Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

28.3.2001

Obiski zaporov 2001

28.03.2001
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni

Varuh človekovih pravic je po predhodni najavi v času od 31. 1. do 6. 2. 2001 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Dob pri Mirni. Obisk so opravili namestnik varuha g. Aleš Butala, ga. mag. Bojana Cvahte, svetovalka varuha in g. Ivan Šelih, svetovalec. Ob obisku smo se pogovorili s 86 obsojenci.

Na 31. 1. 2001 je bilo v zavodu 375 zaprtih oseb: 7 v odprtem oddelku, 33 v polodprtem oddelku in ostali v zaprtem delu zavoda. Uradna zmogljivost zavoda je sicer 289 zaprtih oseb in je torej presežena za 29.75%.

1.Rdeča nit nezadovoljstva obsojencev so bile slabe bivalne razmere, ki so predvsem posledica prostorske stiske. Število zaprtih oseb narašča vsako leto. Prenatrpanost zavoda slabo vpliva na bivalne in sploh življenjske razmere zaprtih oseb, pa tudi na medsebojne odnose med zaposlenimi v zavodu.

Povečanje števila obsojencev ima za posledico vračanje pogradov. Ni izjema, da je v posamezne sobe nameščeno tudi 14 obsojencev. To je v nasprotju z drugim odstavkom 42. člena ZIKS, ki določa, da imajo skupne spalnice lahko največ osem postelj. Večje število obsojencev, kot je zmogljivost, lahko pomembno vpliva, da skupna spalnica ni neustrezna zgolj zaradi velikosti, pač pa, da tudi ni dovolj svetla in zračna.

Obsojenci so se pritoževali zaradi slabega zraka v času nočnega počitka. Kljub povečanju števila oseb v posamezni sobi ni poskrbljeno za dodatno prezračevanje sob, saj se te še naprej prezračujejo z odpiranjem oken. Skupni spalnici je za 14 obsojencev na voljo eno samo stranišče in pisoar, tuš in dva umivalnika. Obsojenci so poudarili, da jim zlasti ob "jutranji konici" ni vedno mogoče v miru ali brez daljšega čakanja opraviti naravne potrebe. Številni so se pritoževali tudi nad neustreznim posteljnim vložkom, ko se v ta namen uporablja peno.

Prostori, v katerih prebivajo obsojenci morajo ustrezati, zdravstvenim, higienskim in tretmajskim zahtevam. ZIKS-1 določa v drugem odstavku 42. člena, da se obsojenca praviloma razpredi v samsko sobo. V praksi je skupinsko prestajanje zaporne kazni še vedno pravilo. Večina obsojencev tako spi v večposteljnih spalnicah. Redke, a zelo zaželene enoposteljne spalnice, so praviloma namenjene le obsojencem, pri katerih posebne okoliščine terjajo takšno namestitev. Le redko je moč upoštevati željo obsojenca, da bi prebival v samski sobi.

PIKZ v 27. členu določa, da mora biti na vsakega obsojenca v enoposteljni sobi 9 m2, v večposteljni sobi pa najmanj 7 m2 površine. Glede na prehodno določbo 138. člena PIKZ se ti normativni uporabljajo pri novogradnjah oziroma v skladu z možnostmi pri adaptacijah obstoječih zavodov. Vendar so uradne zmogljivosti zavodov za prestajanje kazni zapora določene prav ob upoštevanju površine 7 m2 na vsakega obsojenca. V spalnicah zavoda Dob pri Miri s površino 60 m2, bi torej smelo prebivati največ osem obsojencev. Ker pa jih v takšni skupni spalnici spi tudi po 14, je tako na vsakega obsojenca le 4,3 m2 površine. To pa je že številka, ki je daleč od ideala, določenega v predpisu in zbuja skrb. Pohvale vredni normativi o minimalni površini spalnice na vsakega obsojenca pomenijo malo ali nič, če je dejansko stanje v praksi povsem drugačno. Z zaskrbljenostjo tako ponovno ugotavljamo, da je številčno stanje obsojencev večje od zmogljivosti zavoda in ob tem poudarjamo, da prezasedenost zavoda ne sme pomeniti bistvenega poslabšanja bivalnih in sploh življenjskih razmer za obsojence.

2.Obsojenci iz II. oddelka so pogrešali sredstva za čiščenje prostorov in stvari, ki so potrebne za osebno higieno (npr. toaletni papir).

Od obsojencev je mogoče zahtevati vzdrževanje reda in čistoče ter osebne higiene le, če so jim hkrati zagotovljena ustrezna sredstva in pribor. Zato predlagamo, da zavod obsojencem ponovno pojasni kje, oziroma na kakšen način se lahko oskrbijo z vsem potrebnim za čiščenje bivalnih prostorov in vzdrževanje osebne higiene. Prav tako predlagamo, da zavod poskrbi, da bi se vsa posteljnina (npr. odeje) redno čistila na organiziran način.

3.Kljub povečanem številu zaprtih oseb se število zaposlenih v zavodu ni bistveno spremenilo. Nedvomno je, da več zaprtih oseb pomeni večji obseg dela. Z zaskrbljenostjo smo prisluhnili obsojencem, ki želijo oziroma pogrešajo več pogovorov s svojimi vzgojitelji in ostalimi strokovnimi delavci zavoda. Podatek, da se na primer trije vzgojitelji ukvarjajo z več kot stotimi obsojenci je zelo zgovoren. Po določbah ZIKS mora biti izvrševanje kazni zapora organizirano tako, da omogoča usposabljanje obsojenca za življenje na prostosti, da bo živel v skladu z veljavnimi pravnimi in moralnimi normami. Obsojenca je treba vzpodbujati in mu omogočiti, da aktivno sodeluje v procesu tretmana. To pa zahteva potreben kader. Kljub objektivnemu dejstvu prenatrpanosti zavoda predlagamo, da zavod oziroma Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij tej zakonski obvezi posveti posebno pozornost.

4.Nekaj obsojencev se je znova pritožilo, da jim ni dana možnost pogovora z upravnikom zavoda. V tej povezavi lahko opozorimo tudi na vprašanja obsojencev, ki so se nanašala na usodo prijavnic za razgovor oziroma oddanih prošenj na rumenem formularju.

Vlaganje pritožb in prošenj je pravica obsojencev. Pravica do pritožbe pri upravniku zavoda ima poseben pomen kot ena izmed internih pritožbenih poti. Zato je prav, da tudi upravnik tako velikega zavoda kot je ZPKZ Dob pri Mirni del svojega časa nameni razgovorom z obsojenci, ki pričakujejo, da bodo na ta način lahko razrešili svoje težave. Zato predlagamo, da se obsojencem ponovno pojasni na kakšen način in kdaj se lahko prijavijo na razgovor z upravnikom zavoda oziroma drugim strokovnim delavcem zavoda.
Prav tako tudi predlagamo, da se obsojencem v vsakem posameznem primeru pojasni odločitev pristojnega strokovnega delavca v zvezi z oddano prijavnico za razgovor oziroma prošnjo ter to tudi ustrezno dokumentira (npr. v osebnem spisu).

5.ZPKZ Dob pri Mirni ima dovolj razpoložljivih kapacitet za vključevanje obsojencev v športne in rekreacijske aktivnosti. Glede na želje obsojencev zato predlagamo, da zavod preuči možnosti za povečanje športnih aktivnostih zlasti ob koncu tedna, saj ima šport tudi kot način sproščanja pomembno mesto v življenju obsojencev.

6.Dolžnost zavoda je, da poskrbi za osebno varnost obsojencev v času prestajanja kazni zapora. Z vsemi razumnimi ukrepi je treba preprečiti, da bi se fizični ali psihično močnejši obsojenci izživljali in obračunavali s šibkješimi. Obsojenci so povedali, da se posamezen oddelek zavoda zaklene ob 20. uri in nato odklene ob 6. uri zjutraj, sicer pa je v tem času praktično brez nadzora. V razgovoru z upravo smo ugotovili, da sta v tem času za posamezen blok na delu dejansko prisotna le dva paznika. Zato zavodu predlagamo, da čim prej poišče najugodnejšo rešitev v korist obsojencev za zagotovitev njihove varnosti v razmerju do soobsojencev.

7.Standard zdravstvene oskrbe obsojencev na prestajanju kazni zapora ne sme biti nižji od tistega, ki velja za druge bolnike. Obsojenci se pogosto srečujejo z zdravstvenimi težavami in težavami na področju duševnega zdravja. Skrb vzbuja še zlasti podatek, da se zavod srečuje tudi z različnimi oblikami nalezljivih bolezni (npr. tuberkulozo). Število obsojencev na prestajanju kazni zapora narekuje posebno pozornost zavoda, da zagotovi stalno zdravniško pomoč in večjo dostopnost psihiatra v zavodu. Številne so bile pritožbe obsojencev, da jih zdravnik ni sprejel kljub prijavi za zdravniško pomoč; da čakajo več tednov za sprejem pri zdravniku in/ali psihiatru in da v zavod prihajajo različni zdravniki, kar ima za posledico slabšo zdravstveno oskrbo oziroma spremembe v poteku zdravljenja zaradi neenotnih strokovnih odločitev posameznih zdravnikov.

Obveznost zavoda je, da obsojencem zagotovi zdravniško pomoč. Vsako željo za zdravnika je treba sporočiti zdravstvenemu osebju, saj le to lahko oceni nujnost in obseg zdravniškega posega. Zavodsko osebje vključno s pazniki mora zato dosledno vsako željo obsojencev za zdravnika sporočiti zdravstvenemu osebju, to pa mora vsak primer skrbno obravnavati.

Predlagamo, da zavod zagotovi nemoteno zdravstveno oskrbo in sprejeme vse razumne ukrepe za učinkovito preprečevanje in zdravljenje nalezljivih bolezni. Ponovno tudi predlagamo, da zavod poskrbi za večjo dostopnost psihiatra v zavodu, da bo psihiatrična oskrba redno zagotovljena.

8.Pritožbe obsojencev so se nanašale tudi na podeljevanje ugodnosti. Pogosti so bili očitki, da uprava zavoda, zlasti pa vzgojna služba, preveč arbitrarno in subjektivno ocenjuje pogoje za pridobitev ugodnostih (največkrat zunajzavodskih). Pri tem se obsojenci radi primerjajo med seboj, morda tudi nekritično in ne upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera.

Natančna pravila za dodeljevanje ugodnosti in v naprej določeni pogoji za njihovo pridobitev preprečujejo njihovo arbitrarno določanje in hkrati zagotavljajo možnost objektivnega nadzora sprejetih odločitev. Člen 79 PIKZ je v tej povezavi novost na tem področju, saj za dodeljevanje oziroma pridobitev ugodnosti določa nekatere kriterije.
Ker gre za novost v pravni ureditvi, bosta lahko le čas in praksa pokazala, ali se bodo zmanjšali tudi očitki na račun subjektivne in enostranske presoje tistih, ki odločajo o ugodnostih.

9.Ob obisku smo ugotovili, da se dietna prehrana servira obsojencem na koncu vsake posamezne skupine. Obsojenci, ki so upravičeni do dietne prehrane pri tem zatrjujejo, da se jim s tem skrajšuje čas za zaužitje obroka hrane.

Do dietne prehrane so obsojenci upravičeni iz zdravstvenih razlogov, kot na primer zaradi raznih oblik želodčnih težav. Vsak obsojenec mora imeti primeren čas za zaužitje posameznega obroka hrane. Predlagamo, da zavod serviranje hrane uredi tako, da bodo vsi obsojenci imeli dovolj časa za zaužitje posameznega obroka hrane, morda tudi z vrstnim redom, ki bi se spreminjal.

10.Nekaj pritožb obsojencev se je tudi tokrat nanašalo na slabo in neokusno pripravljeno hrano ter moker jedilni pripor. Zato predlagamo, da se morebitne pritožbe obsojencev na pomanjkljivost posameznega obroka hrane skrbno obravnavajo in da zavod nameni potrebno pozornost sanitarno-higienskim zahtevam serviranja hrane.

11.V Uradnem listu Republike Slovenije z dne 15. 9. 2000, št. 81, je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Upravnih taksah (ZUT-B), s katerim je spremenjen oziroma dopolnjen Zakon o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/00 in 44/00) glede taks, ki jih plačujejo obsojenci.

Opravljeni pogovori z obsojenci dajejo slutiti, da obsojenci še vedno niso najbolj seznanjeni z možnostjo oprostitve plačevanja upravnih taks. Zato predlagamo, da zavod obsojence ponovno opozori na možnost oprostitve plačila upravnih taks in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni v ta namen.

12.Pozdravljamo napore zavoda (npr. sankcioniranje kajenja v prostoru, kjer to ni dovoljeno) pri omejevanju uporabe tobačnih izdelkov kljub temu, da še ni oddelka, kjer bi bilo kajenje prepovedano v vseh prostorih. Znova pa poudarjamo, da je treba ob prenapolnjenih skupnih spalnicah še dosledneje kot sicer zagotavljati spoštovanje prepovedi kajenja v prostorih, kjer to ni posebej dovoljeno. Obsojenci nekadilci imajo pravico, da niso proti svoji volji izpostavljeni škodljivih vplivom cigaretnega dima.

13.Veliko sogovornikov je kot eno največjih težav, s katerimi se srečujejo v času prestajanja kazni zapora navajalo prisotnost prepovedanih drog v zavodu in različnih drugih oblik odvisnostih (npr. od zdravil). Prisotnost drog potrjuje tudi uprava zavoda, ki izvaja številne ukrepe, da bi se preprečila njihova prisotnost v zavodu. Niso bili redki sogovorniki, ki želijo še povečanje nadzora zavodskega osebja v preprečevanju vnosa in razpečevanja vseh sredstev odvisnosti v zavodu.

Odvisnost onemogoča socialno rehabilitacijo, ki je ena izmed temeljnih namenov izvrševanja kazni zapora. Poleg tega je vzrok za številne konflikte in nasilje med soobsojenci. Obsojencem, ki niso odvisni od drog in ne želijo priti v stik z drogo, je treba zagotoviti bivanje v oddelkih brez drog (drugi odstavek 53. člena PIKZ). Kljub temu, da pravilnik velja od 17. 11. 2000, ZPKZ Dob pri Mirni nima takšnega oddelka. Zato predlagamo, da zavod čimprej uvede takšen oddelek, hkrati pa želimo pojasnilo, ali je že sprejeto navodilo, ki ureja obravnavo zaprtih oseb, odvisnih od prepovedanih drog iz četrtega odstavka 53. člena PIKZ.

14.V interesu obsojenca je, da se med prestajanjem zaporne kazni ohranijo in učvrstijo vezi z njegovimi sorodniki in socialnim okoljem, v katero se bo vrnil po prestani kazni. V ta namen so koristni tudi telefonski stiki. Številni obsojenci so zatrjevali, da na telefoniranje čakajo dalj časa (tudi eno uro). Želijo več možnosti za telefoniranje. Opozarjajo, da je povečanje števila zaprtih oseb še zmanjšalo čas in možnost za telefonski pogovor. Pri tem so prikrajšani tudi za sprehod, saj čas za telefoniranje sovpada s terminom za sprehod.

Zakon določa pravico obsojenca do najmanj dveh ur gibanja na prostem. Menimo, da je ureditev telefoniranja v času sprehoda lahko vprašljiva, saj možnost telefoniranja ne bi smela omejevati obsojenca v izvrševanja njegove pravice do prebivanja dve uri dnevno na svežem zraku. Prav tako znova predlagamo, da zavod prouči vse možnosti za telefoniranje brez večjega čakanja.

15.Obsojenci so zatrjevali, da ni vedno na voljo oblačil vseh konfekcijskih številk, zlasti primanjkujejo večja oblačila.

Obsojenčeva obleka in obutev morata ustrezati vremenskim razmeram, letnemu času in tudi delavnim razmeram. Zavod mora zato skrbeti, da ima v zalogi vsa potrebna oblačila (vseh konfekcijskih številk) obsojencev glede na njihove potrebe vključno s primerno obutvijo letnemu času.

16.Predlagamo, da zavod čimprej poskrbi za novelacijo hišnega reda zavoda (člen 208 ZIKS) glede na novo sprejete predpise s področja izvrševanja kazenskih sankcij ter zlasti poskrbi za njegov prevod v katerega od jezikov zaprtih oseb-tujcev.

17.V zavodu se na prestajanju kazni zapora nahaja tudi nekaj starejših obsojencev (preko 70 let). Nekaterih od njih so zaradi svojih starostnih težav nastanjeni v bolniškem oddelku, kar lahko kaže tudi na njihovo odrinjenost na rob.

Vsaki zaprti osebi je treba v času izvrševanja zaporne kazni zagotoviti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva. Posebno pozornost pa velja nameniti starejšim osebam na prestajanju kazni zapora. Gre namreč za občutljivejšo kategorijo ljudi, ki jim je treba zagotoviti vso potrebno skrb, varstvo in nego. Omogočiti bi jim bilo treba udejstvovanje na način, da bi omogočal čim večje vključevanje v vsakdanje zavodsko življenje. Želimo pojasnilo o tem kako je v ZPKZ Dob pri Mirni poskrbljeno za prestajanje kazni zapora starejših oseb.

19.Pozitiven izvid urinskega testa ima za obsojenca na prestajanju kazni zapora lahko resnejše posledice: npr. strožji režim prestajanja zaporni kazni, izgubo že pridobljenih ugodnosti, manjše možnosti za pogojni odpust, itd. Zato je prav, da obstaja možnost potrditve rezultata urinskega testa z naknadnim pregledom na Institutu za sodno medicino, ko obstoječi test kaže na prisotnost psihoaktivnih snovi, obsojenec pa zanika uživanje nedovoljenih substanc. Kljub temu, da obsojenec v takšnem naknadnem pregledu v svojem zatrjevanju uspe, mora sam nositi stroške tega preizkusa. Menimo, da v takšnem primeru od obsojenca ni mogoče zahtevati, da trpi stroške preizkusa, saj je v njem uspel.

20.Izpovedovanje vere je pravica, ki gre tudi obsojencem v času prestajanja zaporne kazni. Pozdravljamo možnost, da obsojence obiskujejo duhovniki in drugi predstavniki verskih skupnosti. Hkrati pa ugotavljamo, da zavod Dob (kar verjetno velja tudi za vse druge slovenske zavode za prestajanje kazni zapora) nima prostora, ki bi bil namenjen opravljanju verskih obredov, vsaj kot prostor za molitev. Predlagamo, da se tudi v tej smeri poišče ustrezno rešitev, ki bo prispevala k boljši duhovni oskrbi obsojencev. 2.2-15/01-3