Tudi po današnji sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ni ugotovilo zatrjevanih kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in prepovedi mučenja ali drugega slabega ravnanja v zvezi z bivanjskimi pogoji pritožnikov v romskih naseljih Goriča vas in Dobruška vas, varuh Peter Svetina upa, da ni konec prizadevanj, da bi se vsem prebivalcem Slovenije omogočalo življenje v dostojnih bivanjskih razmerah. Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je tekom let ob večih priložnostih opozarjal na dostop do pitne vode, tako na območju romskih naselij kot drugod po državi. Tudi po mnenju sedanjega varuha Svetine se ne bi smelo dogajati, da leta 2020 v Sloveniji, kjer nikakor ne primanjkuje vode, nekateri ljudje še vedno (pre)težko dostopajo do nje. Svetina se sprašuje, ali smo pred štirimi leti, ko smo v Ustavo RS zapisali, da ima vsak pravico dostopa do pitne vode, to naredili s figo v žepu.

Evropsko sodišče za človekove pravice je očitno sicer ocenilo, da so v primeru romskih pritožnikov iz Goriče in Dobruške vasi oblasti zadostile konvencijskemu minimumu.  Poudariti pa je treba, da ta sodba ne pomeni ultimativne razsodbe štrasburskega sodišča o pravicah vsakega Roma iz slehernega romskega naselja v Sloveniji.  Prav tako ne gre spregledati, da tudi tokratna odločitev med sodniki ni bila soglasna in je bila sprejeta s petimi glasovi proti dvema. Prav tako ne bi bilo prvič, če bi v primeru (morebitne) pritožbe na veliki senat tega istega sodišča, nato odločil drugače. V vsakem primeru pa je iz danes objavljene sodbe razvidno,  da je tudi to sodišče romsko skupnost prepoznalo za ranljivo družbeno skupino. Ne bi torej smelo biti dvoma, da je ustrezno pozornost treba (še naprej) namenjati tudi njenim specifikam. Ne nazadnje je tudi Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti, ki je ravno tako telo Sveta Evrope kot tudi omenjeno sodišče,  v svojem še ne eno leto starem poročilu o Sloveniji navedla, da vidi nedostopnost do pitne vode v ali blizu romskih naselij za eno od najbolj resnih posledic slabih bivalnih razmer Romov v državi – in je tudi ponovila svoje priporočilo, da naj slovenske oblasti v tej smeri nemudoma ukrepajo.  Podobno je tudi posebni poročevalec Združenih narodov za vprašanja manjšin Fernand de Varennes po svojem obisku v Sloveniji pred manj kot dvema letoma zaključil, da dostop do pitne vode Romom še ni bil ustrezno zagotovljen in bi morala biti ta problematika nujno obravnavana na najvišjih ravneh.  

Varuh tako tudi ob tej priložnosti ponavlja svoje dolgoletno načelno stališče, da pravna in komunalna neurejenost romskih naselij ogrožata uresničevanje človekovih in posebnih pravic romske skupnosti oziroma njenih pripadnikov na eni strani, na drugi strani pa tudi uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin preostalega prebivalstva, ki tamkaj živi. Zato ni presenetljivo, da se in eni in drugi pogosto čutijo prizadete v svojem dostojanstvu, osebnostnih pravicah, lastninski pravici, enakosti pred zakonom in navsezadnje tudi v zaupanju v pravno državo.