo dobiti rejniške družine zanjo, je zaprosila za namestitev v družino, ki jo dobro pozna, kjer se počuti sprejeto in meni, da bi v tako spodbudnem okolju lažje nadaljevala šolanje. Žal pa lahko omenjena družina pridobi dovoljenje za opravljanje rejniške dejavnosti šele konec leta 2009 (po opravljenem izobraževanju). Takrat pa bo pobudnica že polnoletna. Zato je CSD deklici predlagal, naj se odloči za namestitev v stanovanjsko skupino ali za prenehanje rejništva po 18. letu. V tem primeru bi šlo za samostojno preživljanje ob prejemanju pokojnine (v primeru rednega nadaljevanja študija) in drugih socialnovarstvenih pomoči. Deklica je tudi to drugo možnost odločno zavrnila, saj je želela nadaljevati šolanje in hkrati živeti v izbrani rejniški družini.

Deklici smo obljubili, da bomo aktivno sodelovali v medinstitucionalnem timu na CSD, ki je bil sklican naslednji dan po prejemu Varuhove pobude. Menili smo, da morajo biti ob upoštevanju strokovnih mnenj poglavitno vodilo pravice in koristi deklice, nikakor pa ne rešitev, ki je zanjo škodljiva. To je pripeljalo do burnih razprav in pozneje do novih poizvedb in iskanj ustrezne rešitve. Na naslednjem medinstitucionalnem timu, na katerem je aktivno sodelovala tudi deklica, smo se dogovorili, da se začasno namesti v rejniško družino v bližini kraja šolanja, po pridobitvi dovoljenja za izvajanje rejništva pa v družino, v kateri želi živeti. Do takrat ima z njimi redne stike in pri njih lahko preživi tudi del počitnic. Deklica je takšno odločitev z veseljem sprejela.

Ob obravnavanju predstavljenega primera je CSD pojasnil, da so imeli več primerov, ki so bili večinoma posledica različnih tragičnih dogodkov in je bilo nujno hitro ukrepanje, zato niso mogli slediti otrokovim koristim z namestitvijo v za otroka najustreznejšo družino, ker ni možnosti pridobitve izrednega dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Gre za to, da je zahtevano izobraževanje za bodoče rejnike organizirano le enkrat ali dvakrat na leto. Zagotovili smo, da bomo posredovali na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve za spremembo Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Po našem posredovanju nam je ministrstvo zagotovilo, da bodo sledili našemu predlogu in jih upoštevali v spremembi zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. 11.3-9/2009

Natisni: