5.5.2000
Obiski zaporov 2000
5.5.2000
Obisk Zavoda za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje 17. in 18.4.2000
1) 17. in 18.4.2000 smo napovedano obiskali Zavod za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje. Sprejela nas je upravnica zavoda ga. Edita Mejač.
Zmogljivost zavoda je 96 zaprtih oseb. V času našega obiska 18.4.2000 je bilo številčno stanje zaprtih oseb 87: sedem oseb je bilo na begu in ena na izrabi letnega počitka zunaj zavoda. Prisotnih je bilo 79 zaprtih oseb: 29 obsojencev, pet nepravnomočno obsojenih, 27 pripornikov, 13 upravno kaznovanih ter pet oseb na prestajanju mladoletniškega zapora. Ob obisku smo se pogovorili z 29 osebami: 15 obsojenci in 14 priporniki.
2) Zavod smo obiskali dober teden po uveljavitvi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki je začel veljavti 9.4. 2000. Prej veljavni ZIKS je v 7. členu določal, da se za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega zakona, ne plačujejo takse. Novi ZIKS-1 pa je pravila igre na tem področju bistveno spremenil z določbo 7. člena, da upravne takse za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega zakona določa zakon, ki ureja pravne takse. Ta sprememba pomeni, da so zaprte osebe dolžne plačevati takse po Zakonu o upravnih taksah (ZUT). Tako morajo, kadar taksna obveznost obstoji, plačati za vlogo 750 SIT, za odločbo in pritožbo pa po 3.000 SIT. Obveznost plačevati upravne takse v zvezi z izvrševanjem ZIKS-1 je med obsojenci – našimi sogovorniki vzbudila val nezadovoljstva. Mnogi si tudi niso znali pravilno tolmačiti, za katere vloge vse je potrebno plačati takso. Uprava zavoda je sicer pripravila poseben dokument: “Izvleček iz zakona o upravnih taksah za vloge, odločbe,n pritožbe in opomine za plačilo takse” vendar so kljub temu za obsojence ostale nejasnosti glede obveznosti plačevanja upravnih taks. Da uvedba taks tudi sicer ni povsem brez odprtih vprašanj, se je pokazalo pri ugotavljanju, ali so obsojenci dolžni ob uveljavitvi novega ZIKS-1 vložiti (novo) vlogo za obisk ali telefoniranje drugih oseb (na primer dekleta obsojenca na prestajanju zaporne kazni) in torej plačati takso za vlogo in za odločbo, ali pa ostajajo v veljavi tozadevne prejšnje odločitve, sprejete še v času veljavnosti starega ZIKS. V tej zvezi smo predlagali, da se zahteva nova vloga in izda nova odločba le v primeru dovoljevanja novih obiskovalcev in telefonskih klicev oziroma za dovolitev novih ugodnosti. V nasprotnem primeru bi z uveljavitvijo ZIKS-1 posegli v že pridobljenja dovoljenja in ugodnosti, glede katerih ni podlage za spremembo ali ponovno odločanje zgolj zaradi uveljavitve nove zakonodaje.
Po 73. členu ZIKS-1 smejo obsojenca z dovoljenjem upravnika zavoda obiskati tudi druge osebe, ki niso ožji družinski člani, rejnik ali skrbnik. Za pridobitev takšnega dovoljenja zaprosi obsojenec s posebno vlogo, ki mora biti seveda kolkovana. V tej zvezi so obsojenci spraševali, ali je potrebna posebna vloga za vsak obisk in, ali je za vsako “drugo” osebo potrebno vložiti posebno vlogo. Večje število vlog namreč pomenit tudi več upravne takse. Postavlja se vprašanje, ali lahko obsojenec v eni vlogi lahko združi več posamičnih vlog, na primer za koriščenje letnega dopusta v več delih, za trošenje obveznega prihranka, za dopisovanje z drugimi osebami, za obisk drugih oseb, za dodelitev ugodnosti, itd. Ob dejstvu, da večina obsojencev za delo v zavodu zasluži mesečno med 10.000 in 15.000 SIT ne preseneča njihova želja, da bi čimveč prošenj lahko združili v eno vlogo za skupno obravnavanje, kar bi zmanjšalo takso za sicer večje število vlog in odločb. Predlagamo, da se tozadevno pripravi ustrezna navodila, ki bodo obsojencem v pomoč pri uporabi tistih določb ZIKS-1, ki podležejo plačilu upravnih taks.
3) Rdeča nit pritožb ob naših pogovorih z zaprtimi osebami so bila zatrjevanja o pomanjkljivi zdravniški oskrbi. Zdravnik v zavod prihaja na podlagi tozadevne pogodbe z Zdravstvenim domom Celje. V zavod bi moral prihajati vsak ponedeljek, vendar ga zaporedoma tri ponedeljke pred našim obiskom ni bilo, ker je bil v bolniškem staležu. Zdravstveni dom bi v takšnem primeru moral zagotoviti nadomestnega zdravnika, vendar se to kljub opozorilom zavoda ni zgodilo. Zdravstveni dom je tako kršil svojo pogodbeno obveznost, v posledici pa je prišlo do nerednega zagotavljanja zdravstvene dejavnosti. Ta kršitev je prizadela predvsem zaprte osebe in bi zavod že zato moral sprejeti vse razumne ukrepe, da bi zagotovil izpolnjevanje obveznosti s strani pogodbenega partnerja. Tudi zaprte osebe imajo pravico, da se jih pri opravljanju zdravstvene dejavnosti obravnava pod enakimi pogoji kot druge ljudi ter na enak način spoštuje njihove ustavne in zakonske pravice. Zaprtim osebam je treba zagotoviti enako dostopnost in kvaliteto zdravstvenih storitev, še posebej storitev s področja osnovne zdravstvene dejavnosti. Zato predlagamo, da zavod zdravstvenemu varstvu zaprtih oseb nameni več pozornosti, da bi ne prihajalo do stanja, ki smo ga lahko ugotovili ob našem obisku, ko že nekaj tednov v zavodu ni bilo zdravnika.
4) Za obsojence, ki delajo dopoldne, za tiste, ki odklanjajo delo ter za obsojence, ki prestajajo disciplinsko kazen oddaje v samico, določa dnevni red vstajanje ob 5.00 uri. Tako zgodnje vstajanje je za obsojence, ki delajo dopoldne, prilagojeno začetku dela v gospodarskih obratih ob 6.00 uri. Za obsojence, ki delo odklanjajo, pa je ista ura vstajanja očitno določena zato, da bi ne bili priviligirani v primerjavi z obsojenci, ki želijo delati. Pridobitev delovnih navad je vsekakor v korist zlasti mladih obsojencev, da se bodo po prestani kazni laže vključili v življenje na prostosti in ne bodo ponavljali kaznivih dejanj. Vendar pa ima z resocializacijo le malo skupnega, kar se dogaja z obsojenci, ki odklanjajo delo, v času po vstajanju. Po končanem zajtrku se obsojenci ne smejo vrniti v spalnice, ki so zaklenjene. Do približno 9.00 ure zjutraj morajo čakati v prostoru za rekracijo. V tem prostoru na polodprtem oddelku je miza za namizni tenis ter par stolov. V času našega obiska je bil na voljo le en lopar za namizni tenis, kar igranja ne omogoča, na steni pa je bila igra “pikado”, vendar pokvarjena. Tako je “rekreacija”, s katero se v prostoru ukvarjajo, zgolj poležavanje in spanje. Obsojenci leže kar na tleh. Povedali so nam, da nekateri pazniki dovolijo, da v prostor za rekreacijo prinesejo odejo ali pa več oblačil, ki jih oblečejo, da lahko na njih potem udobneje na tleh ležijo in spijo. Ta "dejavnost" se konča, ko jim je dovoljeno bivanje v dnevnem prostoru. Tam si v zakajenem prostoru, v katerem kadijo tudi nekadilci, v čajni kuhinji lahko skuhajo pijačo (čaj, kava) in gledajo televizijo.
Predlagali smo, da se takšen dnevni red spremeni. Zgodnje vstajanje ob kasnejšem poležavanju in spanju na tleh ne more imeti posebnih vzgojnih in spodbudnih učinkov. Verjetno je število oseb, zaposlenih v vzgojni službi zavoda premajhno, da bi bil možen stalen stik z vsemi obsojenci. Zlasti mladoletni obsojenci so poudarili, da je vzgojiteljica redko na oddelku. Uprava zavoda nam je v tej zvezi povedala, da je vzgojiteljica zadolžena za 15 obsojencev in se ne more z vsemi dovolj pogovarjati: delavci vzgojne službe se z obsojenci tako ukvarjajo, “kolikor jim dopušča čas, saj morajo opravljati tudi administrativna dela, pisati poročila itd”.
Po 244. členu ZIKS-1 skrbijo delavci vzgojne službe za takšno organizacijo življenja in dela v zavodu, ki pospešuje ustrezno vključitev obsojenca v normalno življenje na prostosti po prestani kazni. Po 114. členu ZIKS-1 pa se delovni čas obsojenega mladoletnika določi tako, da mu je omogočeno šolanje in strokovno usposabljanje in da ima dovolj časa za telesno vzgojo in razvedrilo. Pri tem zavod namenja posebno pozornost pedagoški, psihosocilani in specialno-terapevtski obravnavi mladoletnika. Predlagamo torej, da se delovni čas ter organizacija življenja in dela v zavodu tako prilagodita, da ne bo prihajalo do brezciljnega poležavanja in spanja na tleh in do brezdelnega preživljanja dopoldanskega časa obsojencev, ki odklanjajo delo.
5) Dnevni red za obsojence, ki prestajajo disciplinsko kazen oddaje v samico, določa, da ima obsojenec, ki mu je izrečena ta disciplinska kazen (le) enourni sprehod na prostem. Takšna določba dnevnega reda je v izrecnem nasprotju z 91. členom ZIKS-1, po katerem ima obsojenec, ki mu je izrečena disciplinska kazen oddaje v samico, pravico do dveurnega sprehoda na prostem dnevno. Predlagamo, da zavod dnevi red ustrezno spremeni in uskladi s kogentno zakonsko normo.
V poročilu o obisku v celjskem zavodu 4.11.1997 smo opozorili na dnevni red, ki določa možnost gibanja na svežem zraku in rekreacije v sobi za fitnes v istem času. Takrat smo poudarili, da takšen dnevni red mladoletnim obsojencem ne omogoča, da bi koristili obe možnosti za telesno vzgojo in razvedrilo. Zato smo predlagali spremembo dnevnega reda, da bosta obsojencem na voljo najmanj dve uri prebivanja na svežem zraku (oziroma tri ure za mladoletnike) ter tudi določen čas za uporabo sobe s telovadnimi orodji. Zapis o sedaj veljavnem dnevnem redu ne omogoča zanesljive informacije, če je do predlagane spremembe res prišlo, ob obisku pa smo med sogovorniki dobili o tem različna stališča. Zato prosimo za pojasnilo, če imajo obsojenci še vedno zgolj možnost alternativne izbire med gibanjem na svežem zraku in rekreacijo v sobi za fitnes, ali pa sta obe dejavnosti zdaj na dnevnem redu ob različnem času, kar omogoča vsakodnevno koriščenje dveh oblik rekreacije.
6) V primerjavi z našim zadnjim obiskom je nespremenjejo tudi stanje glede aktivnosti pripornikov. Razen dveurnega sprehoda priporniki ostali čas, torej 22 ur na dan preživijo v brezdelju v priporniških celicah. Ker ni na voljo posebnega prostora, v katerem bi lahko delali, priporniki praviloma ne delajo. Našemu predlogu iz leta 1997, da se pripornikom omogoči vsaj igranje namiznega tenisa, ni bilo ugodeno. Za rekreacijo zagotavlja zavod pripornikom zgolj zakonski minimum bivanja na svežem zraku, kar zbuja skrb.
Rekreaciji je namenjeno sorazmerno veliko betonsko dvorišče. Ker je betonirano, je za športno dejavnost manj varno. V preteklosti je že bilo nekaj lažjih poškodb pri igrah z žogo. Večjo pomanjkljivost pa predstavlja dejstvo, da na dvorišču ni nadstreška, kar otežuje bivanje na prostem v slabem vremenu. V deževnem vremenu zaprte osebe tako ne morejo uresničevati svoje pravice do bivanja na prostem. Zato predlagamo, da zavod čimprej poskrbi za streho nad delom sprehajališča, kar bo omogočilo zaprtim osebam bivanje na prostem tudi v slabem vremenu.
7) Ob obisku smo se pogovarjali z obsojencem, ki je prestajal disciplinsko kazen oddaje v samico. Izrečeni sta mu bili dve disciplinski kazni oddaje v samico in sicer ena za 14 in druga za 21 dni. Disciplinski kazni je obsojenec prestajal tako, da se je najprej izvršila prvoizrečena kazen, takoj za tem in brez kakršnekoli prekinitve pa še druga. Ob takšnem načinu izvrševanja disciplinskih kazni je obsojenec v samici skupaj kar 35 dni ob upoštevanju 14 in 21 dnevne kazni. Čeprav je obsojenec v času našega obiska neprekinjeno prestajal že drugo izrečeno kazen, ga zdravnik v času bivanja v samici (še) ni pregledal.
ZIKS-1 dovoljuje oddajo v samico za največ do 21 dni (z izjemo v 89. členu, ko ima ravnanje obsojenca vse znake kaznivega dejanja in se lahko kaznuje z disciplinsko kaznijo oddaje v samico do 30 dni). Uzakonjeno splošno pravilo torej pove, da obsojenec ne sme biti v samici dlje kot 21 dni. Prestajanje dveh disciplinskih kazni oddaje v samico nepretrgoma za več kot 21 dni, je torej v nasprotju z zakonsko določbo o dopustnem trajanju disciplinske kazni oddaje v samico. Menimo, da je dve disciplinski kazni oddaje v samico moč združiti pri izvrševanju le, če skupno trajanje obeh kazni ne presega 21 dni. Sicer pa bi moral med izvrševanjem dveh ali več disciplinskih kazni preteči razumen čas, da bi ponovno bivanje v samici ne imelo škodnih posledic za zdravje obsojenca. Ob obisku smo opozorili na nezakonitost takšnega združevanja prestajanja disciplinskih kazni oddaje v samico ter predlagali, da zavod tovrstno prakso opusti. 2.2-29/00