3.18.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Epidemija covid-19 je tako s svojimi posledicami kot tudi zaradi ukrepov za zajezitev njenega širjenja močno zaznamovala celotno skupnost v letu 2020. Seveda smo to močno zaznali tudi pri delu Varuha. Na področju socialne varnosti smo obravnavali problematiko ukrepov Vlade, namenjene blaženjem posledic epidemije, pri čemer smo opozorili, da sprejeti ukrepi ne smejo neupravičeno neenako obravnavati ali celo izključevati posameznikov ali skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin, kot sta na primer invalidnost ali družbeni položaj. Opozorili smo tudi, da bi med »najbolj ranljive skupine prebivalstva«, ki se jim namenja krizni dodatek, morali biti vključeni tudi prejemniki invalidskega nadomestila po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) ter družinski pomočniki. Slišan in upoštevan je bil naš glas glede temeljnega mesečnega dohodka po ZIUZEOP, ki je pravico vezal na konkretne mesece, kar nekatere samozaposlene, ki se jim je zaradi covid-19 bistveno zmanjšal obseg dejavnosti, postavljal v neenak položaj glede na druge osebe v bistveno enakem položaju. Na področju socialnih storitev smo zaznali težavo, ko MDDSZ ni želelo sklepati pogodb o izvajanju osebne asistence, domnevno zaradi ukrepa Vlade RS o zadržanju izvajanja proračuna RS, sprejetega na seji Vlade RS 11. 4. 2020, ki omejuje sklepanje novih pogodb, s katerimi bi za državni proračun nastajale nove finančne obveznosti. S stališčem, da s podpisom pogodbe za sistem ne nastanejo dodatni stroški, in s podporo MF je bilo doseženo, da so bile pogodbe le podpisane. Neiznajdljiv brezdomni upokojenec, ki se zaradi v epidemiji zaprtih ali pa močno priprtih vrat še toliko težje prebije vsaj do tistih pravic, ki mu jih zakonodaja priznava, množica ljudi, ki je po telefonu neuspešno skušala priklicati svojega zdravnika, tisti, ki so mu bile pravice zagotovljene takoj po tem, ko se je njegova zgodba pojavila v medijih in nič prej, so vse zgodbe, ki so zaznamovale to leto.

Na področju institucionalnega varstva je bilo v povezavi s covid-19 največ pobud na temo onemogočanja stikov s svojci, pri čemer smo ocenili, da je prisotna prenizka stopnja zavedanja o vseh negativnih posledicah takšne osamitve ljudi, ki po naši oceni tudi niso bile ustrezno pretehtane pri vprašanju sorazmernosti ukrepov. Zaznane so bile tudi mnoge težave zaradi neustreznih kadrovskih normativov, ki bi se jim bilo mogoče izogniti, če bi bila slišana naša priporočila, ki jih ponavljamo že več let. Neustrezni prostori za zagotovitev različnih con, pomanjkanje zaščitnih sredstev v začetku epidemije, nejasna in neusklajena navodila za ravnanja ter tudi zaradi nezmožnosti določenih oseb (dementne osebe, osebe s težavami v duševnem zdravju …) oziroma nepripravljenosti spoštovati zaščitne ukrepe so bila sporočila, ki smo jih prejemali iz različnih socialnovarstvenih zavodov. Pobude so opozarjale tudi na nedostopnost mnogih storitev in na neenako obravnavo posameznikov v različnih institucijah.

3.18.1.1 Socialni prejemki, pomoči in štipendije

Varuh je v okviru obravnave prejetih pobud, ki so zadevale prejemke OMDR, na Vlado Republike Slovenije (Vlada) naslovil poizvedbo, v kateri smo pozdravili ukrepe Vlade, namenjene blaženjem posledic epidemije, ob tem pa tudi še opozorili, da sprejeti ukrepi ne smejo neupravičeno neenako obravnavati ali celo izključevati posameznikov ali skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin, kot sta na primer invalidnost ali družbeni položaj (gledati prvi in drugi odstavek 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) v povezavi s 1. členom istega zakona). V Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) so bili zajeti tudi številni ukrepi za omilitev posledic epidemije na različnih področjih, med drugim tudi na področju socialnega varstva. Varuh je tudi menil, da bi med »najbolj ranljive skupine prebivalstva«, ki se jim namenja krizni dodatek, morali biti vključeni tudi prejemniki invalidskega nadomestila po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) ter družinski pomočniki.

V prvem valu epidemije covid-19 se je na Varuha obrnila pobudnica v zvezi z izredno pomočjo v obliki mesečnega temeljnega dohodka za samozaposlene. Ugotovila je, da ni upravičena do temeljnega mesečnega dohodka iz 34. člena ZIUZEOP, ker ne izpolnjujete meril iz 35. člena istega zakona, ki je pravico do temeljnega mesečnega dohodka vezal na konkretne mesece. Upoštevaje načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS je Varuh Vlado RS opozoril, da bi bila vezava pravice do temeljnega mesečnega dohodka na konkretne mesece iz 35. člena ZIUZEOP lahko problematična, če bi izbrani kriteriji upravičence iz 34. člena istega zakona, ki so v bistveno enakem položaju – v konkretnem primeru so to samozaposleni, ki se jim je zaradi covid-19 bistveno zmanjšal obseg dejavnosti –, postavljali v neenak položaj. Vlada RS je z ZIUZEOP-A naslovila težave, na katere jo je opozoril Varuh, ter sporno merilo za pridobitev temeljnega mesečnega dohodka iz 35. člena ZIUZEOP odpravila.

Znižanje varstvenega dodatka zaradi datuma vložitve vloge

 
Pobudnica nas je seznanila s splošno problematiko, ki zadeva različno obravnavo upravičencev glede na čas podaje vloge za podaljšanje pravice do varstvenega dodatka. Pobudnica je zatrjevala neenako obravnavo upokojencev z nizkimi pokojninami, ki so iz tega razloga upravičeni tudi do varstvenega dodatka. Ti prejmejo v poletnih mesecih regres za letni dopust, ki ga izplačuje ZPIZ. Pobudnica je menila, da so tisti upokojenci, ki svojo vlogo za dodelitev pravice do varstvenega dodatka vlagajo v poletnih mesecih zaradi izplačila regresa in upoštevanja le-tega, v bistveno slabšem položaju glede določitve višine varstvenega dodatka, ki jim je nato z odločbo dodeljen praviloma za leto dni, nasproti ostalim upokojencem, ki podajajo svoje vloge v pomladnih oziroma jesenskih ali zimskih mesecih.

MDDSZ smo predlagali, da se opredelijo do problematike in nas seznanijo z morebitnimi ukrepi za odpravo nepravilnosti. MDDSZ je ugotovilo, da do neenake obravnave upokojencev, ki vlogo za dodelitev varstvenega dodatka podajajo v poletnih mesecih in se jim na ta način izplačilo regresa upošteva pri izračunu višine varstvenega dodatka, in tistih, ki svojo vlogo podajajo v jesenskih oziroma zimskih mesecih, ne prihaja.

MDDSZ je še ugotovilo, da regres, ki ga je prejela mati pobudnice, ne bi imel vpliva na višino varstvenega dodatka, če ne bi CSD napačno kot občasni dohodek upošteval tudi enkratni solidarnostni dodatek za upokojence v višini 300 eur. Le-ta se namreč skladno z 8. odstavkom 58.a člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo ne šteje v dohodek pri uveljavljanju pravic po predpisih, ki urejajo pravice iz javnih sredstev, razen pri izredni denarni pomoči.

3.18.1.2 Socialne storitve

Na podlagi medijske objave smo začeli obravnavati pobudo na temo močno dementne 92-letne gospe, ki naj bi se v dnevnem varstvu v DSO okužila s covid-19. Ko je iskala pomoč, je ni prejela niti s strani patronažne službe, ki jo je za razreševanje težave napotila na CSD, ki je pojasnil, da v danih okoliščinah nihče ne ve, kako ravnati. Zanjo ni bilo mogoče najti nobene namestitve v DSO, covid telefon je podal napotilo na Civilno zaščito, ki ni imela s čim pomagati. Zavod za oskrbo na domu ni imel ustreznega osebja za pomoč. Psihiatrična bolnišnica in epidemiolog so podali pojasnilo, naj za gospo skrbi njena 64-letna hči, ki ima sama več bolezni, med drugim tudi respiratorne težave. Klic na številko 112 je prinesel pojasnilo, da v urgentnem primeru lahko osebna zdravnica poda zahtevo za hospitalizacijo, osebna zdravnica je pojasnila, da je hospitalizacija možna, če gospa potrebuje oskrbo s kisikom. Na podlagi aktivnosti medijev je bila gospe že naslednji dan brez naše intervencije zagotovljena hospitalizacija.

3.18.1.3 Institucionalno varstvo

Zadev na podpodročju institucionalnega varstva, povezanih s covid-19, je bilo 49. Največ pobud je bilo na temo onemogočanja stikov s svojci. Zaznali smo tudi mnoge težave zaradi neustreznih kadrovskih normativov, neustreznih prostorov za zagotovitev različnih con, pomanjkanja zaščitnih sredstev v začetku prvega vala epidemije, nejasnih in neusklajenih navodil za ravnanja ter tudi zaradi nezmožnosti določenih oseb (dementne osebe, osebe s težavami v duševnem zdravju …), da bi sledile priporočilom in ukrepom za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-Cov-2 oziroma nepripravljenosti nekaterih stanovalcev in obiskovalcev spoštovati zaščitne ukrepe. Pobude so opozarjale tudi na nedostopnost do mnogih storitev in na neenako obravnavo posameznikov v različnih institucijah.

V pobudah, ki smo jih obravnavali, so se pobudniki pritoževali tudi nad domnevno neustrezno oskrbo in nego v domovih za starejše v času epidemije covid-19. Navajali so, da se nepokretnih stanovalcev ne poseda, da se ne izvaja predpisana fizioterapija, da ni nobenih aktivnosti, da se nihče z njimi ne ukvarja … Prepoved obiskov je povzročila veliko stisko pri stanovalcih in pri njihovih najbližjih. K stiski pa je dodatno prispevalo tudi zmanjšano druženje med stanovalci, okrnjeno izvajanje določenih storitev in manj vodenih aktivnosti. Nenazadnje je bila prisotna tudi negotovost in strah zaradi dane situacije, kar nedvomno negativno vpliva tako na telesno kot duševno počutje stanovalcev. Varuh je izpostavil, da je ustrezno ukrepanje v teh kriznih časih odgovorna naloga izvajalcev socialnovarstvenih storitev in da bi, seveda ob upoštevanju načela sorazmernosti, morala biti za vsako omejitev posameznikovih pravic (npr. osebne svobode) podana ustrezna pravna (zakonska) podlaga.

 Poleg vprašanj, povezanih z omogočanjem stikov oseb v institucionalnem varstvu, so se postavljala podobna vprašanja tudi glede psihiatričnih bolnišnic, predvsem v oddelkih pod posebnim nadzorom. Glede slednjih smo pri MZ vztrajali, da pridobi ustrezna strokovna mnenja v smeri ugotovitve nujnosti po odpravi ali rahljanju veljavnih ukrepov. MZ je pridobilo stališče RSK za psihiatrijo, ki je ob siceršnjem zavedanju, da je populacija pacientov v psihiatričnih bolnišnicah zelo občutljiva (veliko starejših in nemočnih oseb), tako glede psihičnega kot telesnega stanja ocenil, da je bil ukrep omejitve obiskov ustrezen in potreben v preventivi covid-19.

Vsem psihiatričnim bolnišnicam in SVZ v državi smo poslali več vprašalnikov v zvezi z ukrepanjem in ugotovitvami v času širjenja covid-19 in iz odgovorov je izhajalo, da vse bolnišnice osebne stike omejujejo, oziroma v določnem obdobju celo povsem prepovedujejo. Omogočeni so bili stiki po telefonu ali video vezi. Nekatere bolnišnice so ves čas omogočale osebne stike v izjemnih primerih, zaradi individualno presojanih specifičnih okoliščin. Tudi SVZ so večinoma omogočali osebne stike v izjemnih primerih predvsem pri umirajočih posameznikih. Prejeli smo tudi pojasnila, da lahko takšno omejevanje osebnih stikov negativno vpliva na duševno zdravje, predvsem v smislu negotovosti ali celo poglabljanja stigmatizacije. Dolgoročno omejevanje stikov s svojci vsekakor ni v prid zdravljenju. Morebitno daljše trajanje epidemije se bo tudi v prihodnje odražalo kot potencialno žarišče dodatnih stresnih situacij oz. prilagoditvenih motenj. Pri nekaterih posameznikih so prepoznavali stiske.

Glede omejevanja stikov je Varuh vsem SVZ, psihiatričnim bolnišnicam, pristojnim ministrstvom in drugim organom posredoval opozorilo na nujnost celostnega pogleda na položaj različnih uporabnikov storitev, saj je poleg zaščite pred okužbo posameznika pomembno tudi njihovo duševno zdravje in psihosocialno stanje. Opozorili smo tudi na potrebo po individualni obravnavi, saj so nekaterim posameznikom lahko psihosocialne potrebe zadovoljene že s stiki prek pametnih telefonov ali drugih naprav, drugi pa potrebujejo osebni stik ali osebni dotik. V poletnem času smo opozorili, da je toliko večjo pozornost treba izpostavljenemu posvetiti tudi ob zavedanju, da je vpliv takšnega omejevanja pravic posameznikov verjetno opazno blažji v primerih, ko gre za kratkotrajne začasne ukrepe, vendar pa toliko nevarnejši, ko ukrepi postanejo trajnejši. Glede na to, do so bili ukrepi prisotni v času prvega vala epidemije in tudi po njem smo izpostavili pričakovano poslabšanje epidemiološkega položaja v jeseni, česar ni več mogoče šteti za začasno stanje.

Iz odgovorov SVZ je razvidno tudi, da so nekateri pripravili seznam oseb, ki bodo v primeru okužbe deležne zgolj paliativnega zdravljenja, nekateri pa so celo pojasnili, da jim to ni znano. Zgolj v enem primeru so izpostavili težavo pri napotitvi stanovalcev v bolnišnico zaradi okužbe s covid-19. Splošen poudarek je bil na pomanjkanju zaščitne opreme, predvsem na začetku epidemije. Mnogi SVZ so opozarjali na težave pri vzpostavljanju različnih con ter čistih in nečistih poti, tudi zaradi neprimernosti objektov. Navodila niso bila prilagojena specifikam uporabnikov, zato pogosto niso bila spoštovana. Od različnih organov so prejemali tudi različna navodila. Nekateri SVZ so poročali o težavah/nezmožnosti pri dostopu do osebnih zdravnikov (nekatere ambulante so bile zaprte). V nekaterih primerih so se pojavljale težave, kdo in kje bo vzel bris uporabnikom, in tudi težave pri testiranju zaposlenih. Močno prisotna so bila opozorila na kadrovske in finančne težave – precej povečani stroški, ki jih nihče ne krije, eden od SVZ je imel zaradi tega hude likvidnostne težave. Opozarjali so tudi na pomanjkanje znanja pri zaposlenih ter stiske, strah in odsotnost programov pri uporabnikih, tudi tistih, ki so bili doma, in njihovih svojcev. Del SVZ je pojasnil, da nimajo ustrezne opreme in usposobljenih kadrov in bodo uporabniki v primeru potrebe hospitalizirani. Nekateri SVZ so poudarili, da lahko oskrbo s kisikom zagotavljajo le kratek čas, do prihoda zdravnika oz. reševalcev.

Pojavljale so se tudi določene težave pri vračanju uporabnikov v institucionalno varstvo varstveno delovnih centrov po zaključku prvega vala epidemije. Obravnavali smo dva primera, ko se je vrnitev po vključitvi v večdnevno aktivnost zunanjega izvajalca (večdnevni tabor, ki ga je organiziralo društvo) pogojevala s 14-dnevno karanteno, ki naj jo izvedejo svojci, ali testiranjem za covid-19, ki naj si ga priskrbi uporabnik sam. Oba VDC-ja sta s tem v zvezi pojasnila, da sta konkretni izhod ocenila kot rizični in zato postopala upoštevaje priporočila in navodila pristojnih institucij. Poleg tega je bil, kot nam je glede 14-dnevne karantene pojasnil eden od VDC, tak tudi sklep, sprejet na seji sekcije direktorjev Skupnosti VDC Slovenije junija 2020. Vendar pa smo bili mnenja, da vsak izhod uporabnika predstavlja določena tveganja, ki jih VDC ne more kontrolirati, zato drugačna obravnava (zahteva po 14-dnevni karanteni, ki naj jo izvedejo svojci oziroma zakoniti zastopniki, ali negativni izvid testa, ki naj si ga priskrbi uporabnik) uporabnikov, ki so se vključili v večdnevno obliko programov, organiziranih izven VDC-ja, ni bila upravičena. VDC-ji bi morali tudi ob teh vrnitvah postopati enako kot pri ostalih vrnitvah uporabnikov (namestitev v sivo cono odvzem brisa). Ker pa naj bi bilo pri izvajalcih nato zagotovljeno zadostno število sivih con oziroma možnost njihove vzpostavitve (kot nam je pojasnilo MDDSZ) in ker so se spremenili protokoli testiranja na virus SARS-CoV-2, smo izrazili pričakovanje, da do tovrstnih situacij ne bo več prihajalo.

Neodgovorni obiskovalec in s tem povezane težave pri implementaciji ukrepov za preprečevanje okužbe s covid-19

Varuha je direktorica DSO seznanila s težavami pri izvajanju ukrepov za preprečevanje vnosa in obvladovanje okužb s covid-19. Na Varuha se je obrnila zaradi svojca, ki kljub opozorilom in prošnjam osebja in vodstva DSO ni hotel upoštevati zaščitnih ukrepov. DSO ni vedel, kako naj se odzove na ravnanje svojca, zato se je po usmeritve obrnil na MDDSZ in MZ, ki se na njegov dopis nista odzvala. Varuh je MDDSZ in MZ seznanil s svojim stališčem, in sicer da je potrebno »navodila« in »priporočila« utemeljiti na ustrezni zakonski podlagi, saj sicer ni možno določenih obveznosti uveljaviti in kršitelja le-teh ustrezno sankcionirati. Varuh je pobudo ocenil kot utemeljeno z vidika dobrega upravljanja, in sicer neodzivnost omenjenih ministrstev na stisko dotičnega DSO in pomanjkanje natančnejših usmeritev v zvezi z ravnanjem posameznega DSO pri implementaciji ukrepov za preprečevanje vnosa in obvladovanja okužb s covid-19.

Varuha je direktorica doma za starejše (DSO) seznanila s težavami pri izvajanju ukrepov za preprečevanje vnosa in obvladovanje okužb s covid-19 v povezavi izvajanja obiskov stanovalcev. V obdobju pisanja pobude je veljal Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-Cov-2 (Uradni list RS, št. 90/20; Odlok), ki ga je nadomestil Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 124/20, 135/20). DSO je s tem v zvezi dne 7. 7. 2020 začel s koordinacijo obiskov stanovalcev. Razlog, zaradi katerega se je DSO obrnil na Varuha, so bile težave, ki jim jih je povzročal določeni svojec, ki ni želel upoštevati ukrepov za preprečevanje vnosa in preprečevanje ter obvladovanje okužb s covid-19. Omenjeni svojec ni upošteval koordinacije obiskov, ni upošteval časovnega intervala obiska, na obisk je prihajal vsak dan, ni uporabljal zaščitne maske, ni hotel izpolniti predpisanih obrazcev, povzročal je težave pri merjenju telesne temperature, ni upošteval razdalje 1,5 m, ni upošteval navodil osebja in vodstva DSO itd. Neupoštevanje ukrepov je svojec opravičeval s pomanjkanjem zakonskih podlag in kršenjem človekovih pravic. Usmeritve in priporočila pa je ustno in pisno zavračal. DSO ni vedel, kako naj se odzove na ravnanje svojca, zato se je za usmeritve pri ukrepanju obrnil na MDDSZ in MZ. Ker se omenjeni ministrstvi na njegov dopis nista odzvali, je za stališče zaprosil Varuha.

Varuh je naslovil poizvedbi na MDDSZ in MZ in ju seznanil s svojim stališčem, da je potrebno »navodila« in »priporočila« utemeljiti na ustrezni zakonski podlagi, saj sicer ni možno določenih obveznosti tudi uveljaviti oziroma kršitelja le-teh ustrezno sankcionirati.

MDDSZ nas je seznanilo, da se v zvezi s pravnimi podlagami, ki se nanašajo na sprejete ukrepe in navodila, pridružuje odgovoru MZ kot pristojnemu ministrstvu. MDDSZ še piše, da je za obe pristojni ministrstvi zelo pomembno, da se ob izvajanju ukrepov v največji možni meri upošteva tudi varnost in korist stanovalcev in zaposlenih, čustveno in psihično dobro počutje stanovalcev ter prilagodljivost oz. fleksibilnost pri izvajanju omejitev v zvezi z obiski.

MZ v svojem dopisu pojasnjuje pravne podlage za sprejem ukrepov, povezanih z zmanjšanjem tveganja ter širjenja okužbe s covid-19. Stališče MZ je, da ima v konkretnem primeru, ko svojec ne želi upoštevati ukrepov iz Odloka in ostalih predpisov ter Navodil ministrstva izvajalcem DSO, dostopnih na spletni strani www.gov.si/teme/koronavirus-sars-cov-2/za-izvajalce-zdravstvene-dejavnosti/ z naslovom Domovi za starejše in drugi socialno varstveni zavodi, DSO legitimno pravico, da takemu svojcu zavrne vstop v DSO.

Varuh je pobudo ocenil kot utemeljeno z vidika dobrega upravljanja, in sicer neodzivnosti omenjenih ministrstev na stisko dotičnega DSO in pomanjkanje natančnejših usmeritev v zvezi z ravnanjem posameznega DSO pri implementaciji ukrepov za preprečevanje vnosa in obvladovanja okužb s covid-19, kar zadeva izvajanje obiskov stanovalcev in morebitnega nespoštovanja ukrepov s strani posameznih svojcev.

Prinašanje priboljškov stanovalcem v domove za starejše v času prvega vala epidemije

Nekateri domovi za starejše so priporočene ukrepe in navodila pristojnih institucij glede prinašanja paketov stanovalcem poostrili, čeprav za to ni bilo potrebe.

Na Varuha se je obrnila sorodnica stanovalke enega izmed domov za starejše. Navajala je, da so stanovalci ob ukrepu prepovedi obiskov, ki jih je hudo prizadel, prikrajšani tudi za priboljške, osebne potrebščine, časopise in druge malenkosti, ki so jim jih do epidemije lahko prinašali svojci. V domu namreč tovrstnih paketov za stanovalce niso želeli sprejeti.

Po prejemu pobude je Varuh pregledal spletne strani več domov za starejše in ugotovil, da so domovi zelo različno pristopili k uresničevanju priporočila/ukrepa glede sprejemanja in vnosa raznih paketov, pripravljenih s strani bližnjih, v socialnovarstvene zavode, ki jim ga je v navodilu »Izvajanje Odloka o začasnih ukrepih na področju zdravstvene dejavnosti za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19«, št. dokumenta 181-70/2020/152, dne 25. 3. 2020 posredovalo MZ. Eden izmed domov je npr. omogočil, da so svojci denar za priboljške in potrebščine nakazali na bančni račun in je za nakup želenih potrebščin poskrbela socialna služba doma. V drugem domu so stanovalci lahko sadje naročili in kupili v domski kavarni. Nek dom je objavil, da svojci lahko prinesejo stanovalcem pripomočke za osebno rabo (in po kakšnem protokolu), spet drugi je dovolil tudi prinašanje originalno zapakiranih živil. Našli pa so se tudi domovi, ki so imeli na svojih spletnih straneh objavljeno informacijo, da svojci ne smejo stanovalcem prinesti ničesar.

Glede na navedeno se je Varuh obrnil na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in na Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS) z vprašanjem, ali sta morebiti dala domovom za starejše in drugim socialnovarstvenim zavodom kakršnekoli usmeritve, kako naj priporočilo/ukrep izvedejo v praksi. Varuh je predlagal, da se glede na različna navodila, ki jih domovi s tem v zvezi dajejo svojcem, praksa čim bolj poenoti. Poudarili smo, da paket, ki ga stanovalcu prinesejo svojci, ni pomemben zgolj zaradi njegove vsebine, temveč ima v tej situaciji tudi sporočilno vrednost. Varuh je tudi priporočil, da naj se ukrep izvaja zgolj v obsegu, ki je nujen za dosego cilja, zaradi katerega je bil sprejet. Če po pretečenih 72 urah od dostavljenega paketa ni nevarnosti prenosa SARS-CoV-2 (covid-19), Varuh ni videl tehtnega razloga, zaradi katerega se ne bi svojcem omogočilo, da pakete z nepokvarljivo vsebino dostavijo domu, ki jih nato (po pretečenih 72 urah) izroči stanovalcu. Takšno prakso so namreč nekateri domovi uvedli.

MDDSZ je odgovorilo, da je bilo navodilo MZ glede možnosti prinašanja hrane in drugih predmetov svojcev za uporabnike v socialnovarstvene zavode pripravljeno v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, ki je predlagalo, da dokler v socialnovarstvenem zavodu ni primera covid-19 (ob pojavu prvega primera in vse dokler izbruh traja, pa se to navodilo oziroma protokol ne uporablja), lahko svojci še naprej svojim bližnjim prinašajo živila oziroma druge predmete, pri čemer pa se morajo upoštevati določeni (v navodilu navedeni) pogoji glede prinašanja paketa in njegove vsebine.

MDDSZ je bilo mnenja, da to navodilo MZ v vseh socialnovarstvenih zavodih uvaja enotno prakso, vse do preklica oziroma normalizacije razmer. SSZS pa je Varuhu sporočila, da bo domove za starejše, ki so člani SSZS, znova pozvala k upoštevanju navodil MZ.

Pobudnici smo predlagali, da dom za starejše, v katerem biva njena mati, opozori na navedeno navodilo MZ in mnenje Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Sporočili smo ji tudi, da nas lahko, če dom svoje prakse glede prinašanja paketov ne bo želel spremeniti, o tem obvesti, da bomo posedovali. Pobudnica se na Varuha ni več obrnila, zato smo sklepali, da je zadevo uspela sama rešiti.

Dom za starejše pozabil obvestiti svojce o hospitalizaciji stanovalca

Dom za starejše je ob poizvedbi Varuha ugotovil, da je pozabil obvestiti svojce o hospitalizaciji stanovalca. Šlo je za osamljen primer. Za napako se je svojcem opravičil.

Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil sin stanovalca doma za starejše (v nadaljevanju: dom). Navajal je, da ga dom ni obvestil o hospitalizaciji njegovega očeta in da je zanjo izvedel po petih dneh, ko je sam poklical v dom, da bi povprašal po očetovem zdravstvenem stanju.

Varuh je za pojasnila v zadevi zaprosil dom, ki je odgovoril, da je bil stanovalec napoten v bolnišnico v nočnih urah. Medicinska sestra v jutranji izmeni, ki je bila o njej obveščena, pa se ne spominja, ali je obvestila tudi svojca, saj zapisa o tem v predajni knjigi ni.

Dom je zavzel kritičen odnos do dogodka in sporočil, da se bo svojcu za napako opravičil. Pojasnil je tudi, da gre za osamljen primer v večletni zgodovini njegovega delovanja. Glede na navedeno smo ocenili, da ima dom sicer vzpostavljen postopek ažurnega obveščanja svojcev in da nadaljnje aktivnosti Varuha niso potrebne. Pobudo pa smo z vidika spoštovanja načela dobrega upravljanja šteli za utemeljeno.

3.18.1.4 Revščina

Varuh je obravnaval primer upokojenca, ki je ostal brez prebivališča in s tem tudi brez pravic do zdravstvenega zavarovanja. V naši telefonski komunikaciji s pobudnikom smo zaznali, da oseba verjetno zelo težko uveljavlja svoje pravice, ima težave pri oblikovanju ustreznih vlog in se slabo znajde, dodatno še zaradi ukrepov, namenjenih preprečevanju širjenja covid-19. Z njegovo težavo je bil seznanjen CSD, ki mu ni znal pomagati drugače kot s pojasnili. Varuh je pobudniku pomagal pri pripravi vloge na upravno enoto, ki jo je o njegovi težavi tudi obvestil in gospodu je bila kot brezdomcu urejena prijava zakonitega prebivališča. Po našem mnenju bi malenkostna intervencija centra za socialno delo, morda sicer res izven kroga običajnega opravljanja dela, lahko precej učinkoviteje in hitreje kot pojasnila, ki jih gospod morda niti ni zelo dobro razumel, pripomogla k razrešitvi gospodovih težav. Menimo, da bi v tovrstnih primerih osebe v podobnem položaju morale biti deležne tudi pomoči pri pripravi ustrezne vloge na pristojne organe, ali morda telefonskega klica na pristojni organ, saj je pogosto zelo velike težave mogoče razrešiti z zelo malo energije.

3.18.2 Priporočila dana v zvezi z epidemijo bolezni covid-19

Varuh na področju socialne varnosti daje naslednje priporočilo v zvezi z epidemijo nalezljive bolezni covid-19:

14 (covid-19). Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj podrobno preuči in analizira vse težave, do katerih je v socialnovarstvenih zavodih prihajalo v času epidemije covid-19, in na podlagi ugotovitev pripravi rešitve za morebitne prihodnje pojave različnih epidemij