Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Varuhinja nagovorila udeležence posveta slovenskega zasebnega varovanja

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je danes, 16. 11. 2015, v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije nagovorila udeležence posveta slovenskega zasebnega varovanja z naslovom Učinkovitost državne regulative v panogi zasebnega varovanja.

Varuhinja je med drugim povedala, da Varuh človekovih pravic RS (Varuh) prejema pobude s področja zasebnega varovanja, v katerih so zatrjevane kršitve človekovih pravic iz delovnih razmerij. Te rešuje skladno s pooblastili.

Govorila je tudi o dolžnosti prijavljanja kaznivih dejanj s strani varnostnih služb. Povedala je, da je obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja sistemsko urejena v 145. in 146. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, so pristojnemu državnemu organu vedno dolžni prijaviti državni organi in organizacije z javnimi pooblastili, če so o njih obveščeni oziroma če kako drugače zvedo zanje (prvi odstavek 145. člena ZKP). Določbe tega člena se nanašajo na tako imenovano uradno kazensko ovadbo, ki jo morajo podati državni organi in tiste pravne osebe, ki imajo na podlagi zakona določena javna pooblastila. Ostali subjekti, zlasti posamezniki in pravne osebe zasebnega prava (kadar ne nastopajo kot nosilci javnih pooblastil), kaznivega dejanja niso dolžni prijaviti, ga pa vsekakor smejo prijaviti (prvi odstavek 146. člena ZKP). Določbe tega člena se nanašajo na tako imenovano zasebno kazensko ovadbo, glede katere zakon v primerjavi z ovadbo po 145. členu ZKP samo izjemoma predpisuje dolžnost njene podaje (v primerih, kadar se z opustitvijo ovadbe stori kaznivo dejanje opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje po 280. členu KZ-1 ali kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po 281. členu KZ-1.

Dodala je, da je zasebno varovanje po svoji naravi regulirana gospodarska dejavnost v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZZasV-1. Po zakonski definiciji zasebnega varovanja varnostnik kot izvajalec zasebnega varovanja ni nosilec javnega pooblastila (v smislu 145. člena ZKP). Vendar pa tožilstvo meni, da je treba določbo 58. člena ZZasV-1 presojati tudi z vidika obstoja posebnega javnega interesa za podajo ovadbe. V Republiki Sloveniji je za zagotavljanje varnosti vzpostavljen sistem notranje varnosti, ki ga predstavljajo organi varnostnega sistema v ožjem smislu, kot so policija, državno tožilstvo, pravosodni organi ter nadzorni in inšpekcijski organi. V ta sistem se vključujejo tudi drugi državni organi ter institucije z uresničevanjem dejavnosti, ki prispevajo k notranji stabilnosti in skupni notranji varnosti, kamor nesporno sodi tudi dejavnost zasebnega varovanja. Zasebne varnostne družbe s svojimi zaposlenimi (varnostnim osebjem) tako izvajajo podobne ukrepe, kot jih na podlagi pooblastil izvajajo državni organi.

S tem, ko posredno prispevajo k skupni notranji varnosti, pa s svojimi postopki in ukrepi hkrati posegajo tudi v temeljne človekove pravice in svoboščine. Zaradi tega sodi zasebno varovanje med dejavnosti, za katere obstaja močan javni interes, ki se udejanja v ustreznem normativno pravnem urejanju in nadzorovanju dejavnosti s strani države. Ker predstavlja dejavnost zasebnega varovanja pomemben prispevek k skupni notranji varnosti, je zakonodajalec v 58. členu ZZasV-1, za izvajalce te dejavnosti, izrecno določil strožjo obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja.

Varnostniki so tako v skladu z 58. členom ZZasV-1 po mnenju tožilstva dolžni naznaniti sum storitve kaznivega dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Takšna obveznost naznanitve pa velja ne glede na voljo oškodovanca in ne glede na to, ali se konkretno kaznivo dejanje preganja na predlog ali ne.

 

Natisni: