»Direktiva o skrbnem pregledu podjetij glede trajnostnosti (CSDDD) pomeni, da človekove pravice niso več nekaj, kar podjetja upoštevajo prostovoljno, temveč postajajo del njihove pravne odgovornosti in obveznosti po pravu EU,« je varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek danes, 6. maja 2026, poudarila na 4. znanstveni konferenci Odgovornost gospodarskih družb za skrbni pregled vplivov na okolje in človekove pravice v pravu EU in v Sloveniji.

Konferenco sta v Kopru organizirala Znanstveno raziskovalno središče Koper in Evro-sredozemska univerza Piran (EMUNI). Na okrogli mizi z naslovom Implementacija direktive CSDDD v slovensko pravo je varuhinja izpostavila, da ta direktiva prinaša pomembno dodano vrednost, saj prvič uvaja pravno zavezujoče obveznosti podjetij, da prepoznajo, preprečujejo in odpravljajo negativne vplive na človekove pravice in okolje. »Gre za prehod iz prostovoljnih zavez v pravno odgovornost ter iz reaktivnega v preventivni pristop, ki torej pomeni, da morajo podjetja tveganja prepoznati in preprečevati še preden pride do kršitev,« je dejala.

Ob tem je varuhinja opozorila na pomembne omejitve, ki jih prinaša končni kompromis na ravni EU, t. i. Omnibus I (ta je rezultat predloga Evropske komisije za poenostavitev), zlasti zožen obseg zavezancev, oslabljen okvir civilne odgovornosti ter omejitve pri vključevanju deležnikov, vendar to državi ne preprečuje sprejetja bolj ambicioznih ukrepov. »Slovenija ima tu pomembno priložnost, da kot država, ki je ustavno in mednarodno zavezana varstvu človekovih pravic ter je tudi ena redkih držav z eksplicitno ustavno zapisano pravico do zdravega življenjskega okolja, implementacijo zastavi ambiciozno in preseže minimalne zahteve direktive,« je poudarila varuhinja.

Dr. Drenik Bavdek je izpostavila tudi pomen vzpostavitve učinkovitega in neodvisnega nadzornega organa: »Nadzorni organ ne sme biti klasična inšpekcija. Moral bo obravnavati kompleksne sisteme, kot so dobavne verige, ocene tveganj, poslovni procesi, politike podjetij, in znati odgovoriti na ključno vprašanje, ali podjetja dejansko zmanjšujejo negativne vplive na človekove pravice in okolje. Brez strokovnega, neodvisnega in učinkovitega nadzora, ki zna presoditi, ali je podjetje ravnalo dovolj skrbno glede na tveganja, ne moremo govoriti o resničnem varstvu človekovih pravic in okolja. Prav tako bi bilo škoda, da bi Slovenija pristala na močno zožano opredelitev deležnikov, ki se lahko vključujejo v postopke. Zato bi si želeli, da gremo kot država v tem delu dlje od predlaganega minimuma in v deležnike ponovno vključimo tudi nevladne organizacije, Varuha človekovih pravic, sindikate – torej tiste akterje, ki imamo zares veliko znanja in izkušenj s področja varstva človekovih pravic in okolja. Slovenija si glede na kadrovske kapacitete, ki jih premore, ne more privoščiti ozkih in izključujočih pristopov,« je opozorila varuhinja.

V nadaljevanju je predstavila še več drugih pomembnih dejavnikov, med drugim tudi zagotavljanje dejanskega dostopa do pravnega varstva za oškodovance: »Človekove pravice in okoljski standardi niso učinkoviti, če prizadeti nimajo poti, da dosežejo popravo krivic. Slovenski pravni red mora omogočati učinkovite zahtevke v praksi.« Poudarila je tudi vlogo države pri podpori podjetjem: »Mislim, da je treba prisluhniti tudi podjetjem, ki so že večkrat opozorila, da se pogosto ne znajdejo dobro v vseh novih zahtevah zakonodaje. Država ne sme nastopati zgolj kot regulator, temveč tudi kot podporni partner podjetjem. To vključuje pripravo jasnih in praktičnih smernic za izvajanje dolžne skrbnosti, organizacijo izobraževanj in usposabljanj, razvoj orodij in podpornih gradiv. Občutek je, da država premalo pomaga podjetjem.« Varuhinja vidi pomembno priložnost v aktivnejšem delovanju slovenske nacionalne kontaktne točke Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Ob koncu je varuhinja človekovih pravic poudarila še pomen razumevanja direktive CSDDD kot dela širšega sistema varstva človekovih pravic in okolja v gospodarstvu – ne kot samostojnega ali izoliranega instrumenta. Ne smemo pozabiti na pravni okvir Združenih narodov, ki postavlja temeljna načela, na OECD, ki ta načela prevaja v praktična orodja in smernice, ter Evropsko unijo, ki jih sedaj prvič uvaja kot pravno zavezujoče obveznosti. Dr. Drenik Bavdek je izpostavila, da morajo vse tri ravni delovati usklajeno in da je treba iskati sinergije: »Če to zamudimo, nepotrebno ustvarjamo dodatno kompleksnost, tako za državo kot za podjetja. Če pa jih povežemo, lahko zagotovimo večjo pravno jasnost, večjo učinkovitost sistema in hkrati zmanjšamo administrativno breme za podjetja.«

Varuhinja je zaključila z jasnim sporočilom: »Direktiva CSDDD ne sme biti cilj sam po sebi. Razumeti jo moramo kot orodje – od nas je odvisno, ali ga bomo uporabili za resnične spremembe ali pa bo ta direktiva ostala le še eno pravilo na papirju.«