73 let po sprejemu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo obeležujemo 10. decembra, ko se svet bori s posledicami pandemije koronavirusne bolezni, se ponovno nahajamo pred mnogimi izzivi. Leta 1948 so bila na zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov v Parizu v ospredju vprašanja miru, pravičnosti in svobode, ta pa so v ospredju v Sloveniji tudi danes, ko si prizadevamo najti odgovore, kako najti pot za izhod iz zdravstvene in družbene krize.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so v teh časih izpostavljene bolj kot kadarkoli prej. S sprejetjem in uresničevanjem Splošne deklaracije smo v preteklosti sicer naredili mnoge korake naprej, a ne povsod po svetu. V Sloveniji smo na temeljih, ki jih predstavlja skrb za dostojanstvo človeka, dosežene pravice kot izjemno dediščino narodov zapisali v Ustavo Republike Slovenije in druge akte, zanje skrbeli, jih krepili in razvijali. Z razmahom pandemije, ki je poglobila stiske mnogih, povečala neenakost in zbudila nestrpnost ter povečala nezaupanje med nami, pa smo prišli do točke, ko se moramo vprašati, ali si dovolj in iskreno prizadevamo za zaščito dostojanstva slehernika.
Ob letošnjem dnevu človekovih pravic želim zato poudariti pomen osebne odgovornosti. Prepričan sem, da si vsak od nas želi osebnega in družbenega blagostanja, to pa zahteva osebni angažma. Zgolj pasivno čakanje ali negodovanje še nikdar nista obrodila sadov, jih pa je prevzemanje lastne odgovornosti. Kar mislim, izrečem, zapišem in naredim se namreč reflektira na družbeni ravni. Pravica posameznika je vedno omejena s pravico drugega, prav tako naša svoboda, tega bi se morali bolj zavedati. V obdobju zaostrenih pandemičnih razmer, ko se soočamo z grožnjo zloma zdravstvenega sistema, ki se je sicer z velikimi težavami srečeval že pred tem, ko smo soočeni s podatki, da je več ljudi umrlo, kot se jih je rodilo (vir), bi morali ukrepati odločneje. Vsak na svojem področju delovanja, začenši na državnem vrhu, ki mora vedno ravnati tako, da služi kot zgled. Bolj kot egoistično iskanje najbolj ustrezne poti ali odgovorov zase, bi morali na prvo mesto postavljati vse tiste med nami, ki so v tem trenutku najbolj ranljivi. Ljudi, za katere pogosto pozabljamo, da niso številke oz. statistični podatki, ampak imajo imena in priimke.
Nesebična zaščita dostojanstva sočloveka je naša dolžnost in pot, ki jo moramo izbrati, če želimo kot družba okrevati. Vsak lahko k temu prispeva – s cepljenjem, testiranjem, omejevanjem družbenih stikov, spoštljivo komunikacijo, nenapadanjem drugače mislečih, temveč konstruktivno in argumentirano razpravo, s spoštovanjem pravnega reda, z upoštevanjem odločitev sodne veje oblasti, s spoštovanjem številnih načel, med njimi načela delitve oblasti, pa načela dobrega upravljanja, z upoštevanjem stroke, mnenj neodvisnih institucij, itd. Tudi tako namreč spoštujemo dostojanstvo sočloveka.
Kot družba smo si postavili določena pravila delovanja, mnoga smo pravno uokvirili z ustavo, zakoni in drugimi dokumenti, s čimer smo poskrbeli za zakonitost in pravičnost. V družbi, kjer so pravila jasna in so jasne posledice, če se pravila kršijo, veje gotovost, ki posledično vodi v občutek varnosti. Občutek varnosti pa ima v vseh negotovih časih poseben pomen za zdravje. Pandemija je varnost dojemanja sveta zamajala, s tem pa posegla tudi v duševno, ne zgolj fizično zdravje. Družbena pravila so v novih okoliščinah postavljena na preizkušnje, zato je še posebej pomembno, da se spoštuje odločitve tistih organov, ki presojajo, katera pravila v družbi naj veljajo, da bo dostojanstvo slehernika spoštovano, njegove pravice in temeljne svoboščine pa uresničevane.
Pomemben je dialog, ne zgolj podajanje informacij in navodil. Le v dialogu je mogoče slišati potrebe in zagotoviti pogoje za njihovo uresničevanje. Eden izmed njih je javno zdravstvo, ki nediskriminatorno omogoča uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva ne glede na karkoli. Drugi je javno šolstvo, ki prav tako nediskriminatorno zagotavlja uresničevanje pravice do izobraževanja. Tretji je ustrezna stanovanjska politika, ki bi odpirala mladim možnosti za samostojno življenje in bo prostor načrtovala celostno, z mislijo na potrebe bodočih prebivalcev. Četrti, če ne kar prvi pogoj pa je trajnostno naravnana družba, ki ne bo izčrpavala naravnih in človeških virov. Družba, v kateri bodo ljudje za svoje delo dostojno plačani - kjer ne bo podplačanih poklicev, ki posledično vodijo v podplačane pokojnine in bo samostojni podjetnik lahko zbolel enako kot zaposleni v javni upravi brez dodatnega 'socialnega' strahu, kako preživeti mesec brez bolniškega nadomestila. Družba, v kateri otroci ne bodo v strahu pred zavračanjem zaradi drugačnosti ali revščine svojih staršev hodili v šolo. Družba, kjer skrb za starejše ne bo le sočutna beseda, pač pa aktivna in solidarna dejavnost skupnosti v lokalnem okolju.
Tako kot mora za zdrav organizem dobro delovati njegov imunski sistem, je zdrava lahko le tista družba, v kateri dobro deluje njen imunski sistem - to so aktivna civilna družba, neodvisne nadzorne institucije, svobodni in neodvisni mediji, avtonomni akademski svet in drugi aktivni členi družbe. Zdrava družba deluje na podlagi vladavine prava, v njej se družbeno dogovorjena pravila upoštevajo, prav tako razmerja moči, stavi se na moč argumenta, na spoštljiv dialog, solidarnost in skupnostno mišljenje, težko doseženi demokratični standardi pa niso zgolj 'fasada'.
Da bi si po pandemiji v celoti opomogli, da bi se ponovno povezali in okrepili vrednote, ki nas oblikujejo kot ljudi, moramo na prvo mesto ponovno postaviti sočutje, človečnost in strpnost. Čas je, da delujemo razumsko, s tem pa poskrbimo, da bodo naše pravice in svoboščine, ki smo jih zaradi spopadanja virusom koronavirusne bolezni primorani začasno omejevati, na enaki ali še višji ravni, kot so bile pred pandemijo. To pa lahko naredimo le z nesebično zaščito dostojanstva sočloveka. To ni naša pravica, temveč naša dolžnost, ki nam bo nenazadnje prinesla tudi več miru, pravičnosti in (osebne) svobode. S tem se bomo ponovno utirili kot družba, ki je odporna, pravična in trajnostna.
Vse dobro vsem!
Peter Svetina
varuh človekovih pravic
