Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Policijski postopki ugotavljanja identitete ob protestu 19. 6. 2020 v Ljubljani

Varuh se je odločil, da na lastno pobudo (drugi odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic) z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin preveri policijske postopke ugotavljanja identitete ob protestu 19. 6. 2020 v Ljubljani. 22. 6. 2020 je v zvezi s tem na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) naslovil podrobno poizvedbo. Varuh ugotavlja, da odgovor MNZ ni odpravil vseh izpostavljenih dvomov o upravičenosti izvedbe ugotavljanja identitete oseb glede na zakonsko podlago za izvajanje tovrstnega policijskega pooblastila. Odprto namreč ostaja vprašanje, ali so bili dejansko izvedeni ukrepi ugotavljanja identitete v tem primeru opravljeni v skladu z zakonom in če ni zato prišlo do prekomernega posega v pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Varuh tako znova priporoča, naj policisti za izvajanje pooblastila ugotavljanja identitete vselej opravijo skrbno presojo pogojev, ki jih določajo zakon in drugi predpisi za izvajanje policijskih pooblastil.

* * *

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je na družbenih omrežjih in v medijih zasledil informacije, da naj bi policisti v času protesta 19. 6. 2020 legitimirali več oseb, med njimi tudi le nekatere naključne mimoidoče. Policijska uprava Ljubljana je za medije sicer pojasnila, »da niso ugotavljali identitete naključnih mimoidočih, ampak oseb, za katere obstajajo razlogi v 40. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)«.

V poizvedbi smo MNZ med drugim vprašali, v koliko primerih je bil v zvezi z izpostavljenim dogodkom 19. 6. 2020 opravljen postopek identifikacije in na kateri zakonski podlagi. Zaprosili smo tudi za informacijo, kolikokrat je bil pri tem razlog identifikacije 4. alineja prvega odstavka 40. člena ZNPPol in kateri indici oziroma podatki so v teh primerih pri policistih vzbudili sum, da so posamezniki izvršili oziroma so nameravali izvršiti prekršek oziroma kaznivo dejanje. Na podlagi izpostavljenega zakonskega določila smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek.

MNZ je v odgovoru, ki smo ga prejeli 10. 7. 2020, med drugim pojasnilo, da so policisti v času protestnih shodov 19. 6. 2020 izvedli postopek ugotavljanja identitete v 69 primerih. Vsi postopki so bili izvedeni na podlagi 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol. Ob tem je bila v 28 primerih sočasno uporabljena še določba 2. alineje prvega ostavka 40. člena ZNPPol. Na njeni podlagi smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki vstopa v območje, kraj, prostor, objekt ali okoliš, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje, ali se tam nahaja.

Glede vprašanja Varuha, kaj je policiste vodilo v ugotovitev obstoja zakonskih pogojev za izvršitev identifikacijskega postopka, je ministrstvo sporočilo, da so bili postopki ugotavljanja identitete v konkretnih primerih izvedeni s proaktivnim (preventivnim) namenom delovanja policije, saj so osebe s svojim ravnanjem (na poti v smeri kraja protestnega shoda) oziroma zadrževanjem na določenem kraju (na samem kraju protestnega shoda) in ob točno določenem času (neposredno pred oziroma med protestnim shodom) vzbujale sum, da bodo storile kaznivo dejanje ali prekršek. Zoper 27 oseb (posameznikov) izmed 69 primerov ugotavljanja identitete je policija uvedla postopek o prekršku zaradi kršitev 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1; neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb). Glede na ocenjeno število udeležencev protesta (približno 7.000) je MNZ tudi ocenilo, da je policija delovala skladno s policijskim načelom sorazmernosti iz 16. člena ZNPPol.

Po presoji Varuha odgovor MNZ ni odpravil vseh izpostavljenih dvomov glede upravičenosti izvedbe ugotavljanja identitete oseb glede na zakonsko podlago za izvajanje tovrstnega policijskega pooblastila. V odgovoru MNZ smo zlasti pogrešali opredelitev zunanjih, (vnaprej) vidnih znakov oziroma skupek tistih okoliščin, ki bi lahko oziroma so vzbudile sum, da je (prav) katera izmed 69 oseb (katerih identiteta se je ugotavljala na podlagi 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol) izvršila oziroma bo izvršila prekršek oziroma kaznivo dejanje. Varuh namreč meni, da okoliščine, kot so (zgolj) pomikanje v smeri protestnega shoda, (zgolj) zadrževanje na kraju protestnega shoda v času neposredno pred oziroma med protestnim shodom, niso takšne, ki bi zadostile razlogu za sum in tako obstoju pogojev za izvršitev identifikacijskega postopka na omenjeni zakonski podlagi v ZNPPol. Izpostavljene okoliščine so sicer tudi tako splošne, da bi jih bilo po vsej verjetnosti mogoče pripisati vsem udeležencem protesta, ki naj bi jih bilo približno 7.000. Zato tudi ni povsem jasno na kakšni podlagi so pravzaprav policisti ugotavljali identiteto zgolj 69 oseb izmed vseh drugih udeležencev protesta.

MNZ v odgovoru tudi ni konkretno pojasnilo, na podlagi katerih kaznivih dejanj oziroma prekrškov so policisti pred samo identifikacijo oseb sklepali, da jih nameravajo storiti oziroma so jih izvršile osebe, ki so bile v postopku. Je pa sicer v zvezi s tem ministrstvo na našo poizvedbo zapisalo: »Glede na kazniva ravnanja, ki so se zgodila na protestnih shodih pred 19. 6. 2020 (podani so utemeljeni razlogi za sum, da je bilo 12. 6. 2020 storjeno kaznivo dejanje »Sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje« po členu 301/I KZ-1) in pozivanja na družabnih medijih o padcu ograj, so bili zgoraj opisani indici razlog, zaradi katerih so bili opravljeni postopki ugotavljanja identitete.« 

Identifikacijski postopek je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol po našem prepričanju upravičen zgolj v primeru, ko predhodno obstaja vsaj sum, da bo določena oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali prekršek. Čeprav gre za najnižjo stopnjo dokaznega standarda, menimo, da mora biti sum kljub temu vedno konkretiziran, izraziti pa se mora v določenih naveznih okoliščinah (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 285/2009 z dne 9. 6. 2009). Podobno ugotavlja tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (US RS) v svoji odločbi št. U-I-152/03-13 z dne 23. 3. 2006, v kateri je na zahtevo Varuha obravnavalo zakonsko ureditev izpostavljenega policijskega pooblastila in med drugim v svoji odločitvi izpostavilo, »da v primerih, ko je poseg v človekove pravice izveden v t. i. preventivne oziroma proaktivne namene (ko npr. do storitve prepovedanega dejanja sploh še ni prišlo), pa morajo biti pooblastila države bolj omejena, kot takrat, ko je namen posega že represiven. V nasprotnem primeru so vse varovalke zoper arbitrarno uporabo zakona neučinkovite. Namen in razlog zakonskega urejanja pa je prav v tem, da se prepreči taka uporaba zakona in da se omogoči učinkovit nadzor.« Po mnenju Varuha je zato še toliko bolj pomembno, da so v teh primerih konkretne okoliščine in sklepi, ki policiste vodijo v to, da se jim posamezniki »zdijo sumljivi«, natančno izraženi, saj zakonska določba terja obstoj določene stopnje verjetnosti njihovega protipravnega ravnanja oziroma bodočega takšnega ravnanja. Menimo torej, da splošni opisi kot so pomikanje v smeri protestnega shoda, zadrževanje na kraju protestnega shoda v času neposredno pred oziroma med protestnim shodom temu kriteriju ne zadostijo. Če so policisti policijsko pooblastilo ugotavljanja identitete v konkretnih primerih uporabili (zgolj) na podlagi izpostavljenih okoliščin, se zastavlja vprašanje, ali je bilo teh 69 ukrepov dejansko izvedenih v skladu z zakonom in če ni zato lahko prišlo do prekomernega posega v pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS.

Čeprav MNZ v odgovoru ni izpostavilo, katera prepovedana ravnanja naj bi posamezniki po oceni policistov domnevno storili oziroma nameravali storiti, pa v trenutni situaciji ne moremo tudi mimo prekrškov, ki so določeni z Odlokom o začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v Republiki Sloveniji, in za katerega se globe izrekajo po zakonu, ki ureja nalezljive bolezni. Izvajanje tega odloka sicer poleg pristojnih inšpekcijskih služb nadzoruje tudi policija v okviru svojih pristojnosti. Glede izvajanja izpostavljenega odloka bo izmed policijskih pooblastil, naštetih v 33. členu ZNPPol, policija najpogosteje opozarjala in ukazovala, v okviru drugih nalog pa v primeru ugotovljenih kršitev zdravstvenemu inšpektoratu podajala predloge za začetek postopka o prekršku. Za namen podaje omenjenega predloga bo policija izvajala tudi identifikacijski postopek.

Vendar bi tudi v okoliščinah, ko policija s svojo prisotnostjo skrbi za varnost udeležencev protestov in ob tem tudi neposredno zaznava morebitne kršitve, izvedba identifikacijskega postopka, ki bi ga policija opravila, ko do kršitve (v zvezi s prekoračitvijo omejitve zbiranja na javnih krajih in mestih) še ne bi prišlo (torej na podlagi 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol), lahko po mnenju Varuha predstavljala odklon od načela sorazmernosti iz 16. člena ZNPPol. Ta v prvem odstavku določa, da morajo policisti v primerih, ko je za uspešno izvedbo policijske naloge mogoče uporabiti različna policijska pooblastila, uporabiti tista, s katerimi lahko opravijo policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami. Škodljiva posledica se meri po intenzivnosti posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Ne gre spregledati, da policist v postopku ugotavljanja identitete osebo ustavi in s tem poseže v njeno svobodo gibanja (32. člen Ustave RS), hkrati pa takšen ukrep pomeni tudi poseg v pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Čeprav se strinjamo z MNZ, da ima ugotavljanje identitete v preventivne namene lahko tudi preprečevalno funkcijo, ker se na primer obravnavana oseba zaveda, da jo bo policija v primeru storitve prepovedanega dejanja lažje izsledila, kar jo lahko odvrača od morebitne storitve prepovedanega dejanja, pa je za samo odvračanje od kršitev odloka glede omejitve zbiranja na javnih krajih po našem prepričanju milejše in pogosto ustreznejše policijsko pooblastilo opozorilo (38. člen ZNPPol) in ukaz (39. člen ZNPPol). Takšni identifikacijski postopki tudi sicer ne smejo biti uporabljeni kot način vzpostavljanja javnega reda, ampak jih je mogoče uporabiti le v primeru, ko so zanje izpolnjeni že omenjeni zakonski pogoji, ki preprečujejo arbitrarno postopanje policistov. Policija mora namreč vsa pooblastila uporabljati zakonito, ob pogojih in na način, določen v ZNPPol ter drugih predpisih. To velja tudi glede pooblastila ugotavljanja identitete.

Glede obravnavanega ugotavljanja identitete ne obravnavamo nobene pobude, v okviru katere bi bilo mogoče podrobneje prevetriti vse okoliščine izvedbe tega policijskega pooblastila v konkretnem(ih) primeru(ih). Upoštevajoč zgoraj navedena stališča glede obravnavane problematike pa Varuh znova priporoča, naj policisti za izvajanje pooblastila ugotavljanja identitete vselej opravijo skrbno presojo pogojev, ki jih določajo zakon in drugi predpisi za izvajanje policijskih pooblastil.

Natisni: