Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je prejel več pobud v zvezi s primernostjo ukrepov ob vračanju otrok v šole po 18. 5. 2020. Ena od pobudnic nam je posredovala dopis, ki ga je poslala Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). V njem je navedla, da imajo tudi otroci pravico do osebne svobode, svobode gibanja in osebnega dostojanstva, zagotovljena pa jim je tudi pravica do enake obravnave in enakega varstva pravic. Hkrati otrokom pravice zagotavlja tudi Konvencija o otrokovih pravicah, med njimi je navedla pravico do igre, razvedrila in druženja. Zapisala je, da je šola vzgojno-varstvena ustanova, ki otrokom omogoča tudi socializacijo, ki vključuje prosto igro z vrstniki. Iz navedenega je zaključila, da imajo otroci pravico, da se svobodno igrajo (vsaj) na igrišču, če že ne v učilnici, ne da bi bila njihova igra prekinjena s strani učiteljev zaradi nespoštovanja medsebojne razdalje. Menila je, da pravilo prepovedi medsebojne igre posega v pravico otrok do svobode, ukrepi učiteljev pa v njihovo dostojanstvo. Zapisala je še, da glede na preklic epidemije po njenem mnenju ni več nikakršne podlage za tako striktno omejevanje svobode otrok do druženja in igre ter posegov v dostojanstvo otrok. Varuh je tudi iz drugih pobud lahko razbral pomisleke pobudnikov o namenu »strogih« ukrepov v šolah, glede na to, da so se ukrepi drugje sproščali (odpiranje lokalov, trgovskih centrov, dovoljeno druženje večjih skupin ljudi itd.). Pobudniki so navajali, da se otroci lahko neomejeno družijo na športih treningih (npr. v programih prostočasne športne vzgoje otrok in mladine), v šoli pa morajo ves čas vzdrževati varno medsebojno razdaljo.

MIZŠ smo najprej zaprosili, da nas seznani z odgovorom na zgoraj navedeni dopis pobudnice. V dopisu MIZŠ odgovorov na nekatere dileme, ki so jih izpostavili pobudniki, nismo našli. Iz dopisa ni bilo povsem razvidno, na kakšen način so ob pripravi ukrepov (ki so jih v sodelovanju z zdravstveno in pedagoško stroko pripravili na področju vzgoje in izobraževanja in so bili sprejeti z Odlokom o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja na podlagi 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB))[1], presodili morebitni vpliv teh omejitev na človekove pravice in temeljne svoboščine otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Na MIZŠ smo zato naslovili ponovni dopis, v katerem smo navedli, da je Varuh v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB že zavzel stališče, da omejitev svobode gibanja ne more biti podlaga za poseg v osebnostne pravice, lastninsko pravico in pravico do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja. Meja pooblastila, ki ga ima Vlada RS pri sprejemanju ukrepov po 3. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, pa je tako (logično) točka, kjer ukrep izvršilne oblasti poseže v drugo temeljno človekovo pravico in svoboščino, če za tak poseg izvršilna oblast nima podlage v Ustavi RS ali zakonodaji. Postavljalo se je tudi vprašanje, na kakšni dejanski ali pravni podlagi bi bilo lahko mogoče omejiti zbiranje posameznikov v situacijah, ki se vsaj na prvi pogled zdijo bistveno enake, kot je npr. druženje v šoli ali druženje v programih prostočasne športne vzgoje otrok in mladine, kjer so (vsaj v kolektivnih športih) med udeleženci dovoljeni tudi kontakti. Odsotnost ustrezne dejanske oziroma pravne podlage bi namreč lahko pomenila kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave RS v povezavi s pravico do zbiranja iz 42. člena Ustave RS.

Glede na navedeno smo MIZŠ prosili za dodatna pojasnila, ali so presodili morebitni vpliv omejitve pravice do zbiranja otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na druge človekove pravice in temeljne svoboščine otrok in mladostnikov, ter ali so ocenili, da druženje v šoli oziroma druženje v programih prostočasne športne vzgoje otrok in mladine nista primerljivi situaciji in jih gre zato urejati različno.

MIZŠ je v odgovoru izrazilo prepričanje, da so bili vsi ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, tako v času epidemije kot tudi ob sproščanju ukrepov, sorazmerni in potrebni. Vlada RS je ukrepe sprejemala in sproščala na podlagi strokovnih razlogov, upoštevaje epidemiološko stanje v državi. Dalje je MIZŠ zapisalo, da so nesporno človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, kot jih določa Ustava RS. Eden od ukrepov, ki z vidika širjenja nalezljivih bolezni po eni strani najbolj učinkovito, po drugi pa z vidika človekovih pravic najbolj omejevalno posega v človekovo življenje je omejitev svobode gibanja. Začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih je bila, glede na presojo stroke, nujen in učinkovit ukrep proti širjenju nalezljive bolezni. Zaradi učinkovite in hitre vzpostavitve izobraževanja na daljavo pa po mnenju MIZŠ ta ukrep ni posegel niti v pravico otrok do izobraževanja niti v pravico do igre. MIZŠ je še navedlo, da preklic epidemije še ne pomeni, da je mogoče takoj opustiti vse ukrepe, ki preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni (kar kažejo tudi vsakodnevni podatki o pojavih novih okužb). Kot opozarja strokovna javnost, je eden od bistvenih ukrepov, ki preprečuje širjenje virusa, vzdrževanje fizične oziroma medosebne razdalje. MIZŠ je poudarilo, da medosebna fizična razdalja ni isto kot socialna »distanca«, saj ne preprečuje igre otrok z vrstniki oziroma njihove socializacije, nesporno pa predstavlja nov način obnašanja in zahteva prilagoditve tako na strani otrok kot tudi njihovih staršev in učiteljev.

MIZŠ meni, da glede primerjave druženja otrok v šoli in druženja v programih prostočasne vzgoje otrok ne gre za povsem primerljivi situaciji — že vsaj z vidika množičnosti in istočasnega izvajanja ne. Z vidika širjenja nalezljivih bolezni je po mnenju MIZŠ (sklicujoč se na strokovne argumente NIJZ) veliko večje tveganje, če se celotne generacije učencev in dijakov istočasno odpravijo z javnim prevozom v šolo in potem nazaj domov, kot v primeru omejenega števila otrok, ki v popoldanskem času, nikakor ne istočasno in na istem mestu, sodelujejo na športnih treningih in drugih oblikah organizirane prostočasne vzgoje otrok. Pri tem ni nezanemarljivo dejstvo, da se za izvajanje popoldanskih športnih dejavnosti bolj kot javni prevoz (ki predstavlja pomemben dejavnik tveganja prenosa okužbe) »uporablja« prevoz staršev od doma do kraja organizirane prostočasne dejavnosti in nazaj.

MIZŠ verjame, da so bili ukrepi, ki so bili sprejeti zaradi preprečevanja širjenja okužbe z nalezljivo boleznijo v času epidemije kot tudi po njenem preklicu, skladni z Ustavo RS in ne predstavljajo nedovoljenega omejevanja oziroma posega v človekove pravice in svoboščine.

Dodatna pojasnila MIZŠ smo ocenili kot korektna, kršitev človekovih pravic, ki bi v tej fazi utemeljevale naše nadaljnje ukrepanje, nismo ugotovili. MIZŠ pa smo dodatno opozorili, da iz javnosti in stroke prihajajo informacije o posledicah ukrepov, ki so jih le-ti pustili na duševnem zdravju otrok in mladostnikov ter da pravica do zdravja ne zajema le aspektov fizičnega, ampak tudi duševno zdravje. Šola je tudi prostor druženja, zato je pomemben tudi socialni vidik, ki je bil pri šolanju na daljavo okrnjen. Večina dijakov nižjih letnikov srednjih šol se od sredine marca ni vrnila v šolske klopi. Stike s šolo, učitelji in sošolci so imeli le na daljavo. Mlade smo tako res obvarovali pred okužbo s koronavirusom, vendar se zastavlja vprašanje, kakšne čustvene posledice so oziroma lahko tovrstni ukrepi pustijo na dolgi rok.

Varuh se strinja, da so bili glede na epidemiološko situacijo določeni ukrepi zagotovo potrebni in je bilo treba imeti pri njihovem sproščanju visoko mero previdnosti. Vendar pa bi morali biti ukrepi takšni, da se bo dalo z njimi - glede na vsakokratno epidemiološko situacijo – tudi živeti. Zato smo MIZŠ opozarili, da je ob vsakem načrtovanju in sprejemanju ukrepov treba temeljito pretehtati, ali je tak ukrep nujen in primeren za dosego cilja ter ali je nujnost ukrepa sorazmerna s težo prizadetih posledic. Še posebno pozornost pa je treba nameniti ranljivim skupinam, med katere spadajo tudi otroci, med njimi še posebej otroci s posebnimi potrebami in tisti iz socialno šibkejših okolij (19.1-20/2020).

[1] 3. točka 39. člena ZNB določa, da Vlada RS lahko odredi prepoved zbiranja ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v RS zanesejo ali v njej razširijo določene nalezljive bolezni.