18.4.2001
Obiski zaporov 2001
18.04.2001
Poročilo o opravljenem obisku Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelek Radovljica
V okviru rednih letnih obiskov v zavodih za prestajanje kazni zapora je Varuh človekovih pravic obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelek Radovljica. Obisk sta dne 27. 2. 2001 opravila mag. Bojana Cvahte, svetovalka varuha in g. Ivan Šelih, svetovalec. Sprejela nas je ga. Irena Hudovernik, vodja oddelka. Obisku so prisostvovali tudi štirje predstavniki ombudsmana Republike Albanije.
1.
Na dan obiska je bilo v zavodu 35 zaprtih oseb (od tega 13 obsojencev, 9 upravno kaznovanih in 13 pripornikov). Uradna zmogljivost zavoda, ki je sicer 22 oseb, je bila presežena predvsem zaradi upravno kaznovanih.
Od našega zadnjega obiska v letu 1998 beležimo pozitivne premike, saj so uredili sobo za fitnes, kupili nove stole in prenovili kopalnico. Oddelek zavoda pa še vedno nima bolniške sobe.
2.
V zavod sedaj sprejmejo do 14 pripornikov, če jih je več, jih odpeljejo v ZPKZ Ljubljana. V manjših (cca 11 - 12 m2) sobah sta tako lahko nameščena po dva pripornika, v večji (cca 20 m2) pa štirje. Tuširanje je možno vsak dan. Prezračevanje v sobah še vedno ni takšno, kot bi moralo biti, saj so okna so zelo majhna. Glede na velikost sobe, število oseb in dejstvo, da je stranišče v sobi, samo prezračevanje ne zadošča. Zagotoviti bi bilo potrebno dodatno prezračevanje s pomočjo ventilatorjev. WC v sobah za pripornike so še vedno ločeni od spalnega in bivalnega prostora le z zaveso, ki nikakor ne omogoča zasebnosti. Takšno stanje pomeni poseg v osebno dostojanstvo priprtih oseb.
3.
Poseben problem prestavljajo t.i. upravno kaznovane osebe. V letošnjem letu, do našega obiska, jih je bilo v zavodu že 108, teden pred našim obiskom pa celo 22 naenkrat. To so domačini iz območja Kranja, Radovljice, Tržiča, Škofje Loke in Jesenic, ki se jim izrečena denarna kazen v postopku o prekršku zaradi neplačila spremeni v zaporno. Zgodi se, da isti sodnik za prekrške na dan izda tudi do 40 pozivov za nastop kazni zapora. V takih primerih je sprejem vseh v zavodu skoraj neobvladljiv.
Oddelek zavoda za upravno kaznovane osebe razpolaga le z eno sobo (20 m2), v katero je nameščenih osem postelj, v obliki štirih pogradov. Poleg postelj sta v sobi le dve omari za shranjevanje osebnih stvari. V to sobo se namesti tudi večje število oseb, če je to potrebno. Tako je bilo pred našim obiskom v sobi nameščenih 14 upravno kaznovanih. Šest oseb je moralo ležati na tleh, samo na žimnicah. Takšno stanje je nedopustno, saj ne ustreza zdravstvenim, higienskim oziroma predpisanim bivalnim zahtevam. Prav tako normativi za novogradnjo določajo, da mora biti v večpostelni sobi na osebo zagotovljen prostor 7 m2.
4.
Obsojenci bivajo v drugem nadstropju. Ob daljšem pogovoru z njimi ugotovimo, da pritožb pravzaprav ni. Z razmerami in odnosi v zavodu so zadovoljni.
5.
Sprehod pripornikov je omogočen v dveh skupinah, prve ob 8. uri in druge ob 10. uri zjutraj. Od 13. do 15. se sprehajajo upravno kaznovani, od 15. do 18. ure pa obsojenci. Poleg sprehoda imajo zaprte osebe za rekreacijo na voljo tudi sobo za fitnes. Ob koncu tedna odhaja večina obsojencev domov. Pobegov oziroma nevrnitev v zavod v glavnem ni (le dva primera v zadnjih letih).
6.
Zaposlenih je 16 oseb, od tega 15 paznikov. Socialnega delavca nimajo zaposlenega, tako, da ta dela opravlja vodja oddelka, specialna pedagoginja. Pogodbeno je zaposlena zdravnica splošne prakse. V zavod prihaja enkrat tedensko, po potrebi večkrat. Če zaprte osebe potrebujejo obravnavo psihiatra, jih odpeljejo v Bolnišnico v Begunje. V zavodu izvajajo tudi metadonski program za odvisnike od prepovedanih drog. Medicinska sestra pride dva do trikrat na teden. Na podlagi predpisa terapije s strani zdravnika, pripravi tablete, tako za odvisnike, kot za druge osebe, ki so pod kakršnokoli medikamentozno terapijo.
7.
V pripravi je nov hišni red, ki mora biti pripravljen v šestih mesecih po izdaji Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Ur. l.RS 102/00 z dne 10.11.2000). Kajenja v sobah ni, lahko se kadi le v skupnih prostorih.
8.
Vsi obsojenci delajo, večinoma opravljajo montažna dela v zavodu. Prav tako lahko delajo vse priprte osebe, če to želijo. Trenutno od trinajstih pripornikov delajo štirje. Delajo ščipalke za perilo.
* * *
Kljub nekaterim očitnim izboljšavam, pa bivalne razmere v zavodu še niso zadovoljive. Večji problem so WC-ji v sobah za pripornike. Neustrezno je tudi prezračevanje v teh sobah. Skrb vzbuja dejstvo, da je v sobi za upravno kaznovane osebe, po navedbah vodje, hkrati nameščenih tudi po 14 oseb, kar ne zadosti niti najminimalnejšim standardom.
Poudariti pa moramo, da ob razgovorih z zaprtimi osebami praktično ne beležimo pritožb glede počutja in odnosov v zavodu. To kaže na visoko stopnjo korektnosti odnosov med tistimi, ki jim je odvzeta prostost in tistimi, ki so zadolženi za izvrševanje ukrepov, ki jih je v kazenskem postopku izreklo sodišče, v postopku o prekršku pa sodnik za prekrške.
Obisk Oddelka v Novi Gorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper
1) 11. aprila 2000 smo obiskali Oddelek v Novi Gorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper. Čeprav obiska nismo napovedali, nam je bilo omogočeno nemoteno delo. Sprejel nas je vodja oddelka g. Edvard Šuligoj.
V času našega obiska je bilo v zavodu 17 zaprtih oseb: devet obsojencev in osem pripornikov. Zmogljivost zavoda je 32 zaprtih oseb. V letu 2000 je bilo hkrati zaprtih največ 36 oseb, povprečje pa je med 20 in 25. Ob našem obisku ni bilo nobene upravno kaznovane zaprte osebe. V zavodu je zaposlenih 19 delavcev ter pripravnica. Ob obisku smo se pogovorili z osmimi zaprtimi osebami: dvema obsojencema in šestimi priporniki.
2) Na odprtem oddelku zavoda sta dve sobi, v vsaki je osem postelj. Ob našem obisku so bili na odprtem oddelku štirje obsojenci: po dva v vsaki sobi. Poleg obeh spalnic je obsojencem na odprtem oddelku na voljo tudi dnevni prostor ter sanitarije in kopalnica. V bivalnih prostorih je po tleh parket, pohištvo je leseno. Sobe in dnevni prostor so dovolj prostorni, primerno opremljeni ter ustrezno vzdrževani. Ne preseneča zadovoljstvo zaprtih oseb nad bivalnimi razmerami na odprtem oddelku zavoda. Skrb zbuja le dejstvo, da sta obe spalnici brez kakršnegakoli ogrevanja. Električne inštalacije ne omogočajo, da bi v spalnicah namestili vsaj ogrevalna telesa na elektriko. To pa v mrzlih zimah, kot je bila tudi zadnja, otežuje, če že ne onemogoča bivanje in spanje v obeh spalnicah. Tako so obsojenci v mrzlih zimskih dneh postelje iz spalnic prenesli v dnevni prostor, kjer je na voljo ogrevanje z električno pečjo. Ni dvoma, da so se ob takšnem stanju bivalne razmere močno poslabšale, še zlasti ob večjem številu zaprtih oseb, ki so bile prisiljene bivati v enem samem ogrevanem prostoru.
Nedopustno je, da so prostori, ki so namenjeni bivanju in spanju obsojencev, neogrevani v času kurilne sezone. Obsojenci so povedali, da mraz občutijo posebno ob vetrovnem vremenu, ko je učinek nižjih temperatur še večji. Zavod je zavezan zagotoviti ustrezno ogrevanje, zato predlagamo, da do naslednje kurilne sezone to pomanjkljivost, ki lahko vpliva tudi na zdravje zaprtih oseb, odpravi.
Tudi sicer je ogrevanje očitno v zavodu problem. Ogrevanje je namreč v celoti s pomočjo električnih ogrevalnih teles. Temu primeren je tudi strošek za porabljeno električno energijo, ki znaša mesečno med 500.000 in 600.000 tolarjev. Predvideni izdatek za ureditev ogrevanja s pomočjo centralne napeljave (na nafto ali drugo ustrezno vrsto goriva) pa je cca 6.000.000 tolarjev. Že hitra računica torej pokaže, da bi bilo ogrevanje na elektriko ekonomično nadomestiti z drugim, primernejšim virom energije, kar bi bilo dolgoročno opazno ceneje. Kaže pa, da trenutno vlada nekakšna “pat pozicija”, saj ni jasna prihodnost zavoda na tej lokaciji. Ni dvoma, da je treba tudi zaradi zagotavljanja primernejših bivalnih razmer za zaprte osebe čimprej sprejeti odločitev tako glede samega obstoja zavoda na sedanji lokaciji kot tudi glede ureditve ustreznega ogrevanja zavodskih prostorov.
Na polodprtem in zaprtem oddelku so tri skupne spalnice obsojencev s po osem posteljami ter ena samska soba. ZIKS-1 v 42. členu določa, da se obsojenca praviloma razporedi v samsko sobo, skupne spalnice obsojencev pa imajo lahko največ osem postelj. V oddelku Nova Gorica pa so pravilo skupne spalnice z osem posteljami in je samska soba zgolj osamljena izjema.
Na polodprtem in zaprtem oddelku je bilo v času našega obiska pet obsojencev, eden v samski sobi ter po dva v dveh skupnih spalnicah. Tretja skupna spalnica, ki je namenjena upravno kaznovanim zaprtim osebam, je bila prazna. Pravilu ZIKS-1 glede števila postelj bi se zavod lahko vsaj približal že s tem, da bi iz skupnih spalnic odstranil postelje, ki so nezasedene, saj bi s tem zaprte osebe imele več prostora. Zlasti odstranitev pogradov bi omogočila tudi boljšo preglednost prostora ter dala vtis večje prostornosti.
3) V oddelku za izvrševanje pripora je šest priporniških celic: v petih so po štiri postelje, v eni pa sta dve postelji.
Bivalne razmere v priporniških celicah so slabe. Prostori, namenjeni priporu, so v kletnem delu zgradbe zavoda. Vsaka celica ima v ločenem prostoru stranišče in umivalnik, ena pa tudi tuš. Ker je sanitarni del približno za meter višje, je z ostalim delom celice povezan preko stopnic. To zmanjšuje uporabno površino zaporniške celice ter ne prispeva k udobnosti bivanja v njej.
Ob našem obisku je bil od osmih pripornikov le en Slovenec. Pa vendar ima zavod hišni red o izvrševanju pripora le v slovenskem jeziku. Zgolj v slovenskem jeziku je tudi hišni red zavoda. Ker pa nekaj delavcev zavoda govori italijansko in angleško, se na ta način razumevajo z zaprtimi tujci.
4) Vsak ponedeljek je v zavodu zdravnik specialist medicine dela. V nujnih primerih pride v zavod dežurni zdravnik zdravstvenega doma Nova Gorica. Zobozdravnika v zavodu nimajo, te storitve se za zaprte osebe opravljajo v zdravstvenem domu Nova Gorica. Psihiater prihaja v zavod le v nujnih primerih. Psihiatrična oskrba je sicer zagotovljena v dispanzerju zunaj zavoda.
Vodja oddelka nam je zagotovil, da vsakega pripornika v roku 24 ur, najkasneje pa v 48 urah po sprejemu pregleda zavodski zdravnik in pa dežurni zdravnik Zdravstvenega doma Nova Gorica.
Prvi odstavek 60. člena ZIKS-1 določa, da mora vsak zavod imeti bolniško sobo, v kateri bivajo in se zdravijo obsojenci. Bolniška soba mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi. Oddelek v Novi Gorici posebnega prostora, namenjenega bolniški sobi nima. Kot bolniško sobo uporabljajo priporniško sobo, ki ima sanitarije in tuš. V primeru potrebe to priporniško celico preuredijo v bolniško sobo.
5) Vodja oddelka nam je povedal, da zavod zagotavlja delo vsem obsojencem, ki niso begosumni. V času našega obiska je delalo šest od devetih obsojencev. Delo zagotavljajo tudi največ štirim pripornikom. V zavodu je delavnica za brizganje izdelkov iz plastične mase. Vodja oddelka nam je povedal, da so zaradi nezainteresiranosti med zaprtimi osebami za delo morali v zavodski delavnici celo odpovedati nekaj pogodb.
Ob našem obisku število zaprtih oseb ni bilo veliko, tako da z zagotavljanjem dela očitno ni bilo težav. Vprašljivo pa je, kako je z možnostjo za delo, kadar je zaprtih več oseb, ko se njihovo število približuje zmogljivosti zavoda. Ogled delavnice ni ustvaril vtisa, da bi bilo v njen moč zaposliti večje število oseb, saj delovni proces in število strojev tega verjetno ne omogočajo.
Programov izobraževanja ali poklicnega usposabljanja v samem zavodu ni. To bi bilo mogoče zunaj zavoda, a ne za obsojence za zaprtem oddelku.
Hrano za zaprte osebe vozijo v zavod iz doma šolskih centrov. Dogaja se, da pozimi prejmejo pritožbe, da je hrana ob serviranju že hladna. Zavodska kuhinja omogoča dogrevanje hrane.
6) Obiski za obsojence in pripornike so v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado ter onemogoča osebni stik zaprte osebe z obiskovalcem. V pregradni steni je na enem mestu okno, ki omogoča tudi osebni stik. Ta način obiska je namenjen tudi za obsojence. Ker pa ima večina izmed njih ugodnost prostih izhodov iz zavoda, obiskov obsojencev ni veliko.
Po 49. členu Pravilnika o izvrševanju pripora je treba zagovorniku omogočiti, da govori s pripornikom v posebnem in za to primernem prostoru, prosto in brez nadzorstva. Zagovornik lahko govori s pripornikom kadarkoli, razen v času obrokov hrane, ko pripornik biva na prostem in v času nočnega počitka. Zavod posebnega prostora za pogovore zagovornika s pripornikom nima. Pogovorita se lahko le v prostoru, ki je sicer namenjen za obiske zaprtih oseb. Ta prostor za pogovor med zagovornikom in pripornikom že zato ni primeren, ker je pregrajen s stekleno pregrado. Okno v pregradi ter ozki polici na vsaki strani pregrade komaj omogočajo ustrezen stik in pogovor zagovornika in priprte osebe. Ob tem pa je očitno zaupnost pogovora možna le takrat, ko ni obiskovalcev, torej izven časa, ki je določen za obiske obsojencev in pripornikov. To pomeni nedopustno omejitev, saj očitno zagovornik ne more kadarkoli govoriti s pripornikom, pač pa le takrat, ko je soba za obiske prosta. Dejstvo, da mora odvetnik čakati, da je prostor za obiske prazen in na voljo za pogovor z njegovo stranko - pripornikom, verjetno povzroča tudi dodatne in nepotrebne stroške, saj gre odvetniku nagrada tudi za čas čakanja.
7) Skrb zbuja tudi dejstvo, da oddelek Nova Gorica nima prostora za rekreacijo zaprtih oseb. Tako v zavodu ni prostora za fitnes. Za pripornike (pa tudi za obsojence na zaprtem oddelku) je na voljo le sprehajališče velikosti približno 30 m2, ki je z vseh štirih strani obdano z betonskim zidom višine 4,30 m. Na tem betonskem sprehajališču ni nobenega zelenja, so zgolj betonska tla, obdana z visokimi stenami. Prostor daje bolj videz velike kletke kot pa sprehajališča, še posebej ob dejstvu, da je tudi približno 60 odstotkov prostora nad sprehajališčem prekritega z nadstreškom, delno v obliki kovinske mreže. Iz sprehajališča se vidi zgolj nebo, sončni žarki pa prostor osvetljujejo verjetno le v poletnih mesecih oziroma v času opoldanskega sonca. Takšno sprehajališče ne more služiti svojemu namenu, saj razen omejenega sprehajanja ne omogoča rekreacije. Pravica do gibanja na svežem zraku je tako utesnjena na majhno površino betonskih tal, visoke stene in skopo odmerjen pogled v nebo.
Priporniki so praviloma 22 ur zaprti v špartanskih, pod nivojem zemljišča nameščenimi celicami, v času dveurnega sprehoda pa jim je na voljo le neprimerno sprehajališče, ki ne omogoča stika z naravo in življenjem. Priporniki so v zavodu tudi po deset in več mesecev. Takšne razmere, zlasti ob daljšem trajanju odvzema prostosti, lahko ocenimo kot ponižujoče in nečloveške. Nujno je takojšnje ukrepanje za spremembo, da se zaprtim osebam, ki so sedaj vezane na uporabo tega sprehajališča, zagotovi boljše pogoje za rekreacijo in bivanje ne prostem. S sprehajališčem, kot je v zavodu, je namen zakonske določbe o pravici zaprtih oseb do gibanja na prostem, izjalovljen.
Zavod ima v uporabi prostoren in zelo privlačen prostor, ki je namenjen bivanju na prostem za obsojence, ki niso begosumni. Ta prostor, ki omogoča tudi športno udejstvovanje oziroma rekreacijo, bi bil nadvse primeren tudi za pripornike. Morda bi bilo moč z ustreznimi preureditvami ter povečanim varovanjem zagotoviti uporabo tega prostora tudi za tiste zaprte osebe, ki so sedaj v času bivanja na prostem lahko le na betonskem dvorišču.
Obisk Oddelka v Novi Gorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper
1) 11. aprila 2000 smo obiskali Oddelek v Novi Gorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper. Čeprav obiska nismo napovedali, nam je bilo omogočeno nemoteno delo. Sprejel nas je vodja oddelka g. Edvard Šuligoj.
V času našega obiska je bilo v zavodu 17 zaprtih oseb: devet obsojencev in osem pripornikov. Zmogljivost zavoda je 32 zaprtih oseb. V letu 2000 je bilo hkrati zaprtih največ 36 oseb, povprečje pa je med 20 in 25. Ob našem obisku ni bilo nobene upravno kaznovane zaprte osebe. V zavodu je zaposlenih 19 delavcev ter pripravnica. Ob obisku smo se pogovorili z osmimi zaprtimi osebami: dvema obsojencema in šestimi priporniki.
2) Na odprtem oddelku zavoda sta dve sobi, v vsaki je osem postelj. Ob našem obisku so bili na odprtem oddelku štirje obsojenci: po dva v vsaki sobi. Poleg obeh spalnic je obsojencem na odprtem oddelku na voljo tudi dnevni prostor ter sanitarije in kopalnica. V bivalnih prostorih je po tleh parket, pohištvo je leseno. Sobe in dnevni prostor so dovolj prostorni, primerno opremljeni ter ustrezno vzdrževani. Ne preseneča zadovoljstvo zaprtih oseb nad bivalnimi razmerami na odprtem oddelku zavoda. Skrb zbuja le dejstvo, da sta obe spalnici brez kakršnegakoli ogrevanja. Električne inštalacije ne omogočajo, da bi v spalnicah namestili vsaj ogrevalna telesa na elektriko. To pa v mrzlih zimah, kot je bila tudi zadnja, otežuje, če že ne onemogoča bivanje in spanje v obeh spalnicah. Tako so obsojenci v mrzlih zimskih dneh postelje iz spalnic prenesli v dnevni prostor, kjer je na voljo ogrevanje z električno pečjo. Ni dvoma, da so se ob takšnem stanju bivalne razmere močno poslabšale, še zlasti ob večjem številu zaprtih oseb, ki so bile prisiljene bivati v enem samem ogrevanem prostoru.
Nedopustno je, da so prostori, ki so namenjeni bivanju in spanju obsojencev, neogrevani v času kurilne sezone. Obsojenci so povedali, da mraz občutijo posebno ob vetrovnem vremenu, ko je učinek nižjih temperatur še večji. Zavod je zavezan zagotoviti ustrezno ogrevanje, zato predlagamo, da do naslednje kurilne sezone to pomanjkljivost, ki lahko vpliva tudi na zdravje zaprtih oseb, odpravi.
Tudi sicer je ogrevanje očitno v zavodu problem. Ogrevanje je namreč v celoti s pomočjo električnih ogrevalnih teles. Temu primeren je tudi strošek za porabljeno električno energijo, ki znaša mesečno med 500.000 in 600.000 tolarjev. Predvideni izdatek za ureditev ogrevanja s pomočjo centralne napeljave (na nafto ali drugo ustrezno vrsto goriva) pa je cca 6.000.000 tolarjev. Že hitra računica torej pokaže, da bi bilo ogrevanje na elektriko ekonomično nadomestiti z drugim, primernejšim virom energije, kar bi bilo dolgoročno opazno ceneje. Kaže pa, da trenutno vlada nekakšna “pat pozicija”, saj ni jasna prihodnost zavoda na tej lokaciji. Ni dvoma, da je treba tudi zaradi zagotavljanja primernejših bivalnih razmer za zaprte osebe čimprej sprejeti odločitev tako glede samega obstoja zavoda na sedanji lokaciji kot tudi glede ureditve ustreznega ogrevanja zavodskih prostorov.
Na polodprtem in zaprtem oddelku so tri skupne spalnice obsojencev s po osem posteljami ter ena samska soba. ZIKS-1 v 42. členu določa, da se obsojenca praviloma razporedi v samsko sobo, skupne spalnice obsojencev pa imajo lahko največ osem postelj. V oddelku Nova Gorica pa so pravilo skupne spalnice z osem posteljami in je samska soba zgolj osamljena izjema.
Na polodprtem in zaprtem oddelku je bilo v času našega obiska pet obsojencev, eden v samski sobi ter po dva v dveh skupnih spalnicah. Tretja skupna spalnica, ki je namenjena upravno kaznovanim zaprtim osebam, je bila prazna. Pravilu ZIKS-1 glede števila postelj bi se zavod lahko vsaj približal že s tem, da bi iz skupnih spalnic odstranil postelje, ki so nezasedene, saj bi s tem zaprte osebe imele več prostora. Zlasti odstranitev pogradov bi omogočila tudi boljšo preglednost prostora ter dala vtis večje prostornosti.
3) V oddelku za izvrševanje pripora je šest priporniških celic: v petih so po štiri postelje, v eni pa sta dve postelji.
Bivalne razmere v priporniških celicah so slabe. Prostori, namenjeni priporu, so v kletnem delu zgradbe zavoda. Vsaka celica ima v ločenem prostoru stranišče in umivalnik, ena pa tudi tuš. Ker je sanitarni del približno za meter višje, je z ostalim delom celice povezan preko stopnic. To zmanjšuje uporabno površino zaporniške celice ter ne prispeva k udobnosti bivanja v njej.
Ob našem obisku je bil od osmih pripornikov le en Slovenec. Pa vendar ima zavod hišni red o izvrševanju pripora le v slovenskem jeziku. Zgolj v slovenskem jeziku je tudi hišni red zavoda. Ker pa nekaj delavcev zavoda govori italijansko in angleško, se na ta način razumevajo z zaprtimi tujci.
4) Vsak ponedeljek je v zavodu zdravnik specialist medicine dela. V nujnih primerih pride v zavod dežurni zdravnik zdravstvenega doma Nova Gorica. Zobozdravnika v zavodu nimajo, te storitve se za zaprte osebe opravljajo v zdravstvenem domu Nova Gorica. Psihiater prihaja v zavod le v nujnih primerih. Psihiatrična oskrba je sicer zagotovljena v dispanzerju zunaj zavoda.
Vodja oddelka nam je zagotovil, da vsakega pripornika v roku 24 ur, najkasneje pa v 48 urah po sprejemu pregleda zavodski zdravnik in pa dežurni zdravnik Zdravstvenega doma Nova Gorica.
Prvi odstavek 60. člena ZIKS-1 določa, da mora vsak zavod imeti bolniško sobo, v kateri bivajo in se zdravijo obsojenci. Bolniška soba mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi. Oddelek v Novi Gorici posebnega prostora, namenjenega bolniški sobi nima. Kot bolniško sobo uporabljajo priporniško sobo, ki ima sanitarije in tuš. V primeru potrebe to priporniško celico preuredijo v bolniško sobo.
5) Vodja oddelka nam je povedal, da zavod zagotavlja delo vsem obsojencem, ki niso begosumni. V času našega obiska je delalo šest od devetih obsojencev. Delo zagotavljajo tudi največ štirim pripornikom. V zavodu je delavnica za brizganje izdelkov iz plastične mase. Vodja oddelka nam je povedal, da so zaradi nezainteresiranosti med zaprtimi osebami za delo morali v zavodski delavnici celo odpovedati nekaj pogodb.
Ob našem obisku število zaprtih oseb ni bilo veliko, tako da z zagotavljanjem dela očitno ni bilo težav. Vprašljivo pa je, kako je z možnostjo za delo, kadar je zaprtih več oseb, ko se njihovo število približuje zmogljivosti zavoda. Ogled delavnice ni ustvaril vtisa, da bi bilo v njen moč zaposliti večje število oseb, saj delovni proces in število strojev tega verjetno ne omogočajo.
Programov izobraževanja ali poklicnega usposabljanja v samem zavodu ni. To bi bilo mogoče zunaj zavoda, a ne za obsojence za zaprtem oddelku.
Hrano za zaprte osebe vozijo v zavod iz doma šolskih centrov. Dogaja se, da pozimi prejmejo pritožbe, da je hrana ob serviranju že hladna. Zavodska kuhinja omogoča dogrevanje hrane.
6) Obiski za obsojence in pripornike so v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado ter onemogoča osebni stik zaprte osebe z obiskovalcem. V pregradni steni je na enem mestu okno, ki omogoča tudi osebni stik. Ta način obiska je namenjen tudi za obsojence. Ker pa ima večina izmed njih ugodnost prostih izhodov iz zavoda, obiskov obsojencev ni veliko.
Po 49. členu Pravilnika o izvrševanju pripora je treba zagovorniku omogočiti, da govori s pripornikom v posebnem in za to primernem prostoru, prosto in brez nadzorstva. Zagovornik lahko govori s pripornikom kadarkoli, razen v času obrokov hrane, ko pripornik biva na prostem in v času nočnega počitka. Zavod posebnega prostora za pogovore zagovornika s pripornikom nima. Pogovorita se lahko le v prostoru, ki je sicer namenjen za obiske zaprtih oseb. Ta prostor za pogovor med zagovornikom in pripornikom že zato ni primeren, ker je pregrajen s stekleno pregrado. Okno v pregradi ter ozki polici na vsaki strani pregrade komaj omogočajo ustrezen stik in pogovor zagovornika in priprte osebe. Ob tem pa je očitno zaupnost pogovora možna le takrat, ko ni obiskovalcev, torej izven časa, ki je določen za obiske obsojencev in pripornikov. To pomeni nedopustno omejitev, saj očitno zagovornik ne more kadarkoli govoriti s pripornikom, pač pa le takrat, ko je soba za obiske prosta. Dejstvo, da mora odvetnik čakati, da je prostor za obiske prazen in na voljo za pogovor z njegovo stranko - pripornikom, verjetno povzroča tudi dodatne in nepotrebne stroške, saj gre odvetniku nagrada tudi za čas čakanja.
7) Skrb zbuja tudi dejstvo, da oddelek Nova Gorica nima prostora za rekreacijo zaprtih oseb. Tako v zavodu ni prostora za fitnes. Za pripornike (pa tudi za obsojence na zaprtem oddelku) je na voljo le sprehajališče velikosti približno 30 m2, ki je z vseh štirih strani obdano z betonskim zidom višine 4,30 m. Na tem betonskem sprehajališču ni nobenega zelenja, so zgolj betonska tla, obdana z visokimi stenami. Prostor daje bolj videz velike kletke kot pa sprehajališča, še posebej ob dejstvu, da je tudi približno 60 odstotkov prostora nad sprehajališčem prekritega z nadstreškom, delno v obliki kovinske mreže. Iz sprehajališča se vidi zgolj nebo, sončni žarki pa prostor osvetljujejo verjetno le v poletnih mesecih oziroma v času opoldanskega sonca. Takšno sprehajališče ne more služiti svojemu namenu, saj razen omejenega sprehajanja ne omogoča rekreacije. Pravica do gibanja na svežem zraku je tako utesnjena na majhno površino betonskih tal, visoke stene in skopo odmerjen pogled v nebo.
Priporniki so praviloma 22 ur zaprti v špartanskih, pod nivojem zemljišča nameščenimi celicami, v času dveurnega sprehoda pa jim je na voljo le neprimerno sprehajališče, ki ne omogoča stika z naravo in življenjem. Priporniki so v zavodu tudi po deset in več mesecev. Takšne razmere, zlasti ob daljšem trajanju odvzema prostosti, lahko ocenimo kot ponižujoče in nečloveške. Nujno je takojšnje ukrepanje za spremembo, da se zaprtim osebam, ki so sedaj vezane na uporabo tega sprehajališča, zagotovi boljše pogoje za rekreacijo in bivanje ne prostem. S sprehajališčem, kot je v zavodu, je namen zakonske določbe o pravici zaprtih oseb do gibanja na prostem, izjalovljen.
Zavod ima v uporabi prostoren in zelo privlačen prostor, ki je namenjen bivanju na prostem za obsojence, ki niso begosumni. Ta prostor, ki omogoča tudi športno udejstvovanje oziroma rekreacijo, bi bil nadvse primeren tudi za pripornike. Morda bi bilo moč z ustreznimi preureditvami ter povečanim varovanjem zagotoviti uporabo tega prostora tudi za tiste zaprte osebe, ki so sedaj v času bivanja na prostem lahko le na betonskem dvorišču. 2.2 - 19 / 01