Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel skupinsko pobudo v zvezi s problematiko ocenjevanja javnih uslužbenk, ki so bile v ocenjevalnem obdobju odsotne zaradi starševskega varstva. Pobudniki so navajali, da se v svoji praksi srečujejo z dvema vrstama težav: prvič gre za primere, ko je uslužbenka zaradi koriščenja starševskega dopusta v ocenjevalnem obdobju prisotna v službi le nekaj dni ali tednov, posledično pa je nadrejeni ne želijo oceniti z izgovorom, da ni bila prisotna na delu dovolj časa, da bi lahko ocenili njene kvalitete dela v skladu z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (uredba). Drugič, zaradi istih razlogov uslužbenko nadrejeni sicer ocenijo, vendar običajno z oceno dobro (3), z obrazložitvijo, da posamezne uslužbenke niso mogli oceniti z višjo oceno, saj zaradi kratkega časa prisotnosti na delu niso mogli realno oceniti vseh kriterijev ocenjevanja delovne uspešnosti. V takem primeru gre za izrazito neskladje s preteklim delom posameznice, saj obstajajo tudi primeri, ko je bila uslužbenka več let zaporedoma ocenjena z oceno odlično, nato pa zaradi odsotnosti ocenjena z oceno dobro. Sindikat je v pismu izrazil mnenje, da gre za prikrito diskriminacijo žensk in prosil za naše stališče.
Poleg Varuha je bilo pismo posredovano še Zagovorniku načela enakosti, Inšpektoratu za javni sektor in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pobudnikom smo posredovali odgovor, v katerem smo navedli, da so glede na naše pristojnosti sicer drugi naslovniki v prvi vrsti pristojni, da se do zadeve opredelijo. Vseeno pa smo na podali naše splošno stališče.
V primerih določitve ocene zaposlenim, ki so zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva v obdobju enega leta prisotni na delu zgolj nekaj dni ali tednov, je stališče sodne prakse in Ministrstva za javno upravo, da mora odgovorna oseba samostojno presoditi, ali glede na opravljene delovne naloge javnemu uslužbencu sploh lahko določi oceno ali ne. Varuh trenutno veljavno ureditev ocenjuje kot primerno.
Vsak vodja mora svoje podrejene oceniti v skladu z veljavno ureditvijo. Domneva se, da je vsak, ki ocenjuje, dovolj moder, odgovoren in preudaren, da podrejenega oceni skladno s predpisi in kriteriji pravično in kot je sicer potrebno.
Seveda so situacije različne, zato nadrejeni nekoga, ki je bil v ocenjevalnem obdobju odsoten skoraj celotno ocenjevalno obdobje, lahko oceni, nekoga pa ne. Ta presoja je prepuščena nadrejenemu in velja enako za vse, ki so bili v nekem obdobju odsotni iz razlogov, določenih v uredbi. Pri tem javne uslužbenke, ki so bile odsotne zaradi porodniškega dopusta, ne smejo biti obravnavane drugače, kot javni uslužbenci, ki so bili odsotni enak del ocenjevalnega obdobja iz drugih razlogov, določenih v uredbi.
Menimo, da ni dopustno, da bi bila takšna javna uslužbenka ocenjena slabše, kot v preteklih letih, zgolj zato, ker nadrejeni zaradi kratkega časa prisotnosti na delu ni mogel realno oceniti vseh kriterijev ocenjevanja delovne uspešnosti. Če do takega primera pride, ima javna uslužbenka na voljo pravna sredstva in prav je, da jih izkoristi. Predpisi, ki urejajo ocenjevanje javnih uslužbencev, so napisani tako, da enake situacije urejajo enako ter različne različno. Morebitno drugačno ravnanje ni skladno s tem in bi lahko pomenilo podlago za uveljavljanje pravnih sredstev. 4.3-1/2016