Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Prenočevanje pripornika v sobi za izločitev

Zagovornica pripornika, nameščenega v pripornem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper (Zavod), je Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) obvestila, da mora pripornik skoraj mesec spati v sobi pod lučjo in kamerami ter v spodnjem perilu. Kljub temu, da je sicer že dvakrat poskušal narediti samomor, se ji je takšen ukrep zdel nesorazmeren z nevarnostjo, ki jo predstavlja pripornikovo obnašanje.

Varuh je v Zavodu takoj po prejemu pobude 4. 7. 2014 opravil poizvedbo, s katero je bilo potrjeno, da imenovani od 5. 6. 2014 dalje res spi v sobi za izločitev. Za takšno namestitev pripornika preko noči se je Zavod odločil po priporočilu zdravnika psihiatra, ker je pripornik pred tem že dvakrat poskušal narediti samomor. Ob tem je direktor zagotovil, da pripornik čez noč odhaja v sobo za izločitev prostovoljno, oziroma z njegovo "tiho privolitvijo" in da bo ta ukrep odpravljen takoj, ko bo psihiater ocenil, da ta ni več potreben. V ponedeljek, 7. 7. 2014, je direktor Zavoda sporočil, da imenovani od petka, 4. 7. 2014, ponovno spi v svojem bivalnem prostoru.

Namestnik varuhinje in svetovalka varuha sta pripornika nato tudi osebno obiskala. Pregledala sta listinsko dokumentacijo v spisu pripornika in se pogovorila z direktorjem Zavoda.

Iz vpogleda v spisovno dokumentacijo pripornika v Zavodu je bilo mogoče razbrati, da je ta že v prvem razgovoru po nastopu kazni zapora povedal, da je zaradi osebne stiske v letu 2004 skušal narediti samomor s tabletami in da je o samomoru tudi večkrat razmišljal, a kljub temu delavec Zavoda, ki je izpolnjeval vprašalnik glede prve ocene samomorilne ogroženosti, očitno ni zaznal suma na samomorilnost. Na podlagi razgovora s pripornikom in listinske dokumentacije tudi ni bilo mogoče sklepati, da bi se imenovani s prenočevanjem pod video nadzorom strinjal, saj je v enem izmed uradnih zaznamkov zabeleženo, da je pripornik (vsaj) v eni noči odšel do sobe za izločitev v spremstvu pravosodnih policistov šele po opozorilu, da bodo sicer uporabljena prisilna sredstva. Tistega dne je pobudnik sicer že dopoldan delavcem Zavoda izročil pisno izjavo, da zvečer noče "v samico", kar po presoji Varuha jasno izkazuje, da je vsaj od tega dne dalje odhajal v sobo za izločitev proti svoji volji. Poleg tega iz dokumentacije v spisu ni bilo razvidno, da bi se glede namestitve pobudnika v sobo za izločitev vodila kakršna koli dokumentacija oziroma evidenca. Iz prijavnic za zdravniški pregled pa je bilo mogoče razbrati, da je pripornik zapisal, da že petič prosi za pregled pri psihiatru in pri tem opozarjal, da ima velike psihične težave.

Ugotovili smo, da o namestitvi pripornika v sobo "pod videonadzor" očitno ne obstaja nobena odredba, prav tako se med njegovim bivanjem v tem prostoru ni vodila evidenca oziroma uradni zaznamek. Tako navedb in očitkov pobudnika (kot na primer, da ni dobil vode, kadar je prosil, da ni mogel na stranišče, kadar je prosil, in podobno), ni bilo mogoče niti preveriti, kot tudi ni bilo mogoče ugotoviti, kdo in kdaj je bivanje pobudnika v tem prostoru osebno nadziral (če sploh).

Varuh je v Zavodu pridobljene informacije preveril še s poizvedbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS). Odgovor UIKS je v zvezi z okoliščinami "posebnega režima", ki je veljal za pripornika mesec dni, potrdil večino že zgoraj navedenih okoliščin, kot jih je navajal sam pripornik, in kot smo jih ugotovili ob obisku pripornika v Zavodu. Tako se je potrdilo dejstvo, da je bil pripornik po dveh poskusih samomora v priporu in po krajši psihiatrični obravnavi zunaj Zavoda znova nameščen v Zavod. Glede na njegovo psihofizično stanje je bil (v dogovoru s psihiatrom v Zavodu) z namenom zagotavljanja njegove osebne varnosti, to je preprečitve ponovitve poskusa samomora, zanj določen poseben režim tako, da je ponoči prespal v (edinem) prostoru, ki je v Zavodu pod video nadzorom, to je v prostoru za izločitev. Strokovna delavka zavoda in vodja pripora sta priporniku pojasnila takšen ukrep, pripornik pa se je z njim po pojasnilu UIKS strinjal tako, da je v ta prostor hodil sicer v spremstvu pravosodnih policistov, vendar brez prisile. Zavod posebnega pisnega soglasja za izvajanje takšnega ukrepa s strani pripornika tudi ni iskal, dokler ni sam pripornik začel izražati nestrinjanja z uvedenim ukrepom. Uradne evidence nadalje potrjujejo, da se je pripornik po treh tednih izvajanja opisanega posebnega režima uprl s pisno izjavo in s tem, da je tistega večera odšel v poseben prostor šele potem, ko mu je bilo pojasnjeno, da bodo pravosodni policisti morali uporabiti prisilna sredstva. Po pojasnilu UIKS se je Zavod potem, ko se je pripornik jasno opredelil, da se ne strinja z njegovo namestitvijo preko noči, soočil z dilemo: ali upoštevati to željo in s tem povečati nevarnost ponovitve samomora, ali počakati, dokler se pridobi mnenje psihiatra. V dogovoru s psihiatrom je bil nekaj dni zatem ta ukrep odpravljen ravno tistega dne, ko se je o okoliščinah pripornikove namestitve v Zavodu zanimal Varuh.

UIKS je ukrepe, ki jih je Zavod izvajal v opisani namestitvi pripornika ocenila kot ustrezne, saj je bila namestitev pripornika v nočnem času dnevno zabeležena (le) v poročilih vodje izmene pravosodnih policistov, kamor so se vpisovale tudi morebitne posebnosti, poleg tega pa je vodstvo Zavoda vsak dan na jutranjih kolegijih obravnavalo dnevna poročila in spremljalo izvajanje tega ukrepa. Ukrep pa je bil nazadnje odpravljen še isti dan, ko je po pregledu pripornika takšno mnenje podal psihiater. Izpostavljeni primer posebnega režima namestitve je bil kasneje obravnavan tudi na supervizijskem srečanju, kjer je bilo podano mnenje, da je Zavod ogroženost pripornika ustrezno detektiral, da mu nudi ustrezno pomoč ter mu na ustrezen način zagotavlja varnost. Kljub temu pa je UIKS menila, da bi o vsakokratni namestitvi pripornika v poseben prostor Zavod moral izdati odločbo, tako kot se ta izda v vsakem drugem primeru namestitve zapornika v poseben prostor, kot to določa 236. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki se lahko na podlagi 213č. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) smiselno uporablja tudi za pripornike. UIKS je tudi sporočila, da ni posebnih navodil oziroma usmeritev, kako naj zavodi za prestajanje kazni zapora ravnajo v primeru, ko terja samomorilna ogroženost zapornika posebno namestitev, po mnenju UIKS pa takšna navodila tudi niso potrebna, saj ne bi prispevala k izboljšanju zagotavljanja varnosti zaprtih oseb.

Varuh se (ne da bi se pri tem posebej opredeljevali do pripornikovih pravic, ki jih ima kot pacient po ZPacP in kršitev katerih se ugotavlja po postopku in na način, kot to določa navedeni zakon) lahko strinja z ugotovitvijo UIKS, da je Zavod v izpostavljenem primeru, ko je pripornik v kratkem času že drugič delal samomor in pri tem navajal, da se tega niti ni zavedal, v čimkrajšem času moral najti način, da imenovanemu zagotovi takšne pogoje bivanja, ki bi mu v najmanjši možni meri omogočale, da bi dejanje ponovil. To bi namreč zanj lahko bilo usodno, kot bi skoraj bila tudi prva dva resna poskusa samomora. Pri tem se seveda zastavlja vprašanje, ali je bil ukrep, ki ga je Zavod v ta namen uporabil v tem primeru, ustrezen, primeren oziroma sorazmeren pričakovanemu ravnanju obdolženca ali ne. A vendar je prav ta primer znova pokazal, da videonadzor ne more nadomestiti osebnega nadzora – pripornik si je namreč med spanjem v eni noči pod rjuho iz majice pripravil zanko, česar kamere niso zaznale, temveč je to opazil pravosodni policist šele zjutraj. Varuh zato ponovno poudarja, da videonadzor v nobenem primeru ne sme (v celoti) nadomestiti osebnega nadzora, zato takšen način zagotavljanja osebne varnosti, kot ga je uporabil Zavod v tem primeru, najbrž ni niti edini niti najboljši način, da bi se priporniku zagotovila osebna varnost.

Glede na razloge, zaradi katerih se je Zavod odločil za takšno posebno namestitev pripornika v izpostavljenem primeru, sicer ni mogoče zaključiti, da bi bil pripornik v posebni prostor čez noč nameščen z namenom, na primer, kaznovanja oziroma z namenom, da se ga muči, poniža, ali kakorkoli prizadene njegovo dostojanstvo, kot tudi ni mogoče izključiti, da je pripornik to namestitev v posebni prostor dojemal prav na takšen način. Kljub temu Varuh poudarja, da bi ob vsaki namestitvi v posebni prostor Zavod moral upoštevati določbe ZIKS-1 in priporniku o tem izdati odločbo, zoper katero bi ta lahko uporabil pravno sredstvo, na kar je Varuh opozoril tako Zavod kot UIKS. Poleg tega bi moral ob vsaki namestitvi pripornika v poseben prostor voditi uradni zaznamek z vpisovanjem vsakršnega dogajanja tekom takšne namestitve (npr. tudi o nudenju vode, odklonu ponujene vode, predvsem pa še o opravljenem osebnem nadzoru ipd.), saj je sicer kasnejše očitke v zvezi s tem težko preveriti oziroma zavreči. Ker Zavod teh obveznosti v tem primeru ni izpolnil, smo pobudo presodili za utemeljeno. Pričakujemo, da bo odmev ugotovitev in naših opozoril takšen, da do takšnega primera ne bo več prišlo. 2.2-37/2014

Natisni: