Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel več pobud javnih uslužbencev, ki jih je prizadela omejitev števila dni letnega dopusta, ki jo je prinesel 187. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Gre za javne uslužbence, ki že na podlagi kriterijev delovne dobe, zahtevnosti dela in starosti javnega uslužbenca dosežejo zgornjo mejo 35 dni letnega dopusta. Poleg tega pa ti javni uslužbenci varujejo in negujejo otroke s težjo telesno ali zmerno, težjo ali težko duševno prizadetostjo, zaradi česar so po veljavni zakonodaji (na primer drugem odstavku 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih) upravičeni do dodatnih 5 dni letnega dopusta. Zaradi omejitve iz 187. člena ZUJF se jim ti dnevi dopusta črtajo.
V eni od tovrstnih pobud je pobudnica navajala, da ima sina z zmerno motnjo v duševnem razvoju, ki ima tudi vrsto drugih težkih bolezni. Izpostavljala je težave pri zagotavljanju varstva za sina v času šolskih počitnic. Zaradi posebnih potreb ga ne more vključiti v tabore in kolonije, ki so organizirane za otroke, ki nimajo posebnih potreb. Zaradi zdravstvenih težav ga mora spremljati v zdravilišču, za ta čas pa mora koristiti letni dopust. Doslej je z 41 dnevi letnega dopusta nekako uspela pokriti varstvo v času šolskih počitnic, letos pa to ne bo mogoče. Zagotavljanje dodatnega varstva s strani drugih oseb pa je povezano tudi s finančnimi stroški, ki si jih marsikateri starš v današnji krizi ne more privoščiti.
Ne zdi se nam pravično, da so na podlagi 187. člena ZUJF starši otrok s težjo telesno ali z zmerno, težjo ali težko duševno prizadetostjo pri odmeri letnega dopusta izenačeni s svojimi sodelavci, ki imajo otroke brez prizadetosti. Menimo, da bi morali starši otrok s tako hudo prizadetostjo biti dejansko upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta iz tega naslova. Zato smo apelirali na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (MNZJU), da zadevo prouči in v okviru svojih pristojnosti vpliva na odpravo te nepravičnosti.
MNZJU je v odgovoru poudarilo, da je namen določbe ZUJF varčevanje, torej zmanjševanje oziroma omejitev skupnega števila dni letnega dopusta, pri čemer pa ZUJF z ničemer ni posegel v posamezne kriterije, saj omejitev ni vezana na katerega koli od kriterijev, pač pa na skupno število dni letnega dopusta, kar v praksi pomeni, da se javnemu uslužbencu določi ustrezno število dni letnega dopusta po vseh kriterijih, katere izpolnjuje, izrabo pa se mu določi v višini, kot je določena v 187. členu ZUJF. Po mnenju MNZJU bi izločanje iz omejitve zgolj enega od kriterijev za letni dopust dejansko pomenilo poseg v same kriterije, kar pa bi povzročilo diskriminacijo med javnimi uslužbenci, saj bi se iz omejitve izvzel kriterij "varovanja in nege težje telesno in zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe", znotraj omejitev 187. člena ZUJF pa bi ostali nekateri drugi kriteriji, kot so kriterij invalidnosti, starosti ipd. Z navedeno rešitvijo bi sicer res bila rešena problematika teh javnih uslužbencev, vendar pa bi s to rešitvijo bila vzpostavljena "pozitivna diskriminacija" ene skupine javnih uslužbencev, kar pa bi povzročilo neenakopravnost in diskriminacijo med različnimi skupinami javnih uslužbencev.
MDDSZ je naš dopis sprva zgolj odstopilo v pristojno reševanje Ministrstvu za finance, ta pa MNZJU. Po našem vztrajanju pri pridobitvi vsebinskega odgovora, pa nam je odgovorilo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) kot splošen predpis na področju delovnih razmerij določa minimum pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Minimalni plačani letni dopust je ena od temeljnih pravic delavcev iz delovnega razmerja. Glede samega trajanja letnega dopusta ZDR-1 sledi zahtevam Evropske socialne listine (ESL), ki jo je ratificirala tudi Slovenija. ESL pogodbenice zavezuje, da določijo pravico do najmanj štiritedenskega plačanega letnega dopusta. Tako 159. člen ZDR-1 z vidika varnosti in zdravja delavcev pri delu zagotavlja pravico do minimalnega letnega dopusta v trajanju najmanj štirih tednov, ki mora biti zagotovljen vsem delavcem, ki so v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Poleg minimalnega letnega dopusta so v tem členu urejeni tudi primeri, v katerih pripadajo delavcu že na podlagi zakona dodatni dnevi letnega dopusta. Pri odmeri trajanja letnega dopusta pa je treba upoštevati tudi kriterije po posebnih zakonih in veljavnih kolektivnih pogodbah, ki določajo dodatne dneve letnega dopusta. Daljše trajanje letnega dopusta se lahko dogovori tudi s pogodbo o zaposlitvi. Na ta način zakon omogoča, da se opredelijo dodatne okoliščine, ki zaradi posebnih potreb opravičujejo dodatne dneve letnega dopusta. MDDSZ je dopis zaključilo z navedbo, da z delovnopravnega vidika ugotavlja, da zakonsko določanje maksimalnega števila dni letnega dopusta ne sledi uveljavljenemu sistemu določanja pravic iz delovnega razmerja.
Z odgovoroma MDDSZ in MNZJU nismo mogli biti zadovoljni. MDDSZ na naša vprašanja ni odgovorilo ter se do našega mnenja ni opredelilo, njihova pojasnila pa so bila dvoumna in težko razumljiva. Tako je denimo celo mogoče razumeti, da javni uslužbenci in delodajalci dodatne dneve letnega dopusta nad omejitvijo iz prvega odstavka 187. člena ZUJF lahko dogovorijo s pogodbo o zaposlitvi.
MDDSZ smo z navedenim seznanili, na obe ministrstvi pa smo naslovili še eno mnenje, v katerem smo se sicer strinjali, da bi bila z rešitvijo izvzetja kriterija varovanja in nege otroka z težjo telesno in zmerno, težjo ali težko duševno prizadetostjo iz omejitve prvega odstavka 187. člena ZUJF lahko vzpostavljena pozitivna diskriminacija ene skupine javnih uslužbencev. Vendar pa menimo, da je diskriminacija z drugim odstavkom 187. člena ZUJF že sedaj vzpostavljena. Navedeni odstavek namreč dopušča izjemo od omejitve 35 dni z dodatnimi 15 dnevi letnega dopusta iz kriterija posebnih pogojev dela, upoštevaje kriterije in višine, kot so določene celo samo v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih. V prednosti so javni uslužbenci, ki so organizirani v močne sindikate. Po Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in po Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva se tako delavcu glede na psihične obremenitve za intenzivno delo v polnem delovnem času z duševno motenimi oziroma duševno prizadetimi osebami letni dopust lahko poveča celo za 15 dni, po Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v RS in Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja pa za 10 dni. Tako je javni uslužbenec, ki je zaposlen v ustanovi, kjer delajo z otroki s posebnimi potrebami (dnevno je v neposrednem stiku s takim otrokom cca. 6 ur) upravičen do dodatnih dni letnega dopusta (od 2 do 15 dni). Starši, ki skrbijo za mladoletne, odraščajoče in odrasle osebe z najtežjimi motnjami v duševnem in telesnem razvoju neprestano, pa do dodatnih dni letnega dopusta, ki jih nedvomno potrebujejo, niso upravičeni. S tem so prizadete predvsem pravice otrok, ki potrebujejo povečano pozornost, nego in skrb svojih staršev.
Razumemo potrebo po varčevanju v javnem sektorju, vendar nasprotujemo varčevanju na račun otrok. Vztrajamo pri svojem prvotnem mnenju. Ne zdi se nam pravično, da so na podlagi 187. člena ZUJF starši otrok s težjo telesno ali z zmerno, težjo ali težko duševno prizadetostjo pri odmeri letnega dopusta izenačeni s starši, ki imajo otroke brez prizadetosti. Menimo, da bi morali biti starši otrok s tako hudo prizadetostjo dejansko upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta iz tega naslova. Pri tem smo pričakovali večje razumevanje (če že ne aktivnost pri pripravi zakonodaje) MDDSZ (s čimer smo jih tudi seznanili), kot ministrstva, pristojnega tudi za družino in pravice otrok. Menimo namreč, da gre pri tem vprašanju poleg pravic iz delovnega razmerja predvsem za pravice otrok, ki potrebujejo povečano pozornost, nego in skrb svojih staršev. Glede na dejstvo, da izjeme od omejitve števila dni letnega dopusta nad 35 dni že obstajajo (drugi odstavek 187. člena ZUJF) smo MNZJU predlagali, da ponovno prouči možnost, da bi kot izjemo priznali tudi kriterij varovanja in nege težje telesno in zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe. 4.3-6/2013