Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Varuh Evropsko komisijo seznanil s svojimi pogledi na novelirano tujsko zakonodajo

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je v zvezi z novelo Zakona o tujcih (ZTuj-2F), ki je začela veljati konec aprila 2021, v sredini meseca julija obrnil na Evropsko komisijo. Z navedeno novelo so se slovenske oblasti odzvale na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz leta 2019 (zadeva U-I-59/17) v postopku za oceno ustavnosti takratne tujske zakonodaje, ki ga je z zahtevo začel ravno Varuh, in sicer leta 2017. Ustavno sodišče je takrat razveljavilo drugi, tretji in četrti stavek drugega odstavka ter tretji odstavek 10.b člena ZTuj-2, ki je urejal ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij - po noveli ZTuj-2F pa navedeni člen zdaj ureja ukrepanje v kompleksni krizi na področju migracij.

Prej in sedaj veljavna zakonodaja sta si glede mejnega nadzora in hitre obravnave tujih oseb na meji v izjemnih razmerah precej podobni. Na to, da je zakonodajalec ponovno sprejel podobno rešitev, kakršno je pred tem nacionalno ustavno sodišče že razveljavilo, je lahko svojevrsten problem vladavine prava. V demokratičnih in na vladavini prava temelječih družbah si naj bi namreč izvršna oblast (vlada) kot pripravljavec oziroma predlagatelj zakonodajnih sprememb in zakonodajna oblast (parlament) kar najbolj prizadevali upoštevati presojo najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ustavnega sodišča). Glede na preteklo izkušnjo iz leta 2017 je zato vprašanje, kaj bi se v primeru ponovnega izpodbijanja novelirane ureditve in morebitnim vnovičnim uspehom pred ustavnim sodiščem, dejansko doseglo.  

Varuh meni, da ni moč zanikati, da gre pri sodobnih migrantskih tokovih za problematiko, ki zaradi svoje kompleksnosti in objektivnih razsežnosti presega slovenski prostor. Dejstvo je, da Evropska Unija oblikuje skupno politiko o azilu, mednarodni in začasni zaščiti z namenom zagotovitve ustreznega statusa državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in ob spoštovanju načela nevračanja. Tako pravo EU nalaga državam članicam določene obveznosti na področju azilne in migracijske politike, ki jih države ne morejo enostransko prezreti ali zaobiti. V naddržavni skupnosti, kakršna je EU, je treba stremeti k usklajenim ravnanjem držav članic. Ne gre tudi pozabiti, da na sleherno državo lahko vplivajo tudi povsem enostranske odločitve drugih držav - če se ena država npr. odloči sistematično izvajati napotitve migrantov v sosednjo državo, lahko pride do t. i. domino učinka še drugje na migrantski poti.

Problematika spoštovanja človekovih pravic migrantov torej vsekakor sega prek meja posamezne države in kot tako bi jo bilo treba tudi ustrezno nasloviti na naddržavni ravni. Varuh je zato sporne slovenske zakonske rešitve v zvezi s kompleksno krizo, ki bi lahko pomenile kršitev obveznosti po pravu EU, podrobneje (pisno) predstavil Evropski komisiji. Slednja ima namreč na voljo različne vzvode, s katerimi lahko vpliva na države članice, da nacionalno pravo uskladijo s pravom EU. Nenazadnje pa ima tudi pristojnost, da sproži postopek proti vsaki državi članici, če oceni, da ne izpolnjuje svojih obveznosti po pravu EU. V končni fazi lahko o tem odloči tudi Sodišče EU.

Naj ob tem dodamo še, da se je Varuh na Evropsko komisijo obrnil že drugič. Prvič je to storil glede finančne izključenosti tistega segmenta prebivalstva, ki ima težave z odpiranjem plačilnih računov. Nekateri tako npr. izpostavljajo, da jim banke v Sloveniji nočejo odpreti računa, na katerega bi lahko prejemali socialno pomoč, četudi bi bil osnovni plačilni račun za to primeren, saj je nadomestilo za vodenje takega računa nizko, obenem pa nudi bistvene plačilne storitve (ali pa npr. da banka, sklicujoč se na 'poslovne razloge', ne odpre niti (osnovnega) bančnega računa, kamor bi se lahko prejemalo pokojnino). Ko je Varuh ocenil, da se pri Ministrstvu za finance Republike Slovenije, ki je v Republiki Sloveniji pristojno za pripravo sistemskih rešitev ter predpisov s področja bančništva, in Banki Slovenije, ki opravlja nadzorniške naloge v zvezi z dostopom do osnovnega plačilnega računa, ne gre več nadejati ustreznega odziva na predstavljene težave (katerih bistvo je v tem, da se dostop do osnovnega računa mestoma kaže za neustrezno zakonsko urejenega, ker imajo banke preširoke možnosti za to, da potrošniku odrečejo to pravico, zlasti tedaj, ko obstajajo elementi, ki nakazujejo na njegov slab finančni položaj ali pretekle kršitve obveznosti do banke), je zadevo predstavil še Evropski komisiji. Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED) je namreč v slovenski pravni red prenesel Direktivo 2014/92/EU3, pri tem pa bi nekatere določbe zakona utegnile biti neskladne z direktivo, v delu, ki opredeljuje pravico do osnovnega plačilnega računa – skladno s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije pa ima le Evropska komisija pristojnost, da kot varuh Pogodb sproži postopek proti državi članici, če oceni, da ne izpolnjuje svojih obveznosti po pravu EU (v končni fazi pa o tem lahko zavezujoče odloči le Sodišče Evropske unije). Po Varuhovi oceni je tako široko polje proste presoje, kot ga imajo banke dejansko pri odločanju o pravici do osnovnega plačilnega računa, v nasprotju s cilji Direktive 2014/92/EU. O tem je Varuh poročal tudi že v Letnem poročilu za leto 2020, str. 235.

Natisni: