26.11.2002
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, Oddelka Murska Sobota

Varuh človekovih pravic je 29. 10. 2002 nenapovedano obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Oddelek Murska Sobota (Sodna ul. 2, Murska Sobota) – nadaljevanju: zavod. Obisk sta opravila Ivan Šelih, samostojni svetovalec in g. Uroš Kovačič, višji strokovni sodelavec, sprejel pa ju je g. Albin Golc, vodja oddelka. Ob obisku smo opravili pregled bivalnih prostorov zavoda in se ob tem pogovorili z zaprtimi osebami, ki so se v času našega obiska nahajale v zavodu. Na posebno željo smo opravili še dva ločena pogovora in sicer enega z obsojencem, drugega pa s pripornikom.

V oddelku Murska Sobota prestajajo kazen zapora osebe obsojene do šestih mesecev. V času našega obiska je bilo v zavodu  37 zaprtih oseb: 15 obsojencev, 17 pripornikov, trije upravno kaznovani, dve zaprti osebi pa sta bili na begu. Uradna zmogljivost zavoda je 41 zaprtih oseb. Za pripornike je predvidena uporaba sedmih sob (od tega sta v treh sobah nameščeni po dve postelji, v eni tri in v drugih treh po štiri postelje), za obsojence pa 10 sob, v katerih so nameščene po največ štiri postelje.

1. Od našega zadnjega obiska zavoda (11. 12. 2000) se je število zaprtih oseb zmanjšalo od 60 na 37 zaprtih oseb. Zmanjšanje števila zaprtih oseb gre predvsem na račun pripornikov (ob zadnjem obisku jih je bilo 30, sedaj pa 17). V priporniških sobah tako ni več nameščeno po šest postelj, temveč le največ štiri postelje. Manjše število zaprtih oseb pozitivno vpliva tudi na medsebojne odnose v zavodu, tako v razmerju med samimi zaprtimi osebami kot tudi v razmerju zaprtih oseb do zavodskega osebja in obratno. Če smo ob zadnjem obisku zapisali, da so bile rdeča nit nezadovoljstva zaprtih oseb slabe bivalne razmere, ki so bile predvsem posledica prenatrpanosti zavoda, tokrat v tej smeri nismo prejeli nobene pritožbe.

Potrdimo lahko prizadevanje zavodskega osebja za urejene medčloveške odnose, prijaznost, skrbnost. To pripomore k dobremu počutju vseh, kar smo začutili ob našem obisku. Po besedah vodje oddelka namenja zavod posebno pozornost motiviranosti obsojencev za usposabljanje za življenje na prostosti, kar pa ni vedno lahko. Seveda lahko morebitna ponovna prezasedenost zavoda povrne prejšnje stanje. Problem prezasedenosti je tako treba reševati predvsem z odpravo vzrokov, ki so sicer zunaj zavoda.

2. V času od našega zadnjega obiska je bil dograjen prizidek k zavodu. Zavod je bogatejši za prostor, v katerem deluje ambulanta; prostor za obiske s pregrado (zavod tako sedaj razpolaga z dvema prostoroma za obiske – v enem je pregradna stena, drugi pa je brez nje) in za bivalni prostor za obsojence, ki ima ločeno kopalnico (uporabljajo je predvsem tiste zaprte osebe, ki delajo v kuhinji). Zavod je poskrbel za ločene sanitarije obiskovalcev in zaposlenih. Z dodatnim prostorom za obiske ni več težav pri sprejemanju obiskovalcev, saj so obiski v preteklosti potekali tudi na hodniku, če je bilo večje število obiskovalcev. Zavod bi nujno potreboval še nekaj drugih spremljajočih prostorov kot je npr. tudi soba za fitnes. Žal je bil opravljeni gradbeni poseg zamujena priložnost tudi za ukrepe v tej smeri.

3. V zavodu je zaposlenih 20 ljudi. Število zaposlenih se je sicer povečalo za eno osebo, vendar bi po besedah vodje oddelka kljub trenutno zmanjšanemu številu zaprtih oseb, potrebovali vsaj še enega ali dva paznika. Zlasti pazniki se soočajo s povečanih obsegom dela, ki se kaže predvsem v številnih spremstvih zaprtih oseb (npr. na sodišče, v zdravstvene ustanove in drugam). To potrjuje veliko število nadur paznikov (tudi od 20-25 nadur v mesecu na paznika). Nadurno delo verjetno ne more biti trajna rešitev povečanega obsega dela. Ob tem je bil izpostavljen tudi lanskoletni napad dveh pripornikov na paznika v nočni izmeni. Namestitev dodatnih kukal na vratih bivalnih sob ima tako namen zagotoviti večji pregled na dogajanju v sobi ob morebitni potrebi za intervencijo paznika, zlasti v nočnem času.

4. Vse zaprte osebe imajo sedaj svoje omarice s ključavnico za shranjevanje osebnih stvari. V vsakem bivalnem prostoru je ustrezno število stolov in miza. Ob ogledu zavoda pa smo opazili, da vse postelje v bivalnih sobah niso zasedene. Več opreme – pohištva kot je potrebno glede na število zaprtih oseb, zmanjšuje uporabno površino bivalne sobe. Kolikor ne gre zgolj za kratkotrajno nezasedenost, bi se z umikom nepotrebnega pohištva povečala uporabna površina sobe. To pa bi pripomoglo k prostornejšemu videzu sobe, zmanjšanju občutka utesnjenosti in nenazadnje tudi povečanju življenjskega prostora za vsako zaprto osebo.

5. Priporniške sobe so bile takšne kot smo jih vedeli ob zadnjih obiskih. Razen zamenjave nekaj iztrošenega pohištva, se videz in ureditev sob za pripornike nista spreminjala. Tako je treba znova izpostaviti slabo prezračevanje v teh sobah. Straniščna školjka je namreč od ostalega dela sobe ločena le z montažnimi stenami brez dodatnega prezračevanja. Takšno staje sanitarij le težko omogoča opravljanje naravne potrebe na dostojen način in je neprijetno, če že ne zaradi drugega vsaj zaradi vonjav (smradu) tudi za sopripornike.

6. Priporniške celice morajo ustrezati zdravstvenim zahtevam, pri čemer gre posebna pozornost tudi osvetlitvi, zlasti naravni svetlobi. V tej zvezi bi opozorili na sobo št. 16 v priporu, ki je vogalna soba in nima dovolj naravne svetlobe. Prav tako bi bilo treba čimprej poskrbeti za primerno (umetno) osvetlitev tudi v sobi št. 7. To bi bilo mogoče že z močnejšo žarnico ali pa z inštalacijo dodatne umetne osvetlitve.

7. Po določbi 24. člena Hišnega reda o izvrševanju pripora v ZPKZ Maribor, Oddelek Murska Sobota (v nadaljevanju: hišni red) priporniki oddajo osebno perilo in druga oblačila v pranje svojcem tako, da ta oblačila oddajo pazniku na priporu v pregled na dan obiska. Ta pregled ima za namen preprečiti iznos stvari, ki so last zavoda. Po besedah vodje oddelka se ob tem z zgolj vizualnim pregledom paznik prepriča, če je perilo ali oblačilo, ki ga pripornik daje v pranje svojcem njegova last, ne pa last zavoda. Ob obisku smo ugotovili, da v praksi priporniki tega pregleda ne ločujejo od pregleda po devetem odstavku 13. člena hišnega reda. Po določbi tega člena hišnega reda sme pripornik svoje osebne stvari iz zavoda poslati po pošti ali jih izročiti obiskovalcu. Takšno pošiljko pregleda delavec zavoda in sicer pri tem pregledu zgolj preveri, če je pravilno zavita in označena z naslovom odpošiljatelja in naslovnika. Za morebiten podrobnejši pregled pa potrebuje odredbo. Zavodu zato predlagamo, da pripornikom po potrebi še dodatno pojasni namen pregleda iz 24. člena hišnega reda in razliko od pregleda iz določbe 13. člena hišnega reda.

8. Pripornik lahko na svoje stroške najmanj enkrat tedensko telefonira osebam zunaj zavoda (36. člen Hišnega reda). V hišnem redu navedeni minimum za telefoniranje je v praksi hkrati tudi maksimum, saj priporniki praviloma lahko telefonirajo le vsak petek po deset minut. Zato predlagamo, da zavod v okviru možnosti prisluhne željam pripornikov za daljše in pogostejše telefoniranje (morda tudi ob dela prostih dnevih, ko svojci praviloma ne delajo).

9. Zavod ima za rekreacijo zaprtih oseb na voljo le sprehajališče, ki je še vedno brez nadstreška za primer slabega vremena (po predračunu bi ta investicija znašala okoli 250.000 SIT). Na njem je le v času sprehoda možno igrati namizni tenis in košarko.

Skoraj od vseh zaprtih oseb, zlasti pa pripornikov smo slišali želje, da bi imeli poleg dvournega sprehoda na svežem zraku še druge dejavnosti, s katerimi bi zapolnili prosti čas.

Pripor lahko traja več mesecev. Ob obisku smo govorili tudi z nekaj priporniki, ki so v priporu tudi leto in več (npr. pripornik Daniel Lukač je bil v priporu 22 mesecev). Ti praviloma 22 ur na dan preživijo v sobah, kjer so prepuščeni sami sebi in družbi sopripornikov. Tako ni presenetljivo, da je veliko pripornikov izrazilo željo po dodatnih športnih aktivnostih. Priporniki si žele zlasti več iger z žogo (žoge v zavodu po besedah sogovornikov ni že več časa, ko se je zadnja prebodla na žici, ki obdaja obzidje prostora za sprehajanje).

Zaradi pogosto dolgotrajnih kazenskih postopkov, tudi pripor traja dlje časa. Tako bi bilo treba sprostitvi in zlasti telesnim aktivnostim pripornikov dati večji poudarek. Znova poudarjamo, da ima očitno domneva nedolžnosti, ki velja za pripornike, premalo odmeva v razmerah, v katerih priporniki preživljajo dneve in mesece ob odvzemu prostosti. 

Zato znova predlagamo, da se zaprtim osebam zagotovi boljše pogoje za rekreacijo, tudi z zagotovitvijo dodatnega prostora (kot je npr. telovadnica ali soba za rekreacijo - fitnes).

10. Delo pripomore k socialni rehabilitaciji, pripornikom pa pomeni tudi možnost sprostitve in krepi oziroma ohranja delovne navade. Zato je dobrodošlo zagotovilo vodje oddelka, da lahko dela vsaka zaprta oseba, ki to želi. Obsojenci tako opravljajo hišna dela, delajo v kuhinji in tudi na zunanjih delih; priporniki pa opravljajo enostavna montažna dela, ki jih zavod dobi po pogodbi. V času našega obiska so nekateri izmed obsojencev sestavljali objemke.

Presenetilo pa nas je, da obsojenci, ki sestavljajo objemke niso upravičeni do malice in so tudi brez ostalih pravic iz dela (kot sta dopust in pokojninsko zavarovanje). Obsojenci in priporniki, ki delajo bi morali na delovni dani dobiti dodatni obrok hrane. Ob izpolnjevanju zakonskih pogojev pa jim gredo tudi ostale pravice iz dela. Prosimo za pojasnilo zakaj v tem primeru ni uporabljena določba 33. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora oziroma določba 35. člena Pravilnika o izvrševanju pripora glede malice. Hkrati nas zanima tudi dejanska in pravna podlaga, da zaprte osebe, ki opravljajo enostavna montažna dela niso opravičene do ostalih pravic iz dela.

S strani zaprtih oseb je bilo izpostavljeno tudi nizko plačilo tega dela. Tako za sestavljeno objemko zaprta oseba prejme 1,20 SIT, kar za delo v celem mesecu predstavlja znesek do 9.000 SIT.

11. Osebam, kaznovanim za prekršek je namenjena predvsem soba št. 9, ki se nahaja v pritličju zgradbe zavoda. V tem delu zavoda so še ostale sobe, v katerih pa so nastanjeni praviloma obsojenci. Te sobe, vključno s sobo št. 9 v dnevnem času niso zaprte. Osebe, kaznovane za prekršek tako niso prostorsko ločene od obsojencev, kar je v nasprotju z določbo 207 ZIKS-1. Zavodu zato predlagamo, da zagotovi spoštovanje te kogentne zakonske določbe ter prostorsko loči obsojence in osebe, kaznovane za prekršek.

12. Pozdravljamo rešitev, da se jedilnica, v času, ko ni namenjena prehranjevanju, uporablja kot skupni prostor za druženje obsojencev v prostem času. V tem prostoru se nahaja tudi TV sprejemnik, v njem pa lahko obsojenci igrajo šah in ostale družabne igre.

13. Le nekaj pritožb je zatrjevalo slabo in neokusno pripravljeno hrano. Običajno hrano preizkusi vodja izmene pazniške službe in morebitne pripombe zabeleži v »Knjigo obrokov«, ki se nahaja v kuhinji. V izogib pritožbam zaprtih oseb na hrano predlagamo, da zavod omogoči, da bo v jedilnici ali kuhinji dostopna knjiga, kamor lahko zaprte osebe zapišejo tozadevne svoje pripombe.

Nekatere zaprte osebe so se tudi pritožile, da so posamezni obroki hrane premajhni. Vodje oddelka in tudi kuhar sta potrdila, da po potrebi posamezne obroke obogatijo z dodatki. Zaprte osebe morajo dobiti hrano, ki zadošča za ohranitev njihovega zdravja in popolne telesne sposobnosti. Zato v tej zvezi želimo opozoriti, da sta kakovost in zadostna količine hrane pomembni okoliščini za zaprte osebe v času odvzema prostosti. 2.2 – 45/2002