Center za socialno delo in krizni center za mlade z ukinitvijo stikov med sorojenci po mnenju Varuha nista ravnala samovoljno, saj so bile ugotovljene okoliščine, ki jih je pristojno sodišče v sklepu o namestitvi enega od sorojencev v krizni center za mlade izrecno prepovedalo. Varuh tako pri ravnanju obeh organov ni ugotovil neupravičenega posega v pravico do družinskega življenja pobudnika.
* * *
Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je obrnil starejši mladoletnik (pobudnik), ki je zatrjeval, da krizni center za mlade (KCM) in center za socialno delo (CSD) njemu in njegovemu bratu neupravičeno onemogočata stike z najmlajšim bratom, ki je bil s sklepom sodišča odvzet staršem in nameščen v KCM. Pojasnil je, da so bili sprva telefonski stiki z bratom, ki je bil nameščen v KCM, omogočeni. Ob teh stikih je bi opažal, da je brat v veliki stiski, saj je povedal, da želi domov. Pobudnik je še dejal, da je KCM po navodilu CSD stike ukinil, to pa naj ne bi bilo skladno s sklepom sodišča o namestitvi brata v KCM. Na Varuha se je obrnila tudi pravna zastopnica pobudnika, ki je zatrjevala, da gre v konkretnem primeru za kršitev pravice do družinskega življenja.
Varuh je opravil poizvedbo pri KCM in pristojnem CSD, vpogledal v spis in opravil razgovor na pristojnem CSD ter pridobil poročilo Socialne inšpekcije o ugotovitvah izvedenega inšpekcijskega postopka. Pri obravnavi pobude se je osredotočil na zatrjevano kršitev pravice do družinskega življenja zaradi onemogočanja stikov med sorojenci s strani KCM in CSD na podlagi sklepa sodišča o namestitvi pobudnikovega brata v KCM.
KCM je v svojem odzivu potrdil navedbe pobudnika o tem, da so bili sprva omogočeni telefonski stiki med sorojenci, da pa so ob spremljanju teh stikov ugotovili, da pobudnik in njegov brat sorojencu, ki je nameščen v KCM, zastavljata neprimerna vprašanja in ga s tem spravljata v tako stisko, da se po končanem klicu težko pomiri. KCM je pojasnil, da pobudnik in njegov brat nista upoštevala opozoril, da so vprašanja bratu neprimerna. Varovanca naj bi po zatrjevanju KCM dodatno vznemirjala tudi pogostost klicev, v nekaterih primerih tudi večkrat dnevno. O vsem dogajanju v KCM je ta sproti obveščali CSD, ki je na podlagi vseh predstavljenih dejstev sprejel odločitev, da se telefonski stiki med sorojenci ukinejo, saj varovancu niso v korist. KCM je zaključil, da je bilo v konkretnem primeru iz pogovorov jasno razvidno, da se preko pobudnika in njegovega brata izvaja očetova komunikacija preko tretjih oseb z varovancem, ki je bila s sklepom sodišča o namestitvi v KCM prepovedana.
CSD je v svojem poročilu potrdil navedbe pobudnika in KCM glede dogajanja v KCM. Poleg tega je iz poročil CSD tudi razvidno, da je o dogajanju na KCM in o stiski pobudnikovega brata ob telefonskih stikih redno s poročili obveščal sodišče. CSD je na sodišče podal tudi predlog, da se poimensko navedejo tretje osebe, preko katerih oče vzpostavlja stik s sinom, saj so se po ukinitvi telefonskih stikov pritiski očeta preko sorojencev dnevno še vedno nadaljevali. Temu predlogu je sodišče sledilo. Ker pa se kljub poimensko določenim osebam v sklep sodišča pritiski očeta niso končali, je CSD na sodišče podal predlog, naj se stiki med sorojenci začasno ne izvajajo. Tudi temu predlogu je sodišče sledilo. Iz odziva Socialne inšpekcije je med drugim izhajalo, da inšpektorica ni ugotovila nepravilnosti v delovanju CSD in posredno KCM glede onemogočanja stikov med sorojenci.
Varuh je ugotovil, da dejansko stanje zadeve ni bilo sporno in da je bilo bistveno vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitve pravice do družinskega življenja oziroma ali je prišlo do neupravičenega posega v to pravico.[1] Ugotovljeno je bilo, da je do posega v pravico družinskega življenja v konkretnem primeru prišlo že z izdajo sklepa, ko je sodišče pobudnikovega brata začasno odvzelo staršem in ga začasno namestilo v KCM. S tem je država že posegla v pravico do družinskega življenja, saj je ocenila, da je takšen ukrep nujno potreben, da se zavaruje največja korist pobudnikovega brata. Sodišče v navedenem sklepu sicer ni omejilo ali prepovedalo stikov med sorojenci oziroma se do stikov s sorojenci sploh ni opredeljevalo, vendar pa se je izreklo, naj se stiki pobudnikovega brata in očeta (osebni in s sredstvi za komunikacijo na daljavo ali preko tretjih oseb) začasno in prehodno ne izvajajo, dokler se pobudnikov brat čustveno ne stabilizira. Varuh je ugotovil (ob upoštevanju, da pravnomočen postane zgolj izrek sodbe ali sklepa, ne pa dejanske in pravne ugotovitve, na katerih temelji sodba ali sklep), da v konkretnem primeru KCM in CSD z ukinitvijo stikov med sorojenci nista neupravičeno posegla v pobudnikovo pravico do družinskega življenja, saj so bile s strani KCM in CSD ugotovljene okoliščine, ki jih je sodišče v sklepu o namestitvi pobudnikovega brata izrecno prepovedalo. Varuh je menil, da sta tako KCM in CSD zgolj izvrševala odločitev sodišča, katere namen je bil zavarovati največje koristi pobudnikovega brata s tem, da se v nevtralnem okolju umiri in čustveno stabilizira. Varuh je zato menil, da sta imela KCM in CSD na podlagi sklepa sodišča dovolj podlage za to, da stike med sorojenci ukineta (saj je nastajal vtis, da pobudnikovemu bratu niso bili v korist in so ga spravljali v veliko stisko) in tako njune odločitve ni štel za samovoljno. 21.0-1/2021
[1] Varuh je ob obravnavi upošteval, da Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pravico do skupnega življenja in bivanja opredeljuje kot bistveno sestavino družinskega življenja, saj skupno življenje in bivanje omogoča normalen razvoj družinskega življenja. ESČP te pravice ne omejuje na bivanje in življenje med starši in otroki, temveč jo širi tudi na sorojence. Pri tem ESČP sledi mednarodnopravni ureditvi na področju varstva otrokovih pravic, tj. zavezujoči in neposredno uporabljivi določbi 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah (KOP), ki med drugim določa, da i) države pogodbenice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim zakonom in postopki pristojne oblasti s pridržkom sodne presoje odločijo, da je takšna ločitev nujna za otrokovo korist, in da ii) države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Navedena določba smiselno velja tudi za sorojence. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP). Pravico do družinskega življenja je mogoče ob odsotnosti drugih razlogov, ki jih navaja drugi odstavek 8. člena EKČP, omejiti le takrat, ko je to v nasprotju z otrokovimi koristmi.