Varuha so organizacije, ki delajo na področju brezdomcev, seznanile s težavami, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Varuh je na podlagi prejetih informacij naslovil poizvedbo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). MDDSZ se težav, ki jih je epidemija covida-19 še poglobila, zaveda. V okviru nove Resolucije o Nacionalnem programu socialnega varstva pa so predvideli širitev socialnovarstvenih programov tudi na področju namestitev za brezdomne osebe, kar bo mogoče izvesti pod pogojem, da bo na voljo dovolj sredstev. Varuh lahko prizadevanja MDDSZ pozdravi, čas pa bo pokazal, ali se bodo načrti uresničili, predvsem pa, ali so v koraku s časom in stiskami ljudi.
* * *
Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) so organizacije, ki delajo na področju brezdomcev, seznanile s težavami, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Varuh je na podlagi prejetih informacij naslovil poizvedbo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). MDDSZ smo seznanili z naslednjimi zaznanimi težavami:
1. Epidemija je tudi na področju brezdomstva pustila posledice. Organizacije, ki delajo
z brezdomci, so se srečevale s težavami zagotavljanja primernih prostorov za izolacijo okuženih oseb. V ospredje so prišle potrebe po zdravstvenih storitvah za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega so bile zaznane tudi sistemske težave, ki zadevajo namestitev oseb po zaključenem bolnišničnem zdravljenju, ki kljub zaključenemu zdravljenju same niso sposobne poskrbeti zase.
2. Povečale so se socialne stiske. V ambulanto za brezdomne (pro bono) so se vključevali tudi samostojni podjetniki. Te ambulante so bile prvotno vzpostavljene kot začasne rešitve, sedaj pa prevzemajo veliko uporabnikov. Ob razdeljevanju hrane so se pojavljale tudi (nove) družine, kar kaže, da so se stiske povečale.
3. Uporabniki, ki zaključijo prestajanje kazni zapora, nimajo kam in niso vključeni v ustrezne programe.
4. Bivalne enote so dobra rešitev predvsem za samske brezdomne osebe. So tudi stroškovno vzdržne, a jih je premalo. Treba bi jih bilo vzpostavljati na občinski ravni. Opazne so tudi potrebe po dodatnih namestitvah za brezdomne ženske, ki predstavljajo specifično skupino in za katere primanjkuje namestitvenih kapacitet, zato je treba predvideti dolgoročne rešitve za brezdomne osebe. Populacija je zelo heterogena in vključuje osebe (brezdomni, brezdomni tujci, odvisniki od prepovedanih drog, osebe s težavami v duševnem zdravju itd.), ki bodo podporo potrebovale do konca življenja.
* * *
MDDSZ nas je natančno seznanilo s stanjem na posameznem področju, ki smo ga izpostavili.
Ad 1) Dokler oseba potrebuje zdravstveno oskrbo, jo je treba ustrezno obravnavati v bolnišnici. Če bi oseba potrebovala le namestitev (nadomeščanje doma), bi bila lahko sprejeta v zavetišče (če bi se oseba s tem strinjala), v katerem pa ni na voljo zdravstvene oskrbe. Obstaja možnost organizacije pomoči patronažne službe, če bi to ob odpustu opredelil zdravnik bolnika. MDDSZ meni, da bi se pri reševanju navedene problematike lahko zgledovali tudi po primeru nameščanja oseb, ki jim je bila zaradi okužbe s covidom-19 odrejena izolacija oziroma karantena, vendar nimajo možnosti, da bi jo izvajali na svojem domu. MDDSZ sicer ne zbira podatkov, kakšna je potreba po pobolnišnični namestitvi oz. negi brezdomnih oseb, vendar meni, da bi bila lahko rešitev možna ob uporabi 41.c člena ZSV, da bi določili en oddelek/eno bolnišnico, ki bi za tovrstne primere aktivirala določeno število bolnišničnih postelj. Ključno pri tem primeru bi bilo zdravstveno stanje osebe, ki bi potrebovala zdravstveno oskrbo, pa ji zaradi neurejenega statusa ne pripada. Je pa za to pristojno Ministrstvo za zdravje, in sicer da opredeli možnosti, kako in pod kakšnimi pogoji bi taki osebi lahko zagotovili zdravljenje.
Ad 2) Izvajalci socialnovarstvenih programov in MDDSZ so se zavedali, da se bodo stiske v času epidemije v določenih ranljivih skupinah povečale. Zato so si izvajalci socialnovarstvenih programov v skladu z navodili MDDSZ prizadevali, da ohranijo programe zavetišč in dnevnih centrov odprte, vendar so morali delovanje prilagoditi okoliščinam, da bi zagotovili varnost pred okužbo zaposlenih in uporabnikov. Povečal se je tudi obseg terenskega dela in določene aktivnosti kot je razdeljevanje hrane, so izvajalci selili na ulice. Na področju brezdomstva je MDDSZ v letu 2021 sofinanciralo 20 programov (šest dnevnih centrov in 14 nastanitvenih programov) in dva programa za preprečevanje deložacij. Vsi socialnovarstveni programi sprejemajo osebe ne glede na njihov status, vendar je sofinancirana vsebina socialnega varstva in ne zdravstvenega, zato v programih ni zaposlenih zdravstvenih delavcev in tudi prostorsko niso primerni za izvajanje zdravstvene nege. Nekateri izvajalci kandidirajo tudi na razpise Ministrstva za zdravje, preko katerih pridobijo zdravstveni kader oziroma mobilne enote, ki nudijo tudi zdravstveno oskrbo. Izvajalci poročajo, da če imajo brezdomne osebe zagotovljeno patronažno oskrbo, se osebo, ki potrebuje zdravstveno oskrbo, lahko namesti tudi v njihov program. Treba je opozoriti sicer tudi na to, da programi nimajo primernih prostorov za izvajanje zdravstvene nege, pri čemer so pri oskrbi izpostavljeni ostalim nameščenim in je okrnjena njihova zasebnost in dostojanstvo. Težava je, da osebe z neurejenim statusom nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, razen nujne oziroma ambulant za osebe brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, za kar je pristojno Ministrstvo za zdravje.
Ad 3) Osebe, ki zaključijo prestajanje zaporne kazni, se lahko sprejme v zavetišče (če se s tem strinjajo).
Ad 4) MDDSZ pojasnjuje, da so v okviru nove Resolucije o Nacionalnem programu socialnega varstva predvideli širitev socialnovarstvenih programov tudi na področju namestitev za brezdomne osebe, kar bo mogoče izvesti pod pogojem, da bo na voljo dovolj sredstev. Prav tako so v novem operativnem načrtu za kohezijska sredstva načrtovali vzpostavitev bivalnih enot za brezdomne in deložirane osebe. MDDSZ v okviru socialnovarstvenih programov poleg področja brezdomnih oseb naslavlja tudi področje zasvojenosti in področje duševnega zdravja. Nekateri programi naslavljajo različne in kompleksne težave – program za dvojne diagnoze (odvisnost in duševno zdravje), program za brezdomne odvisnike.
MDDSZ na področju zasvojenosti sofinancira 34 socialnovarstvenih programov in na področju duševnega zdravja 27 socialnovarstvenih programov. Socialnovarstveni programi vključujejo dnevne centre, svetovalnice, terensko delo, zagovorništvo, skupine za samopomoč in nastanitveno podporo. Poleg tega predvsem materinski domovi in varne hiše opozarjajo na porast žensk brez otrok ali z večjimi otroki, ki so v stanovanjski stiski in potrebujejo strokovno podporo dalj časa. Zato je MDDSZ v okviru javnega razpisa že drugo leto zapored dodatno točkovalo nastanitvene programe in s tem spodbujalo razvoj novih nastanitvenih programov. V okviru dvojnih diagnoz na področju zasvojenosti MDDSZ sofinancira društvi Projekt Človek in Zavod Pelikan Karitas, ki izvajata program terapevtske skupnosti za osebe s pridruženimi težavami v duševnem zdravju. Na področju brezdomstva izvaja program zavetišča za uživalce prepovedanih drog Društvo Šent. MDDSZ piše, da se zaveda prepletanja problematik in ciljnih skupin, zato so z novo Resolucijo o Nacionalnem programu socialnega varstva predvideli enotne oblike programov ne glede na ciljno skupino in z namenom zagotavljanja nastanitev in psihosocialne podpore osebam postopen prehod nastanitvenih programov v javno mrežo. V okviru Resolucije o Nacionalnem programu za socialno varstvo so področje brezdomstva naslovili tudi s spremenjenim konceptom mreže socialnovarstvenih programov. MDDSZ načrtuje, da bodo v obdobju 2021 do 2030 reformirali programe na način, da bomo najprej zagotovili ustrezno bivanje za uporabnike, ki se znajdejo v stiskah, in potem podporo za ustrezno odpravljanje težav – t. i. koncept »Housing first!«.
* * *
Varuh lahko prizadevanja MDDSZ pozdravi, čas pa bo pokazal, ali se bodo načrti uresničili, predvsem pa ali so v koraku s časom in stiskami ljudi. Zagotovo brezdomne osebe predstavljajo specifično skupino in programi morajo biti prilagojeni njihovemu načinu življenja in navadam. Morda bi bil smiseln razmislek v smeri, da se tudi za to skupino oseb vzpostavijo bivalne skupine oziroma oblika organizirane bivalne skupnosti. (9.8-2/2021)