Varuh človekovih pravic Peter Svetina je na 5. konferenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja 12. septembra v Portorožu v uvodnem predavanju posebno pozornost posvetil deliberativnemu načelu v demokratičnem sistemu oblasti, vlogi naslovnikov zakonodaje v zakonodajnem procesu ter vlogi strank v postopkih odločanja o njihovih pravicah. Izpostavil je, da so pri načrtovanju prihodnosti, kamor vsekakor sodi tudi dolgotrajna oskrba in njeno financiranje v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki sta temi dvodnevne konference, posebej pomembni sodelovanje, povezovanje in ustrezna komunikacija.
Varuh je med drugim poudaril, da se je skozi zgodovino v procesih demokracije rodila maksima demokratičnega odločanja, ki se glasi Nič o nas brez nas. »V zakonodajni proces je to načelo vpeljalo tip dvosmernega odločanja, ki preprečuje, da bi subjekt odločanja postal izključno objekt odločanja. Menim, da gre za pomemben razvoj v sodobnih zakonodajnih procesih, saj so predpisi, sprejeti ob upoštevanju zgornjega načela, vsebinsko boljši od tistih, pri katerih navedeno načelo ni bilo upoštevano,« je poudaril varuh.
»S sodelavkami in sodelavci institucije Varuha človekovih pravic žal ugotavljamo, da zakonodajalec pogosto presliši glasove interesnih skupin ali koga drugega, ki opozarja na nepravilnosti ali nedorečene rešitve, med njimi smo tudi mi pri Varuhu. Posledično na mnogih področjih živimo z zakonodajnimi rešitvami iz preteklosti,« je še dejal varuh Svetina. Navedeno je ilustriral z dvema primeroma. Prvi se nanaša na ureditev deinstitucionalizacije v predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi, drugi pa zadeva zastarelo stališče zakonodajalca, da so nekatere invalidne osebe manj invalidne od drugih.
V zvezi s privim primerom je institucija Varuha opozorila na že večkrat izražene želje uporabnikov, da se jim za najdaljši možni čas zagotovi bivanje v domačem okolju. Kljub v uvodnem delu predloga zakona zapisani usmerjenosti k deinsitutcionalizaciji pa zakon temu vprašanju ne namenja dovolj pozornosti. »Iz predloga zakona nismo mogli razbrati, da bi predvideval kakšne nove oblike pomoči, ki posameznikom lahko omogočile, da lahko ostal dlje v domačem okolju. Niti nismo zasledili namere predloga zakona, da se okolje prilagaja potrebam upravičenca in ne obratno, kar je sicer bistvo mednarodnopravno utemeljenega socialnega modela invalidnosti,« je opozoril varuh nanekatera odprta vprašanja.
V drugem primeru pa je institucija Varuha ugotovila, da so invalidi po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) resnično v slabšem položaju od invalidov po Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), za kar ni utemejenih razlogov, ki bi izhajali iz različnih položajev obeh skupin. Pri je Varuh ugotovil tudi posredno diskriminacijo oseb z motnjami v duševnem zdravju. »To izhaja iz preživete stigme, da osebe s težavami v duševnem zdravju niso zares invalidi in da so nekako sami krivi za svoje stanje,« je opozoril varuh Svetina.
S primeroma je udeležence konference želel spomniti, da lahko širša obravnava vprašanj in širše vključevanje različnih deležnikov v zakonodajne postopke pomembno prispevata k zakonodajnim rešitvam. Tako pripravljeni predpisi lahko uživajo več podpore med tistimi, ki jih zadevajo, ocenjuje varuh. Pri sprejemanju predpisov pa je nujno posebno pozornost posvetiti tudi komunikaciji. V dvosmernem dialogu lahko odločevalci o pravicah ljudi prejmejo povratne informacije, katerih presoja in uporaba pa lahko pomembno povratno vplivata na življenje nekoga, ki se je s svojimi stiskami obrnil na organe, je poudaril varuh. Tako je Varuh v okviru obravnave Zakona o dolgotrajni oskrbi takratnega ministra za zdravje opozoril na ne zgolj vsebinske, pač pa tudi na nomotehnične pomanjkljivosti, ki jih je pripravljavec omenjenega zakona spregledal. Pripombe k zakonu so bile spregledane, je obžaloval varuh. Varuh je še opozoril na kršitve upravnega postopka in poudaril, da procesne kršitve posameznika izključujejo iz odločanja o svojih pravicah, ta pa postane izključno objekt takšnega odločanja, oropan svojega glasu in dostojanstva.
»Če vašo komunikacijo določajo pravna pravila, se jih držite. Pravila demokratičnega odločanja; pravila, ki urejajo zakonodajni postopek in sodelovanje v njem; pravila ki urejajo procesne pravice strank v postopku namreč niso tu zato, da nam otežujejo življenje. Tu so zato, ker nam zgodovinske izkušnje govorijo, da je takšen način deliberacije o določeni pravici najboljši in najpravičnejši. Predvsem pa to niso smernice, ampak pravila, ki se jih moramo držati, če želimo biti pravična družba, ki je utemeljena na načelih demokratične in pravne države. Le ob spoštovanju pogojev, ki jih obsegata omenjeni dve načeli, namreč lahko načrtujemo družbo prihodnosti. In verjamem, da si vsi želimo, da bi bila svetla za vse,« je še dodal varuh človekovih pravic Peter Svetina.