Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Sodba o prekršku mora biti skrbno obrazložena

Od začetka uporabe ZP-1 (Uradni list RS, št. 7/2003), to je od 1. 1. 2005 dalje, okrajna sodišča v postopku o prekršku v pretežni meri odločajo v hitrem postopku. V tem postopku nastopajo okrajna sodišča kot pritožbeni organ, ko odločajo o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo oziroma plačilni nalog prekrškovnega organa. Četrti odstavek 65. člena ZP-1 določa, da sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek le izjemoma, to je, kadar spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno. Storilci imajo omejene možnosti dokazovanja – dokaze morajo praviloma navesti že na samem kraju, ali najkasneje v pisni izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, sicer jih kasneje v postopku ne morejo več uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Poleg tega ZP-1 pritožbe zoper sodbo, izdano v hitrem postopku, storilcem praviloma ne dovoljuje. Edino izredno pravno sredstvo, ki je zoper sodbo o prekršku dovoljeno, je zahteva za varstvo zakonitosti, pa še to lahko vloži le vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da je bil v postopku o prekršku prekršen ZP-1 ali zakon, ki določa prekršek, glede katerega je tekel postopek. Dejanskega stanja po pravnomočnosti sodbe o prekršku, torej ni mogoče izpodbijati.

Storilcu so v hitrem postopku o prekršku sicer zagotovljene ustavne pravice (pravica do sodnega varstva in do pravnega sredstva). Nekaterih pravnih jamstev, ki jih ustava sicer zagotavlja obdolžencem v kazenskem postopku (pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti) pa ni deležen, ali pa jih lahko uveljavlja le kratek čas, kot npr. pravico predlaganja dokazov, ki jih mora praviloma predložiti najkasneje v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, torej še pred izdajo odločbe prekrškovnega organa. Zato je še toliko pomembneje, da sodnik, ki odloča v hitrem postopku, v vsakem primeru skrbno pretehta, ali ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka res ni potrebna, da svojo odločitev prepričljivo obrazloži, predvsem pa, da pojasni razloge, zaradi katerih ponujeni dokazi niso bili izvedeni.

V primeru, ko se je na Varuha obrnil pobudnik, ki je v zahtevi za sodno varstvo sicer omenil, da "predvideva, da se da uporabo mobilnega telefona preveriti tudi pri telekomunikacijskih operaterjih", in je ob tem sodišču sporočil številko svojega telefona, temu ni bilo tako. Okrajno sodišče v Ljutomeru se v sodbi opr. št. ZSV 218/2014 z dne 14. 3. 2016, do omenjenih navedb storilca ni niti opredelilo. V odgovoru na poizvedbo Varuha pa je to sodišče med drugim pojasnilo (čeprav o tem Varuh izrecno ni spraševal) tudi to, da sodišče ni posebej preverjalo podatkov preko mobilnega operaterja, kot je predlagal kršitelj, saj tudi, če bi operater sporočil, da kršitelj ni opravil pogovora po mobilniku, po presoji sodišča to ne bi v celoti izključevalo njegove odgovornosti za konkretni prekršek, možnosti uporabe telefona so namreč različne. Sodišče je torej zgoraj navedeno predvidevanje storilca očitno štelo kot (dokazni) predlog, vendar se do njega v sodbi ni opredelilo.

Varuh se sicer lahko strinja s pojasnilom Okrajnega sodišča v Ljutomeru, da pridobitev izpisa klicev operaterja za telefonsko številko pobudnika, ne bi dokazovala, da pobudnik očitanega prekrška ni storil. Kljub temu pa meni, da bi se sodišče glede zgoraj navedenega "predvidevanja" pobudnika v obrazložitvi sodbe o prekršku moralo opredeliti. Če je sodišče njegovo izraženo predvidevanje ocenilo kot (dokazni) predlog, kot izhaja iz odgovora na poizvedbo Varuha, pa bi poleg tega moralo še posebej pojasniti, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. S tem bi najbrž odpadli tudi razlogi za nadaljnje nezadovoljstvo pobudnika, ki se je v postopku odločanja o njegovi zahtevi za sodno varstvo čutil prezrt.

S temi ugotovitvami smo seznanili Okrajno sodišče v Ljutomeru in upoštevajoč naše omejene pristojnosti v razmerju do sodne veje oblasti, pobudnika seznanili z možnostmi spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe. 6.6-12/2016

 
 

Natisni: