Iz dokumentacije, ki sta nam jo posredovala starša in na naše zaprosilo tudi krajevno pristojni center za socialno delo, izhaja, da sta imela starša odprtih več sodnih postopkov zaradi nasilja v družini, določitve preživnine in stikov. Žrtev nasilja je bil poleg matere tudi mladoletni otrok, ki je odraščal v družini, kjer ni bilo mogoče zagotoviti pogojev za njegov zdrav psiho - fizičen razvoj.
Starša sta bila prepričana, da bi bila postavitev zagovornika otroku potrebna, saj sta v tem institutu videla edini način, da bi otrok izrazil svojo voljo, da ne želi živeti izven matične družine. Prepričana sta bila, da bi bil to zadosten argument, da bi jima otroka vrnili, ob tem pa sama nista zmogla uvida v nezdravo življenjsko okolje, ki sta ga ustvarjala v času skupnega bivanja z otrokom.
Mama je bila ekonomsko odvisna od partnerja, ki je njeno brezposelnost izrabljal za prevlado v njunem partnerskem odnosu. Mama je bila psihično povsem strta in prestrašena zaradi dolgotrajnega nasilja z vse hujšimi izbruhi fizičnega nasilja svojega partnerja. Večkrat je zoper njega podala kazensko ovadbo, a jo je v strahu, da ji bo storil še kaj hujšega, vselej umaknila. Takšno ravnanje je značilno za žrtve, ki so dolgo časa izpostavljene hudim oblikam nasilja, saj vedo, česa je njihov partner sposoben. Zaradi hudega telesnega napada njenega partnerja je bila za krajši čas nastanjena v varni hiši, zaradi česar nekaj časa ni imela stikov z otrokom, ki je bil tedaj že nameščen v zanj varno okolje.
Sodišče je v okviru sodnih postopkov izvedlo ukrepe za zaščito otroka in se pri tem oprlo tudi na izvedeniško mnenje in mnenje centra za socialno delo. Slednji je pristojen za ugotavljanje največje koristi otroka ter kontinuirano spremljanje otrok, ki so odvzeti iz matične družine ter nameščeni v rejniško družino ali v vzgojni zavod.
Varuh je ugotovil, da postavitev zagovornika otroku v tem primeru ne bi bila v korist, saj se situacija med staršema ni izboljšala, temveč poslabšala. Otroku je bila predpisana obravnava pri pedopsihiatru in psihologu zaradi hujših vedenjskih težav, ki so posledice življenja v otroku škodljivem družinskem okolju. Ker je otrok zaradi dolgo trajajoče družinske patologije staršev vedenjsko poškodovan in potrebuje strokovno obravnavo, je Varuh ocenil, da dodatna odrasla oseba, v tem primeru zagovornik, otroku v dani situaciji ne bi bil v korist.
Varuh, ki o prejetih pobudah odloča avtonomno, je izdal mnenje, da je pobuda za postavitev zagovornika otroku v tem primeru neutemeljena oziroma niso izpolnjeni pogoji, s katerimi bi otroku ob postavitvi zagovornika zagotavljali največjo korist v postopkih in zadevah, kjer se odloča o njihovi prihodnosti.
Varuh je s svojo odločitvijo seznanil tudi krajevno pristojni center za socialno delo, ki bo otrokov razvoj spremljal tudi v prihodnje. 13.4-66/2018
