2.13 Zbiranje in združevanje ter sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
2.13.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja
Številčno se stanje na tem področju ni bistveno spremenilo. Tudi vsebinsko ostajajo obravnavane zadeve večinoma enakovrstne. Med njimi prevladujejo volilna vprašanja, znova smo obravnavali sporno župansko ravnanje in znova smo vztrajali pri pozivu, naj se zakonsko uredi ustavna pravica do peticije.
Prav tako ni prišlo do konkretnih sprememb zaradi področnih priporočil Varuha, četudi so oblasti v zvezi z njima že zagotovile ukrepanje. Tako še vedno ostaja odprto vprašanje glasovanja za osebe, ki se po izteku roka za izrazitev namere za glasovanje po pošti brez svoje krivde znajdejo v položaju (na primer zaradi hospitalizacije, pripora ipd.), ko na volišče pač ne morejo; odprto ostaja tudi vprašanje, kateri organ naj vodi in odloča v prekrškovnem postopku v primeru storitve prekrška zaradi nejavnega delovanja oziroma poslovanja invalidske organizacije.
Posebej poudarjamo, da je bilo v določenem obdobju javno zelo odmevno uresničevanje volilne pravice invalidov, konkretneje oseb z motnjami v duševnem razvoju. O tej temi smo poročali že večkrat[1]. Vsekakor je še vedno aktualna in v letu 2019 smo se med drugim sestali tudi s predsednikom zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček. Ta je med drugim povedal, da je priznanje volilne pravice osebam z motnjo v duševnem razvoju simbolnega pomena za te osebe predvsem zaradi sprejemanja samih sebe, pa tudi zato, da se spremeni odnos ožje družine in družbe nasploh do teh oseb. Prav tako smo izvedeli, da so nekateri starši v času pred spomladanskimi volitvami v Evropski parlament sprožili postopke v zvezi z vpisom oseb, ki jim je bila odvzeta volilna pravica, v volilne imenike, eno ustavno pritožbo (bila je zavržena zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev) in revizijo zoper eno izmed sodb, pri tem pa naj bi uporabili tudi dve mnenji Varuha. Povedal nam je tudi, da je od MNZ prejel podatek, da je bila v državi okoli 2000 ljudem odvzeta volilna pravica.
Ureditve glede odvzema volilne pravice so v državah EU različne. V Sloveniji ne velja avtomatizem, da bi vsaki osebi, ki ji je bila (prej) odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev čez otrokovo polnoletnost oziroma ki je pod skrbništvom, odvzeta volilna pravica, temveč je odvzem volilne pravice mogoč le na podlagi sodbe sodišča, ki v postopku ugotovi, da oseba ni sposobna razumeti pomena, namena in učinkov volitev. V zvezi s tem ob tej priložnosti pripominjamo, da tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice odvzem volilne pravice v sodnem postopku sam po sebi še ni v nasprotju z EKČP, po mnenju Varuha pa tudi ne s slovensko ustavo. Večkrat smo sicer že poudarili, da je Odbor za pravice invalidov v 48. in 49. točki Splošnega komentarja št. 1 iz leta 2014 med drugim izrazil mnenje, da vsebina 29. člena Mednarodne konvencije o pravicah invalidov pomeni, da posameznikova sposobnost odločanja (angl. decisionmaking ability) ne more biti opravičljiv razlog za odvzem invalidove aktivne ali pasivne volilne pravice. Vendar velja dodati, da tudi na mednarodni ravni obstajajo tudi drugačna stališča, npr. Odbora za človekove pravice v njegovem Splošnem komentarju št. 25 k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, da so objektivne in razumne omejitve volilne pravice mogoče, pri čemer za nerazumno že samo po sebi šteje omejevanje volilne pravice na podlagi (le) fizične invalidnosti in da je mentalna nesposobnost (angl. mental incapacity) lahko podlaga za omejitev volilne pravice. O odvzemih volilne pravice osebam z motnjo v duševnem razvoju je Varuh opozarjal tudi na srečanjih s predstavniki Urada za demokratične institucije in človekove pravice OVSE[2].
___________________________________________________________
[1] Gl. npr. str. 116 in 117 Letnega poročila za leto 2018 in tam navedene nadaljnje reference.
[2] Gl. npr. str. 6 končnega poročila OVSE/ODIHR z naslovom REPUBLIKA SLOVENIJA, PREDČASNE VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR, 3. junija 2018 (dostopno tudi na https://www.osce.org/sl/odihr/elections/slovenia/400523).
2.13.2 Uresničevanje preteklih varuhovih priporočil
S priporočilom št. 15 (2018)[1] je varuh priporočil poslancem Državnega zbora, naj storijo vse za sprejetje ustrezne dopolnitve zakonodaje, ki zdaj ne predvideva glasovanja po pošti za osebe, ki te namere niso izrazile vsaj deset dni pred dnem glasovanja, niti ne ureja položaja tistih, ki jim je v času po tem odvzeta prostost ali ki so sprejeti na zdravljenje v bolnišnico ali institucionalno varstvo v socialnovarstveni zavod in zato ne morejo glasovati niti na volišču niti ne več po pošti. To priporočilo ostaja neuresničeno. Kot je v svojem zadnjem odzivu v zvezi s to zadevo pojasnilo Ministrstvo za javno upravo[2], sta sicer v preteklosti že bila dva poskusa odprave navedene pomanjkljivosti volilne zakonodaje (leta 2011 je takšen predlog spremembe v zakonodajni postopek vložila vlada, leta 2015 pa poslanci), vendar je bil zakonodajni postopek za oba predloga novel neuspešno končan zaradi nezadostne podpore poslancev. Pozneje je bila marca 2017 sprejeta poslanska novela ZVDZ-C, vendar je bil njen namen predvsem upoštevanje dveh odločb ustavnega sodišča, ki pa se neposredno nista nanašali na opisano težavo. Ministrstvo je že napovedalo odpravo navedene pomanjkljivosti s spremembo temeljnega zakona in kakor smo ugotovili[3], je bilo glede navedenega v letu 2019 že opravljeno posvetovanje z Državno volilno komisijo, predlog rešitve pa naj bi bil, da se v navedenih primerih desetdnevni rok pred dnem glasovanja, do katerega je treba sporočiti namero o glasovanju po pošti, za navedene primere skrajša na pet dni. Varuh sicer meni, da bi bilo glasovanje z uporabo t. i. letečih odborov[4] boljša rešitev.
Priporočilo št. 65: Varuh priporoča Ministrstvu za javno upravo, naj čim prej pripravi vse potrebno, da bi Vlada Republike Slovenije lahko znova predlagala dopolnitve volilne zakonodaje, s katerimi bo tudi osebam, ki jim je pozneje kakor deset dni pred dnem glasovanja nepredvideno odvzeta prostost oziroma so nepredvideno sprejete na zdravljenje v bolnišnico ali institucionalno varstvo v socialnovarstveni zavod (na primer priporniki, osebe v oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici), omogočeno učinkovito uresničevanje volilne pravice.
S priporočilom št. 16 (2018)[5] je varuh priporočil Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj čim prej pripravi ustrezen predlog zakonodajnih sprememb, s katerimi bo določen organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku v primeru storitve prekrška iz prve alineje prvega odstavka 34. člena ZInvO (delovanje ali poslovanje v nasprotju s 6. členom tega zakona, ki določa, da je delovanje in poslovanje invalidske organizacije javno). Tudi to priporočilo ostaja neuresničeno. MDDSZ se je v tej zvezi sicer odzval z zagotovilom[6], da bo ob prvi spremembi ZInvO določil organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku iz 34. člena zakona. Gre za enako zagotovilo, s kakršnim se je MDDSZ pred tem odzval na podoben predlog Ministrstva za pravosodje[7]. Vse od sprejetja ZInvO leta 2002 še ni bil sprejet noben zakon o spremembah oziroma dopolnitvah tega zakona[8] in tudi ne kaže, da bi do takšne 'prve spremembe' prišlo v doglednem času. Svoje priporočilo zato ob tej priložnosti ponavljamo še nekoliko bolj določno.
Priporočilo št. 66: Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj čim prej pripravi predlog zakonodajne spremembe, s katero bo določen organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku v primeru storitve prekrška iz prve alineje prvega odstavka 34. člena ZInvO (delovanje ali poslovanje v nasprotju s 6. členom tega zakona, ki določa, da je delovanje in poslovanje invalidske organizacije javno).
[1] Letno poročilo za leto 2018, str. 116.
[2] Gl. Pregled uresničevanja priporočil VČP iz Letnega poročila VČP za leto 2017, str. 1–66.
[3] Gl. npr. str. 6 dokumenta z naslovom MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO – DELOVNI OSNUTEK predloga novele ZVDZ | ABSOLUTNI OBVEZNI PREDNOSTNI GLAS, MAJ 2019; ali str. 7 dokumenta MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO – DELOVNI OSNUTEK novele ZVDZ | RELATIVNI OBVEZNI PREDNOSTNI GLAS, MAJ 2019.
[4] Gl. str. 82 Letnega poročila za leto 2016.
[5] Letno poročilo za leto 2018, str. 119.
[6] Gl. str. 2–9 Odzivnega poročila Vlade Republike Slovenije na Štiriindvajseto redno Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018.
[7] Gl. str. 118 Letnega poročila Varuha za leto 2018.
[8] Z ZDru-1 se je leta 2006 sicer razveljavila ena izmed njegovih določb.
2.13.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha
2.13.3.2 Uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena Ustave Republike Slovenije (ustava) bi bilo treba urediti z zakonom
Tudi v letu 2019 smo obravnavali zadevo, ki nas je še utrdila v prepričanju, da bi bilo treba uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena ustave urediti z zakonom.
Primer: Na peticije je treba odgovoriti vsebinsko Ena izmed pobudnic je navajala, da je določba 9. člena ZSPOZ, ki določa največji skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, krivična. Ob upoštevanju okoliščine, da je omenjena določba prestala ustavno presojo (npr. sklepa ustavnega sodišča številka U-I-111/01 z dne 23. 5. 2002 ali številka U-I-179/08-4 z dne 16. 4. 2009), smo pobudnici predlagali, naj se glede spremembe zakona obrne na Vlado Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije. Pobudnica je to tudi storila, potem pa v vednost prejela dopis Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije (številka 0900-1/2018/05 z dne 14. 12. 2018), ki je dopis pobudnice na podlagi 7. a člena Poslovnika Vlade Republike Slovenije odstopil v reševanje pristojnima ministrstvoma (Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za finance) in jima določil 15-dnevni rok za odgovor. To ravnanje je bilo sicer v skladu z zavezo, ki jo je vlada dala varuhu že v letu 2015 (glej Letno poročilo Varuha za leto 2015, str. 39), kljub temu pa pobudnica od ministrstev v postavljenem roku ni prejela odgovora. To se je zgodilo šele po posredovanju varuha, pri čemer ji je odgovor poslalo le Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki pa se do njenega predloga za spremembo zakona ni opredelilo. Vzporedno s tem je peticijo pobudnice obravnavala tudi Komisija državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti (komisija). Ta se je na podlagi prvega in tretjega odstavka 45. člena Poslovnika Državnega zbora obrnila na vlado s prošnjo, naj preuči predlog pobudnice za spremembo zakona in komisijo seznani s stališčem. Tokrat je mnenje o predlogu pobudnice sprejela vlada (dokument številka 00700-1/2019/10 z dne 28. 2. 2019) in se do predloga tudi vsebinsko opredelila. Menila je, da je višina odškodnine, kot jo ureja ZSPOZ, primerna. Na podlagi tega je sekretar komisije pobudnici poslal končni odgovor (dopis številka 070-02/18-112 z dne 6. 3. 2019), v katerem je bilo na koncu navedeno, da »Vlada v odgovoru izraža mnenje, da je višina odškodnine, kot jo določa zakon, primerna«. Pobudnici je bilo poslano tudi mnenje vlade. Varuh je na strani 38 poročila za leto 2015 državnim organom priporočil, naj se opredelijo do vsebine peticij v okviru svojih pristojnosti in v odgovoru navedejo razloge za svojo odločitev. Iz tokratnega odgovora sekretarja komisije pa ni bilo nedvoumno razvidno, ali se tudi komisija pridružuje mnenju vlade glede primernosti višine odškodnine, zato smo jo prosili za pojasnilo, ali si razlagamo pravilno, da se komisija pridružuje mnenju vlade glede primernosti višine odškodnine. Sekretar komisije je v odgovoru Varuhu navedel: »Pridruževati ali ne pridruževati se temu mnenju, ki ima podlago v že omenjeni odločbi Ustavnega sodišča iz leta 2002, pa dejansko ne more biti v pristojnosti naše Komisije, kakor tudi ne ocenjevanje oz. presojanje, ali je zakonsko določena zgornja višina odškodnine primerna.« S prvotnim odgovorom sekretarja komisije z dne 6. 3. 2019 pa očitno ni bila zadovoljna niti pobudnica, saj se je znova obrnila na komisijo. Tudi tokrat ji je odgovoril sekretar komisije, njegov odgovor pa odlikuje strokovnost, saj je podkrepljen s pravnimi (in političnimi) argumenti, zakaj (po njegovem mnenju) ni mogoče pričakovati sprejetja predlagane spremembe zakona, hkrati pa je iz njega razbrati tudi sočutje in razumevanje pobudničine težke osebne stiske. Varuh je pričakoval, da bi tovrsten odgovor pobudnici poslala komisija. Iz navedenega izhaja, da se komisija ni opredelila do vsebine peticije, kar je v nasprotju z zgoraj omenjenim priporočilom varuha, ki temelji na argumentih, predstavljenih na strani 38 poročila varuha za leto 2015. Obravnavana zadeva kaže, da je še vedno ustrezno priporočilo varuha iz istega poročila, naj se uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena Ustave Republike Slovenije uredi z zakonom. V obravnavani zadevi velja pohvaliti hitri odziv Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije in sekretarja komisije na poizvedbe varuha ter še posebej njegov zadnji odgovor pobudnici (0.2-1/2019).
|
Priporočilo št. 67: Varuh priporoča Državnemu zboru kot zakonodajalcu, naj uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena Ustave Republike Slovenije uredi z zakonom.
2.13.3.3 Po načelu dobrega upravljanja se morajo ministrstva in vladne službe pravočasno utemeljeno odzvati na predloge, ki na spletnem orodju predlagam.vladi.si zberejo zadostno podporo
Spletno orodje predlagam.vladi.si deluje pod okriljem Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje UKOM). Omogočilo naj bi večjo vključenost prebivalcev v oblikovanje vladnih politik prek internetne tehnologije. Posamezniki lahko vsebinsko opišejo posamezno težavo, ki v Sloveniji po njihovem mnenju ni primerno pravnosistemsko urejena, hkrati pa podajo predloge za njeno ureditev. Vsi predlogi, ki so pripravljeni v skladu s pravili predlagam.vladi.si, naj bi bili javno objavljeni. Drugi uporabniki lahko predloge komentirajo ali predlagajo njihove popravke. O končnem predlogu, ki ga pripravi avtor prvotnega predloga, se glasuje. Če predlog dobi več glasov za kakor proti in če so v glasovanju sodelovali vsaj 3 odstotki aktivnih uporabnikov, se predlog pošlje v obravnavo pristojnemu ministrstvu ali vladni službi, ki pripravi uradni odgovor. Odgovor naj bi bil objavljen najpozneje v 30 dneh od predloženega predloga.
Tovrstna orodja naj bi krepila demokratično delovanje države, saj vsaj načeloma omogočajo vsakomur, da se njegov predlog (če zbere dovolj podpore) pošlje pristojnemu ministrstvu ali vladni službi, ki naj bi se po preučitvi predloga nanj tudi utemeljeno odzvalo. Dolžnost organa, da se odzove na p predlog, je neprava obveznost, ki je posameznik ne more uveljaviti s pravnimi sredstvi v primeru neodzivnosti organa. Varuhovo stališče je, da bi se morala ministrstva in vladne službe pravočasno ustrezno odzivati na predloge, če je bilo tako spletno orodje vzpostavljeno in deluje. Po mnenju varuha to izhaja iz načela dobrega upravljanja.
Eden izmed pobudnikov je trdil, da ostajajo številni predlogi, ki prejmejo zadostno število podpore, brez odgovora ali se nanje odgovarja z zamudo. Ko smo o tem poizvedovali pri UKOM, je ta pojasnil, da so od decembra 2009 do decembra 2019 poslali ministrstvom in vladnim službam v obravnavo 3244 predlogov s predlagam.vladi.si, ki so na glasovanju prejeli zadostno podporo. Objavili naj bi 3044 odzivov pristojnih organov. V času poizvedbe naj bi 200 predlogov čakalo na odziv in v 189-ih primerih naj bi pristojni organi že zamudili 30-dnevni rok za pripravo odgovora. UKOM je pojasnil, da z dopisi redno opozarjajo ministrstva in vladne službe na zamude pri pripravi odzivov na konkretne predloge. Poleg tega naj bi enkrat mesečno vladnemu Odboru za državno ureditev in javne zadeve predložili v obravnavo izbrane predloge s predlagam.vladi.si. Tako naj bi zagotavljali, da so izbrani predlogi obravnavani na višji ravni ter prispevali k veljavi in ugledu orodja v državni upravi. UKOM je še zatrdil, da se bodo tudi v prihodnje trudili, da bo spletno orodje predlagam.vladi.si pomemben pospeševalec sodelovanja državljanov pri oblikovanju vladnih politik in uporaben pripomoček zainteresiranih državljanov za opozarjanje na neustrezne sistemske ureditve.
Po razpoložljivih podatkih je v zadnjih desetih letih približno 6 odstotkov predlogov, ki so na predlagam.vladi.si prejeli zadostno število glasov, ostalo brez odziva pristojnega ministrstva ali vladne službe. Iz navedenega izhaja, da večina tovrstnih predlogov prejme določen odziv – bodisi pravočasno bodisi s krajšo ali daljšo zamudo (v določenih primerih šele po pozivu UKOM).
Priporočilo št. 68: Varuh priporoča vsem ministrstvom in vladnim službam, naj se pravočasno odzivajo na predloge, ki jim jih v obravnavo pošlje UKOM, potem ko so ti pri glasovanju na predlagam.vladi.si prejeli zadostno podporo (stalna naloga).
2.13.3.4 Razrešitev članov svetov javnih zavodov mora potekati po predpisanem postopku
Na varuha se je obrnil pobudnik, ki je bil s sklepom občinskega sveta Občine Ljutomer pred potekom mandata razrešen z mesta predstavnika lokalne skupnosti v javnem zavodu. Pobudnik je navedel, da je sporni sklep neoseben, nepodpisan, brez pravnega pouka, brez možnosti opredelitve, ugovora in pravnega varstva ter v nasprotju s 107. 108 in 109. členom Poslovnika občinskega sveta Občine Ljutomer.
Ugotovili smo, da navedeni poslovnik v 107. členu med drugim določa, da se postopek za razrešitev začne na predlog predlagatelja, ki je osebo predlagal za izvolitev ali imenovanje, ali na predlog najmanj četrtine članov sveta ter da se v primerih, ko predlagatelj razrešitve ni komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, predlog razrešitve vloži pri komisiji. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da mora predlog za razrešitev vsebovati obrazložitev, v kateri so navedeni razlogi za razrešitev. V 108. členu poslovnika pa je določeno, da se predlog za razrešitev pošlje županu, ki ga vrne predlagatelju v dopolnitev, če ne vsebuje zgoraj omenjene obrazložitve. Po istem členu mora biti predlog za razrešitev vročen osebi, na katero se nanaša, ta pa ima pravico do pisne opredelitve o predlogu razrešitve, in sicer najmanj osem dni pred sejo sveta, na kateri bo obravnavan, ter da župan uvrsti predlog za razrešitev na prvo sejo sveta, do katere je mogoče upoštevati ta rok. V 109. členu je med drugim določeno, da se o razrešitvi izda pisni odpravek sklepa s pravnim poukom.
Kazalo je, da postopek razrešitve pobudnika ni bil v skladu z omenjenimi določbami poslovnika, zato je varuh opravil poizvedbo pri županji. Županja namreč predstavlja in zastopa občino, predstavlja občinski svet, ga sklicuje in vodi njegove seje ter zadrži izvajanje odločitve občinskega sveta, kadar meni, da je nezakonita ali v nasprotju s statutom ali drugim splošnim aktom občine (33. člen ZLS). V svojem odzivu nam je pojasnjevala, da na dnevnem redu seje občinskega sveta sprva ni bilo točke razrešitve članov svetov javnih zavodov, nato pa je predsednik Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja na seji predlagal razširitev dnevnega reda, in sicer, da se na dnevni red med drugim uvrsti tudi točka o razrešitvi dosedanjih predstavnikov občine v javnih zavodih. Navedla je, da je bilo gradivo za predlagano dodatno točko prisotnim na seji občinskega sveta predloženo na mizo; da so predlagatelji vztrajali, da se predlog sklepa uvrsti na dnevni red seje; da so ga na podlagi glasovanja uvrstili na dnevni red in ga tudi sprejeli. Županja je še pojasnila, da predloga sklepa ni imela možnosti vrniti predlagateljem v dopolnitev, saj ga predhodno ni prejela in da je pred glasovanjem o sklepu podžupan povedal, da se s tem sklepom »razrešuje vse dosedanje predstavnike ustanovitelja in predstavnike lokalne skupnosti, katerim mandati še niso potekli, da se mu predlog sklepa zdi sporen in nedemokratičen ter, da bodo člani naše Iiste glasovali 'proti'«. Dodala je še, da bi tudi sama želela, da do takšnih predlogov in odločitev ne bi prihajalo, »vendar žal velikokrat na takšne odločitve ne morem vplivati«.
Na podlagi navedenega je varuh ugotovil, da predlog za razširitev dnevnega reda seje občinskega sveta s točko razrešitve predstavnikov občine v organih javnih zavodov ni izpolnjeval pogojev, ki jih določa poslovnik. Določa namreč, da se postopek za razrešitev začne na predlog upravičene osebe (107. člen), da mora predlog za razrešitev vsebovati obrazložitev z navedbo razlogov zanjo (tretji odstavek 107. člena), da mora biti poslan županu (prvi odstavek 108. člena) in nato še osebi, na katero se nanaša, saj ima ta oseba »pravico pisno se opredeliti o predlogu razrešitve« (drugi odstavek 108. člena). Šele po tem postopku je predlog razrešitve mogoče uvrstiti na dnevni red seje občinskega sveta. V obravnavanem primeru pa je bil predlog razrešitve uvrščen na dnevni red seje občinskega svet na predlog člana občinskega sveta, ne da bi bile izpolnjene procesne predpostavke, kot jih zahtevata 107. in 108. člen poslovnika.
Županja glasovanja o predlogu razširitve dnevnega reda s točko, glede katere niso izpolnjene procesne predpostavke, ne bi smela dopustiti, oziroma bi morala odločitev o takšni razširitvi dnevnega reda zadržati (šesti odstavek 33. člena ZLS), zato se varuh ni mogel strinjati z njeno navedbo, da »žal velikokrat na takšne odločitve ne morem vplivati«. Iz zapisnika redne seje občinskega sveta je izhajalo, da županja na omenjene neskladnosti predloga razširitve dnevnega reda ni opozorila, čeprav je bila seznanjena z opozorilom podžupana, »da se mu predlog sklepa zdi sporen in nedemokratičen« in si (po lastnih besedah) tudi sama želi, »da do takšnih predlogov in odločitev ne bi prihajalo«. Predlog razširitve dnevnega reda s sporno točko je županja dala na glasovanje, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, ki so določeni s poslovnikom. Poleg tega tudi ni uporabila pooblastil za zadržanje izvajanja odločitve občinskega sveta (šesti odstavek 33. člena ZLS).
Z navedenim je županja po mnenju varuha kršila svoje dolžnosti, ki jih ima v okviru funkcije predstavljanja občinskega sveta ter sklicevanja in vodenja njegovih sej (drugi odstavek 33. člena ZLS), zato je bila pobudniku kršena pravica do pisne opredelitve o predlogu razrešitve iz drugega odstavka 108. člena poslovnika, takšno ravnanje pa tudi ni v skladu z načelom dobrega upravljanja (3. člen ZVarCP), kot ga razume varuh (5.0-1/2019).
