3.1. Značilnosti dela v prvem letu
Značilnosti dela v prvem letu
V letu 1995 se je pri delu varuha človekovih pravic precej poznalo, da je ta institucija šele začenjala z delom. Že ob uradnem začetku dela varuha smo imeli veliko vlog, zato je bilo zlasti v prvi polovici leta pri nekaterih obravnavanje nekoliko dolgotrajnejše. Tedaj smo namreč šele vzpostavljali razmere za normalno delovanje. Trudili pa smo se, da smo vse vloge, ki so bile časovno kritične, obravnavali čim hitreje. Nekaterim pobudnikom smo se žal morali opravičiti zaradi zamude pri odgovoru. Konec leta so že bile vzpostavljene razmere za sprotno obravnavanje zadev, kot kaže statistika, pa je bilo v tem času tudi razmerje med rešenimi vlogami, tistimi, ki so se reševale, in tistimi, ki še niso prišle v obravnavo, že dokaj ugodno. Seveda pa se pri nekaterih posameznikih še vedno srečujemo z nezadovoljstvom, če ne odgovorimo dovolj hitro. Večinoma gre za nerealna pričakovanja, saj je za obravnavo zahtevnejših zadev potrebnega nekaj več časa.
Iz številnih vlog je bilo razvidno nerazumevanje vloge varuha človekovih pravic in njegovih pristojnosti. To velja zlasti za pričakovanja posameznikov, da bo varuh sam spremenil odločitve drugih državnih organov, celo pravnomočne sodne odločbe. V številnih primerih so posamezniki pričakovali posredovanje varuha v medsebojnih sporih - družinskih, sosedskih ali sporih z delodajalcem. Nekateri so od varuha pričakovali zastopanje v sodnih ali drugih postopkih, drugi pa neposredno reševanje njihovih socialnih ali stanovanjskih stisk. Pogosto pa so se posamezniki obračali na nas, da bi proučili njihovo zadevo in jim dali pravni nasvet.
Zato smo precejšnjo pozornost posvetili pojasnjevanju pristojnosti varuha in v ta namen izkoristili vse možnosti, ki smo jih imeli v javnih glasilih. Seveda pa smo hkrati poskušali čim ustrezneje obravnavati tudi vse vloge, ki niso spadale v našo pristojnost. V takšnih primerih smo proučili problem, posredovali ustrezen nasvet ali predlog, napotili pobudnika na pristojno institucijo ali odstopili vlogo ustreznemu organu.
Opažali smo tudi precej neupravičenih pričakovanj v javnosti. Velja omeniti zlasti pričakovanje, da se bo varuh lotil vseh nakopičenih problemov v družbi ne glede na njihovo povezanost s človekovimi pravicami, in pričakovanje, da bo delo varuha osredotočeno na javno kritiko državnih organov. Ob izjemno številnih posamičnih vlogah je bilo manj možnosti za poglobljeno ukvarjanje s širšimi problemi. Izhajamo namreč iz načela, da želimo biti čim bliže ljudem. Zato je osnovnega pomena premagati probleme, zaradi katerih se posamezniki obračajo na nas. V svojih ugotovitvah, mnenjih in predlogih smo izrekli tudi kritiko, če smo ugotovili, da je posamezni organ kršil pravice posameznika ali povzročil kakšno nepravilnost. Podrobnejšemu pregledu ugotovljenih nepravilnosti pa je namenjeno to letno poročilo.
Zelo pogosto, zlasti na začetku dela, so se na nas obračali ljudje s starejšimi zadevami, takimi, pri katerih je od zadnje odločitve minilo že veliko več kot leto dni. Enoletnega roka od odločitve, ki ga kot pravilo določa zakon o varuhu, v teh primerih nismo jemali preveč togo. Obravnavali smo številne probleme, ki izvirajo iz postopkov, končanih že pred več leti. Seveda pa je v takšnih primerih zelo težko ugotavljati kršitve ali nepravilnosti, zato je bilo naše prizadevanje usmerjeno predvsem v iskanje poti za odpravo posledic.
Na začetku svojega dela smo morali določiti metode dela, v tem okviru pa tudi obliko stikov z organi, ki spadajo v pristojnost varuha, in način izvajanja pooblastil do teh organov. Pomembni so bili sestanki, na katerih smo predstavili svoj način dela in se s predstojniki ministrstev in drugih organov dogovorili o številnih podrobnostih. Najbrž tudi zato lahko ugotavljamo, da je bila odzivnost teh organov na naše poizvedbe, zahtevke, mnenja in predloge dobra. V nekaterih redkih primerih je bilo sicer treba dodatno pojasniti naše pristojnosti in pooblastila. Občasno je bilo treba tudi ponovno zahtevati kakšen odgovor, ker ga nismo prejeli v postavljenem roku, vendar je bilo tovrstnih primerov sorazmerno malo.
Pri uveljavljanju naših pristojnosti ni prihajalo do konfliktov. Pomisleke o tem, ali spadajo v našo pristojnost, je izrazil le eden od nosilcev javnih pooblastil, vendar so po našem mnenju povsem neutemeljeni.
Ugotavljamo, da številni predstojniki organov iz pristojnosti varuha razumejo njegovo vlogo tudi kot pomoč pri ugotavljanju in odpravljanju nepravilnosti in izboljševanju poslovanja. Pokazal pa se je tudi pomen preprečevalne vloge varuha, ki jo uresničujemo tako z izvajanjem nekaterih nadzorov kot z dajanjem mnenj in predlogov, usmerjenih k doslednejšemu spoštovanju človekovih pravic. Ugotavljamo, da že obstoj in prisotnost varuha pozitivno vpliva na korektnost dela organov v okviru njegove pristojnosti.
Poseben problem so pri delu varuha primeri sistemskih nepravilnosti, zaradi katerih se na nas obrača večje število ljudi in ki jih ni mogoče hitro odpraviti. Gre za primere nerazumno dolgotrajnih postopkov v sodstvu in na nekaterih področjih uprave ter za probleme, ki izvirajo iz nedodelanosti in neusklajenosti zakonodaje. Pobud, ki so se nanašale na tovrstne nepravilnosti, je bilo precej. Pri nerazumno dolgotrajnih postopkih bi bilo zaradi spoštovanja enakosti pred zakonom neupravičeno zahtevati prednostno reševanje tistih zadev, zaradi katerih so se posamezniki obrnili na varuha. Pogosto smo od pristojnih zahtevali, da poskrbijo za normalizacijo stanja, vendar smo se zavedali, da kratkoročno to ne bo rešilo posameznikovega problema. Zato smo posebej pozorno proučili vsak primer posebej in kadar so bili za to izpolnjeni pogoji, predlagali prednostno obravnavo. Opozarjali pa smo tudi, kako nujne so spremembe zakonodaje na področjih, kjer je njena neurejenost povzročala številne probleme.
Ker smo se zavedali, da tudi sodelovanje v postopkih varuha zahteva od organov določen čas in delo, smo si prizadevali delovati tako, da bi že tako preobremenjenim organom povzročili čim manj dodatnega dela. Nekaj več o tem je razvidnega iz opisa načina našega dela.