Pobudnik je Varuha seznanil z dolgotrajnostjo reševanja socialne zadeve opr. št. V Ps 2240/2013 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Ker je na omenjenem sodišču dobil informacijo, da traja približno dve leti, da pride zadeva na vrsto za reševanje, je prosil Varuha za pomoč.

V zadevi smo opravili poizvedbo na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Slednje je pojasnilo, da je bila v zadevi pobudnika 24. 7. 2013 vložena tožba zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi priznanja drugih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, tožena stranka pa je 19. 9. 2013 podala odgovor na tožbo. Zadeva je bila s 24. 2. 2015 predodeljena v reševanje drugi okrožni sodnici. Ta je v svojem poročilu navedla, da je bil v zadevi za 21. 4. 2015 razpisan prvi narok za glavno obravnavo. Kot razlog, zaradi katerega sodišče še ni pričelo z obravnavanjem zadeve pobudnika pa je sodišče navedlo okoliščino, da se zadeve rešujejo po vrstnem redu prispetja na sodišče, prednostno pa se rešujejo le zadeve, ki so kot takšne določene s Sodnim redom in letnim razporedom dela sodišča. Spori o priznanju drugih pravic iz zdravstvenega zavarovanja ne sodijo med prednostne, zato sodišče zadeve pobudnika ni moglo obravnavati pred drugimi tožbami, ki so prispele pred njegovo. Kot dodatni argument, zaradi katerega se zadeva na sodišču še ni obravnavala, pa je sodišče navedlo tudi kadrovsko stisko. V kritičnem obdobju je sodišče čakalo na zapolnitev treh sodniških mest na socialnem oddelku. Okrožna sodnica, ki ji je bila dodeljena zadeva, pa je bila imenovana s strani Sodnega sveta 10. 2. 2015 in je kmalu po nastopu sodniške funkcije v zadevi pobudnika tudi razpisala prvi narok za glavno obravnavo.

Glede na čas, ki je v izpostavljenem primeru pretekel od vložitve tožbe do razpisa prvega naroka za glavno obravnavo, smo šteli pobudo za utemeljeno, saj je sodišče za razpis prvega naroka za glavno obravnavo potrebovalo skoraj leto dni in osem mesecev. Preobremenjenost sodišča z zadevami in kadrovska podhranjenost niso in ne morejo biti opravičilo za dolgotrajnost posameznega sodnega postopka. Upoštevaje določbo 50. člena Sodnega reda, ki določa, da morajo biti zadeve v delovnih in socialnih sporih rešene v šestih mesecih od prejema zadeve, je šlo v obravnavanem primeru za zadevo, ki šteje sodni zaostanek in po naši presoji predstavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je sestavni del pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 6.5-3/2015