Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel dopis matere samohranilke z dvema otrokoma. Pobudnica je prosila za posredovanje zaradi domnevno neutemeljenega odklopa vode. S strani upravljavca ji je bilo razloženo, da je do izklopa prišlo zaradi neplačila oskrbe z vodo. Ni zanikala dolga, vendar očita, da ni prejela ustreznega obvestila o odklopu. Zavoljo svojih otrok je zaprosila za ponovni priklop in možnost odplačevanja dolgovanega zneska po obrokih, kar ji je upravljavec zavrnil.
Varuh je po preučitvi pobude ocenil, da bi lahko bila utemeljena. Dostop do pitne vode je izjemno pomembna človekova pravica, ki je za vsakega človeka vitalnega pomena. Skladno s sodno prakso ustavnega sodišča je prekinitev oskrbe pitne vode dopustna po pogojih in postopkih, kot to določajo občinski predpisi, vendar pa gre v primerjavi z neplačilom za nesorazmeren ukrep, s katerim se bistveno poslabša kakovost življenja vseh družinskih članov in drugih stanovalcev, kjer je bila dobava prekinjena. Še posebej tankočutno je po mnenju Varuha potrebno obravnavati primere, kjer so zaradi odsotnosti dostopa do pitne vode prizadeti otroci.
Varuh je pobudo obravnaval prednostno in še isti dan posredoval poizvedbo upravljavcu Javnemu podjetju Vodovod-Kanalizacija d.o.o.. V svojem odgovoru so poudarili, da je bil postopek prekinitve oskrbe z vodo izveden skladno s predpisi in tako ukrepajo le v primerih, ko gre za redno neplačevanje in dolg s časom kljub uvedbi izvršilnih postopkov narašča. Dodatno so še obrazložili, da je skladno z določili veljavnega Odloka o oskrbi s pitno vodo ukinitev zapore mogoča le po plačilu celotnega dolga.
Varuh je ugotovil, da je prekinitev dobave pitne vode zaradi neplačila stroškov načeloma pravno dopustna in sklenil, da gre pravno gledano v tem primeru za morebiti sporno (civilno) razmerje glede okoliščin poplačila domnevnega dolga. Sicer pa morebitnih kršitev predpisov s strani upravljavca ni ugotovil.
Vendar v konkretnem primeru ni bilo moč spregledati, da je pobudnica mati samohranilka z majhnimi otroki, ki jim je bila odrečena življenjsko pomembna pravica do oskrbe z vodo. Ravno tako je bilo treba upoštevati, da nastalo situacijo družine dodatno otežujejo zimske okoliščine in socialna stiska. Na tej podlagi je Varuh, zavedajoč se, da gre za dejanje prostovoljne narave, predlagal upravljavcu, naj okoliščine primera in izvedeni ukrep prekinitve oskrbe s pitno vodo ponovno pretehta. Varuh je predlagal, naj se v konkretnem primeru predvsem presodi sorazmernost ukrepanja v oteženih bivanjskih okoliščinah družine z majhnimi otroki in pobudnici omogoči obročno odplačevanje dolgovanega zneska oziroma najde morebiti drugo primerno rešitev, ki bi omogočala čim prejšnjo vzpostavitev oskrbe s pitno vodo. Revščina in pomanjkanje osnovnih dobrin pomenita namreč hud poseg v človekovo dostojanstvo, katerega posledice in socialno stigmatizacijo še posebej občutijo otroci.
Upravljavec se je odzval na pobudo Varuha z razumevanjem in obvestil, da bodo pobudnici omogočili ponovni priklop, saj se strinja, da otroci ne smejo trpeti posledic okoliščin, v katerih se znajdejo njihovi starši. Ravno otroci so namreč potrebni posebne skrbi in zaščite, kar predstavlja družbeno dolžnost vsakogar izmed nas.
Varuh ravnanje Javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija d.o.o ocenjuje kot primer dobre prakse in ponovno opozarja na nujnost, da se v pravni red Republike Slovenije vključi pravico do vode kot temeljno človekovo pravico. Pravica do vode je neločljivo povezana s pravico do življenja, dostojanstva in zdravja. Urejanje pravice do vode bi moralo biti enotno urejeno na državnem nivoju in ne, kot velja sedaj, ko vsaka občina samostojno določa pogoje za prekinitev oskrbe s pitno vodo. Varuh še ocenjuje, da bi lahko šlo tudi za kršitev načela enakosti pred zakonom oziroma enake obravnave državljanov. Zaradi navedenega in tudi zato, ker je Slovenija socialna država, terja urejanje pravice do vode spremembe na zakonodajni ravni. 8.1-20/2015