2.7.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Varuh je v letu 2020 preko svojih dejavnosti, ki so se nanašale na položaj starejših v družbi in njihove pravice, opozarjal, da »starejši potrebujejo ukrepe za dostojno življenje zdaj«. Nova realnost življenja s koronavirusom pred nas namreč brezkompromisno postavlja zahteve, da zapolnimo razpoke v sistemih, ki so bile leta zanemarjane. Pri skrbi za starejše je treba urediti dolgotrajno oskrbo in poskrbeti, da se zmanjša število tistih, ki živijo v revščini, čeprav so dali družbi pretežni del svojih mladostnih prizadevanj. Nujno je treba investirati v javni zdravstveni sistem, saj bodo samo tako lahko imeli dostop do zdravstvenih storitev vsi, ne glede na prihodke. Na to je Varuh opozoril tudi ob mednarodnem dnevu starejših, 1. oktobra.[1]

Manko zakona o dolgotrajni oskrbi, na katerega čakamo že skoraj 20 let in vanj polagamo veliko upov, pa ne sme biti izgovor, da se zadeve ne urejajo že sedaj. Potrebno je novelirati socialno zakonodajo in ne le čakati, da bo vse rešil zakon o dolgotrajni oskrbi. Menimo, da odgovor na dolgoživo družbo ni povečanje zmogljivosti v institucijah, pač pa je treba narediti korak v smeri deinstitucionalizacije. Tudi zato je nesprejemljivo, da so mnogi v najrazličnejših ustanovah, čeprav bi lahko dostojanstveno živeli v domačem okolju.

Varuh se je februarja sestal z vodstvom Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Varuhu so predstavili projekt Starejši za starejše, v okviru katerega prostovoljci obiskujejo in na različne načine pomagajo starejšim od 69 let v svoji okolici, pogovarjali pa so se tudi o problemih, ki jih zaznavajo na terenu. Dva večjih sta revščina in osamljenost, ugotavljajo na ZDUS, čemur pritrjuje tudi varuh.[2] Varuh starejše pogosto obiskuje v domovih za starejše, v dnevnih centrih in stanovanjskih skupinah, člani Državnega preventivnega mehanizma pa skrbijo tudi za pravice starejših na krajih, kjer je njihova prostost omejena, to je v psihiatričnih bolnišnicah, zaporih in varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov.

Varuh izpostavlja, da je starejše treba vključevati v odločanje o njihovih pravicah in načinu življenja in jih ne pokroviteljsko odrivati pod krinko zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti ali drugih oviranosti. Omogočiti jim je treba, da se sami odločijo, v kolikšni meri potrebujejo zaščito in skrb, da to zanje še pomeni kakovost življenja.

Spodbujati je treba pozitiven odnos do staranja in biti pozoren do vseh neželenih oblik, kot so nasilje nad starejšimi ali starizem, ki je v družbi prisoten, a ne zaznan v zadostni meri, ter ukrepati še preden te neželene oblike postanejo 'normalen' del vsakdana. Poskrbeti je treba tudi, da starejši na trgu dela niso dojeti kot breme in da se zaradi starosti ne srečujejo s stigmatizacijo.

Posebna skrb odločevalcev mora biti po mnenju Varuha usmerjena v sistemsko ureditev socialne vključenosti starejših, kar je mogoče uresničevati tudi z zasledovanjem smernic deinstitucionalizacije. To poudarjata tudi kohezijska politika Evropske unije in socialni naložbeni sveženj. »Starejšim je treba omogočiti izbiro, ali želijo živeti v domačem okolju ali v ustrezni ustanovi. Potem pa zagotoviti, da zanje tam skrbi strokovno usposobljeno, številčno zadostno in za svoje delo ustrezno plačano osebje, saj tudi to prispeva h kvaliteti odnosov in zvišuje raven kakovosti življenja. Ne samo osebja v domovih, primanjkuje tudi ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati doma, pa brez ustrezne pomoči ne zmorejo več živeti sami,« niza varuh Svetina izzive za oblikovalce socialnih politik.

Zaradi pomanjkanja kapacitet v domovih za starejše, predragih storitev in posledično njihove neenake dostopnosti za vse, ki jih potrebujejo, institucija Varuha pogosto ugotavlja kršenje načela socialne države. Izpostavljamo, da ta spada med pet najpogostejših kršitev, ki jih ugotavljamo. Prepogosto je prizadeto človekovo dostojanstvo, ko posameznik ali njegova družina nimajo osnovnih pogojev za zadovoljevanje svojih temeljnih potreb ali so pahnjeni v revščino. Med najbolj ogroženimi so prav starejši, znotraj zaprtih zidov pa so kršitve še pogostejše.

Varuh je v letu 2020 ozaveščal tudi o tem, da imamo oblike varstva starejših, ki se jih ne uporablja pogosto. Taka oblika je na primer namestitev pri drugi družini po Zakonu o socialnem varstvu. Namestitev v drugi družini obsega osnovno oskrbo in socialno oskrbo po predpisih s področja socialnega varstva ter zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva določa, da se institucionalno varstvo v drugi družini izvaja na podlagi pogodbe, ki jo skladno s 65. členom Zakona o socialnem varstvu skleneta center za socialno delo in (tretja) oseba. Lahko se izvaja tudi na podlagi pogodbe, ki jo skleneta izvajalec institucionalnega varstva iz javne mreže in (tretja) oseba, ki izvaja storitev. Dogovor v prvem primeru sklenejo center za socialno delo, uporabnik in izvajalec storitve institucionalnega varstva v drugi družini, v drugem primeru pa zavod, v katerem je nameščen uporabnik, uporabnik in izvajalec storitve institucionalnega varstva v drugi družini. Ko se storitev izvaja v skladu s 65. členom zakona in storitev v drugi družini (do)plačuje tudi občina, dogovor o trajanju, vrsti in načinu izvajanja storitve sklenejo občina, center za socialno delo, uporabnik in izvajalec storitve institucionalnega varstva v drugi družini. Pogostejša uporaba institucionalnega varstva namestitve pri drugi družini bi omogočila tudi določeno razbremenitev institucij ter zmanjšala tveganja za širitev različnih okužb. Ljudi je treba z različnimi oblikami skrbi zanje seznaniti in jim dati možnost izbire.[3]

Posebej izpostavljamo, da je glede na to, da se družba stara tudi na svetovni ravni, skrb zbujajoče, da še ni mednarodnopravnega instrumenta, ki bi celostno urejal pravice starejših. Varuh podpira sprejetje posebne konvencije o pravicah starejših v okviru Organizacije združenih narodov, podobno kot so že bile sprejete konvencije o pravicah otrok, žensk in invalidov. Pozdravljamo zavzemanje slovenske zunanje politike glede pravic starejših v Organizaciji združenih narodov, vendar pa bi si želeli, da bi se to zavzemanje bolje odražalo tudi v Republiki Sloveniji s sprejetjem ustrezne zakonodaje in ukrepov ter na splošno z odnosom države do starejših ljudi.

Položaj starejših je posebej obravnavan tudi v 3. poglavju tega poročila, ki se nanaša na dejavnosti Varuha v zvezi z epidemijo covid-19.

2.7.2 Priporočila Varuha glede starejših iz drugih delov letnega poročila

Na starejše se nanašajo priporočila št. 36, 45, 51, 54, 62, 64, 65 in 66 iz drugih delov tega letnega poročila ter priporočilo (stalna naloga) št. 19 iz poglavja 2.17 tega letnega poročila.

2.7.3 Starejši v drugih delih letnega poročila

Dejavnost Varuha glede starejših je obravnavana v naslednjih poglavjih oziroma razdelkih tega poročila:

2.14.3.2 Priporniki in obsojenci

·         Zagotavljanje ustrezne socialnovarstvene ter zdravstvene nege in oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora

2.15.1.1 Pokojninsko zavarovanje

2.17.1.2 Socialne storitve

2.17.1.3 Institucionalno varstvo

2.17.1.4 Revščina

2.17.1.5 Nasilje

2.17.3.3 Socialne storitve

·         Pripombe na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo

[1] Gl. sporočilo za javnost https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-starejsi-potrebujejo-ukrepe-za-dostojno-zivljenje-zdaj/.

[2] Gl. sporočilo za javnost https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/peter-svetina-na-srecanju-z-vodstvom-zdus/.

[3] Gl. sporočilo za javnost https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-svetina-imamo-oblike-varstva-starejsih-ki-se-jih-ne-uporablja-pogosto/.