Spoštovani,

lepo pozdravljeni. Letos predstavljam jubilejno 25. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Gre za  prvo letno poročilo, ki je nastalo v času mojega mandata.

Poročilo Varuha za 2019 smo zasnovali na nekoliko bolj svež način. V tiskani različici poročila smo se osredotočili predvsem na oceno stanja po posameznih področjih našega dela, zato je tanjša. Posebej smo izpostavili naša priporočila. Aktualna pa tudi pretekla. Pregledali smo namreč stanje vseh doslej uresničenih in neuresničenih priporočil in moram reči, da z okoli 200 neuresničenimi preteklimi priporočili­ res ne moremo biti zadovoljni.

Čeprav fizično tanjše, pa je poročilo po obsegu in vsebini obširnejše kot v preteklih letih. Podrobnejša argumentacija, pojasnila k priporočilom in primeri so letos prvič predstavljeni le v elektronski in zelo pregledni obliki na naši spletni strani.

Če bi natisnili še elektronski del poročila, bi imeli danes v rokah poročilo na 800 straneh.

S takšnim pristopom smo želeli dati jasen signal, da se moramo institucije in seveda tudi kot družba obnašati čim bolj trajnostno naravnano. In  to ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.

Poročilo je letos tudi vsebinsko zasnovano nekoliko drugače. Želeli smo biti bolj pregledni ter bralcem in odločevalcem dostopnejši. V središče našega poročanja smo postavili predvsem ranljive skupine prebivalstva, s kršitvami katerih smo se ukvarjali: starejše, otroke, invalide, brezposelne, verske skupnosti, narodne in etnične skupnosti, zaposlene, LGBTI+ in tujce... Vsebine o določeni skupini smo v tem poročilu tudi sistematično zbrali na enem mestu pod poimenovanjem skupine. Tudi v okviru obravnavanih vsebinskih področij smo bolj celovito obravnavali določene aktualne teme. Več pozornosti smo na primer namenili socialnim pravicam, kot samostojno vsebino smo obravnavali tudi problematiko nasilja, posebej nasilja v družini, in problematiko revščine.

Spoštovani,

na vseh področjih sistematično spremljamo ugotovljene kršitve in kršitelje. V letu 2019 smo obravnavali 4.600 zadev, od tega 2.957 pobud. Pri tem smo ugotovili 305 kršitev pravic in drugih nepravilnosti s strani 48 različnih organov. Največkrat so se nanašale na kršitev:

• načela dobrega upravljanja,
• otrokovih pravic,
• neupravičenega zavlačevanja postopka,
• pravne in socialne države,
• in pa kršitev pravice do socialnega varstva.

Aktualno Poročilo Institucije Varuha človekovih pravic vsebuje 158 priporočil, ki smo jih podali glede na obravnavane pobude in oceno stanja. Naj že kar na tem mestu povem, da pričakujem, da bodo organi, na katera so priporočila naslovljena - torej ministrstva, vlada, občine, državni zbor in drugi - kršitve in pomanjkljivosti odpravljali čim aktivneje in sproti. Nekatera priporočila ponavljamo že več kot 10 let in takšna ignoranca me skrbi.

Posebej želim poudariti, da je naše letno poročilo veliko več kot samo zbirka priporočil. Je dokument, ki vsebuje še številne druge zadeve, pravne in dejanske ugotovitve, predloge, mnenja in kritike, ki so predstavljene v vsebinskem delu poročila.

A vendar se ključne zaveze, ki jih pričakujem(o) od institucij, nanašajo na uresničevanje priporočil. Upam, da bodo v bodoče organi, na katere se naša priporočila nanašajo, k uresničevanju pristopili skrajno resno, saj je iskanje raznoraznih izgovorov, zakaj priporočila še niso uresničena, slabo sporočilo tistim, ki so jim v naši državi kršene pravice.

Izpostaviti želim tudi izjemno pomembno vprašanje, in sicer vprašanje odgovornosti. Čeprav priporočila institucije Varuha človekovih pravic pravno niso obvezujoča, je njihovo uresničevanje s strani pristojnih organov kazalnik, koliko se vlada, posamezni državni organi oz. njihovi predstojniki, pa tudi državni uradniki dejansko zavzemajo za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Gospe in gospodje,

v letu 2019 in ne v letu 2020, ki ga je zaznamovala epidemija koronavirusne bolezni, smo obravnavali kar 238 pobud s področja socialnih zadev. Opozarjali smo, da je problematika institucionalnega varstva, zlasti starejših oseb, pereča in se še poglablja. Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se življenjske razmere v ustanovah, zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Ugotavljamo tudi, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati doma, pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne zmorejo več živeti sami. Pristojno ministrstvo pozivamo tudi, da končno začne izvajati deinstitucionalizacijo. Poleg tega ponovno opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih za starejše nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki.

Menim, da moramo za celovito obravnavo oseb s pridobljeno možgansko poškodbo vzpostaviti mrežo specializiranih regijskih centrov za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo in da je treba zagotoviti zmogljivosti, ki bodo ustrezale potrebam, saj je za te osebe na splošno trenutno zelo slabo poskrbljeno. Ocenjujemo, da je treba spremeniti Zakon o socialnem varstvu in izvajanje storitev za osebe po pridobljeni možganski poškodbi opredeliti kot samostojno socialnovarstveno storitev pod ustreznimi kadrovskimi in  tehničnimi pogoji.

Nujna je tudi sistemska uskladitev Zakona o socialnem varstvu, ki ureja družinskega pomočnika, Zakona o osebni asistenci, ki določa institut osebnega asistenta, in zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo.

S sodelavkami in sodelavci ugotavljamo, da je v Sloveniji na številnih področjih vse bolj očitna diskriminacija invalidov. Tudi v letu 2019 je še naprej prihajalo do zapletov glede dostopa do sodišč za invalide, prav tako smo se ukvarjali s težavami pri zagotavljanju dostopa do javnih šol za gibalno ovirane in dolgotrajno bolne učence. Izkazalo se je, da večina gimnazij v Ljubljani nima dostopa za gibalno ovirane. Takšno stanje je skrb vzbujajoče, diskriminatorno in v nasprotju tako z Zakonom o izenačevanju možnosti za invalide, ki ureja dostop invalidov do vključujočega izobraževanja, kot tudi s Konvencijo o pravicah invalidov. Očitno je, da v Sloveniji potrebujemo neodvisno telo za spodbujanje, varstvo in spremljanje izvajanja Konvencije o pravicah invalidov. Kot sem povedal že večkrat, je institucija Varuha človekovih pravic pripravljena prevzeti to odgovornost in poslanstvo.

Upam, da se saga o prejemanju obeh dodatkov – za nego otroka in za pomoč in postrežbo – premika h koncu. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nam je sporočilo, da je pripravljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka. Z novelo naj bi se uredila pravica do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo za nazaj tistim slepim, ki so bili zdravstveno zavarovani po drugem zavarovancu zavoda oziroma po upokojencu, pa le-tega niso pridobili, ker so starši prejemali dodatek za nego in pomoč. Vse odgovorne pozivam, da novelo zakona v najkrajšem možnem času tudi sprejmejo. Prav je, da breme za napake organov nosijo organi, ne pa nič krivi ljudje.

Na področju romske problematike smo se v letu 2019 ukvarjali z vprašanjem romskih otrok, prostorsko problematiko Romov, nesprejetimi občinskimi področnimi programi in ukrepi za uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti ter problematiko statusa in urejanja romskih naselij.

Podobno kot glede Romov smo tudi glede obravnavanja tujcev deležni raznih očitkov zaradi domnevno pretiranega zavzemanja zanje. Tako kot že tolikokrat doslej tudi tokrat poudarjam, da se bom ne glede na neposrednost in ostrino drugače mislečih vedno zavzemal za uresničevanje človekovih pravic za vse.

Če nadaljujem na področju brezposelnih in zaposlenih, kjer prav tako ostaja nerešenih več vprašanj. Več obravnavanih primerov na področju brezposelnosti je bilo povezanih s težavami invalidnih oseb pri iskanju primerne zaposlitve, kar je nedopustno. Na področju zaposlovanja ostajata aktualna že leta pereča problematika neplačevanja prispevkov za socialno varnost in pomanjkanja nadzora nad izplačilom plač.

Na področju otrokovih pravic smo bili v letu 2019 priča uveljavitvi Družinskega zakonika in Zakona o nepravdnem postopku. Skrbijo me opozorila, da se je s tem  še povečala potreba po izvedencih klinične psihologije otrok in mladostnikov, psihiatrije, pedopsihiatrije kar pa povečuje zastoje v kazenskih in družinskih postopkih pred sodišči. Skrbi me, ker teh strokovnjakov v Sloveniji tudi sicer primanjkuje.  Priporočamo tudi, naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma zagotovi ustrezno usposobljene osebe za stalno delo z otroki z avtizmom, saj za ta namen spremljevalec v sedanjem pomenu ni ustrezen. Prav tako je skrajni čas, da se Deklaracija o pravicah oseb z avtizmom, ki je bila leta 1996 sprejeta v Evropskem parlamentu, polno uveljavi tudi v Sloveniji.

V letu 2019 smo krepili tudi aktivnosti na področju zagovorništva otrok. V lanskem letu smo tako prejeli 88 pobud za postavitev zagovornika otrok.

Izpostaviti moram tudi pereč problem, kjer veljavna ureditev, ko se staršem za čas bivanja ob hospitaliziranem otroku v bolnišnici ne odobri nadomestilo plače za nego otroka, ni ustrezna in ne upošteva zahtev iz 56. člena Ustave Republike Slovenije. Obljubljeno je bilo, da bo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju spremenjen do konca leta 2019, in sicer tako, da bodo starši, katerih otroci so hospitalizirani, upravičeni do nadomestila za nego ves čas njihovega spremstva otroka v bolnišnici. V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa bi bilo hkrati nujno ustrezno urediti vprašanje pravice do nege širšega družinskega člana.

Veliko smo se seveda ukvarjali tudi s svobodo izražanja. Tu moram poudariti, da je naša pravica, da povemo svoje mnenje, a je obenem tudi naša dolžnost, da ga izrazimo na dostojen način. V letnem poročilu torej obravnavamo tudi to področje in poudarjamo pomen etike javne besede.

Na področju zbiranja in združevanja ter sodelovanja pri upravljanju javnih zadev je največ aktualnih zadev povezanih z volilno zakonodajo, kjer smo bili znova soočeni tudi z neuresničevanjem volilne pravice invalidov. Še vedno namreč ni uveljavljena odločba Ustavnega sodišča glede uresničevanja volilne pravice invalidov.

Glede omejitev osebne svobode in pobud pripornikov in zapornikov ugotavljamo, da glavna težava naših zavodov za prestajanje kazni zapora še vedno ostaja prezasedenost, tudi zaradi občutnega povečanja števila tujcev, in pomanjkanja kadra na vseh področjih dela.

Med drugim nas čaka veliko izzivov tudi pri nadgradnji forenzične psihiatrije v Sloveniji, pa na področju obravnave oseb z najtežjimi motnjami v duševnem zdravju – v letu 2019 je na primer zastalo delo delovne skupine za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo teh oseb, kar me žalosti.

In ravno zagotavljanje zdravstvenega varstva ostaja visoko na prednostni lestvici našega delovanja. Žal tudi v letu 2019 na področju normativne ureditve v zdravstvenem varstvu ni bilo sprememb. Že večkrat napovedanega in po zagotovilih Ministrstva za zdravje strokovno pripravljenega novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju prav tako še ni. Tudi sicer na tem področju številna naša pretekla priporočila ostajajo neuresničena.

V svojih letnih poročilih že od leta 2005 opozarjamo tudi na dolgotrajnost postopkov, v katerih organi ZZZS odločajo o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, a se stvari ne premaknejo na boljše, kar kaže celo podatek in ga navaja tudi ZZZS, da vsako leto ogromno število zavarovancev prejeme odločbo z zamudo oziroma za nazaj. Najpogosteje gre za pravico, ki opredeljuje zavarovančevo začasno nezmožnost za delo, ki zadeva tako zavarovance kakor tudi delodajalce. ZZZS in država bi torej nujno morala čim prej stopiti skupaj in najti ustrezne rešitve.

Tudi na področju redkih bolezni je v Sloveniji še veliko možnosti za izboljšave. Na vzpostavitev čaka še enotni register redkih nemalignih bolezni, ki je bil obljubljen do konca leta 2019, pa ga še vedno ni, priprava načrta dela na področju redkih bolezni za obdobje 2021–2030, vzpostavitev bolj lokalno dostopne paliativne oskrbe, itd.

Na področju pravosodja na splošno zaznavamo pozitivne premike tako glede sojenja v razumnem času, krepitve položaja žrtve kaznivih dejanj in ranljivih skupin kot glede drugih dejavnosti. Glede razmislekov o spremembi opredelitve kaznivega dejanja posilstva v Kazenskem zakoniku je ključno, da ta vključuje mednarodne standarde.

Na področju policijskih postopkov smo obravnavali manj primerov kot leto prej. Pohvaliti je treba prizadevanja glede reševanja pritožb zoper delo policistov. Ministrstvo za notranje zadeve smo opozorili, da Evropski odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope jasno poudarja, da ima pridržana oseba pravice že od začetka odvzema prostosti, med drugim tudi pravico do obveščanja o odvzemu prostosti.

Pobude s področja okolja in prostora so bile povezane predvsem z motečim hrupom, smradom, uvajanjem pete generacije mobilne telefonije (tehnologija 5G), umeščanjem različnih posegov v prostor in sanacijo degradiranih območij. Njihovo število narašča, lani jih je namreč bilo kar 146. Pri tem pa bode v oči, da nobeno naše priporočilo iz leta 2018, ki so se nanašala na Ministrstvo za okolje in prostor, ni bilo uresničeno. Na primer, po Zakonu o varstvu okolja bi morala država vsaka štiri leta pripraviti državno poročilo o stanju okolja v državi, a ga pri nas nismo že od leta 2008. Posebej želim izpostaviti še neustrezno reševanje problematike Celjske kotline in Mežiške doline. Država še vedno ni sprejela konkretnejših zakonodajnih sprememb, za uresničevanje novega, 70. a člen ustave, ki opredeljuje pravico do pitne vode.

Veliko smo se ukvarjali tudi z zadevam v šolstvu. Tako na primer še vedno ni  ustreznega odziva zakonodajalca na odločbo Ustavnega sodišča o javnoveljavnih programih osnovnošolskega izobraževanja. Ukvarjali smo se tudi s primerom, kjer za prešolanje otroka ni bilo dano soglasje obeh staršev. Ker je izbira šole, ki jo otrok obiskuje, vprašanje, pomembno za otrokov razvoj, in ker mora biti otrokova največja korist v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, vpis oziroma izpis otroka brez soglasja obeh staršev pomeni kršitev otrokovih pravic.

Spoštovane, spoštovani,

kot varuh človekovih pravic sem veliko na terenu, med ljudmi, ki zaradi kakršnihkoli razlogov ne morejo priti do nas. Lani sem s sodelavci obiskal veliko različnih socialno varstvenih zavodov, kot so domovi za starejše, VDC-ji, centri za usposabljanje. Bili smo v številnih šolah, centrih za socialno delo, izpostavah ZZZS-ja in ZPIZ-a, obiskali smo inšpektorate, policijske postaje, in še bi lahko našteval.

Naj za primer navedem obisk Doma na Krasu v Dutovljah in zavoda Hrastovec, kjer sem posebej opozoril na človeka nevredne razmere zaradi neurejenega stanja na področju namestitve oseb na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov in na nujno skrb za najranljivejše. Opozoril sem tudi na nevzdržne delovne pogoje za zaposlene v domu in na potrebo po ureditvi prostorskih zmogljivosti tudi v drugih posebnih socialnovarstvenih zavodih po Sloveniji. Na podlagi opravljenih razgovorov z vodstvi zavodov in zaposlenimi, uporabniki storitev, s svojci uporabnikov in na podlagi ogleda zavodov smo podali številne ugotovitve in priporočila, s katerimi se lahko seznanite v spletni verziji letnega poročila.

Opravili smo tudi 12 poslovanj zunaj sedeža, kjer smo skupaj z namestniki opravil kar 168 osebnih pogovorov. S poslovanjem zunaj sedeža se želimo približati tudi tistim posameznikom, ki zaradi oddaljenosti ali katerega drugega razloga ne morejo priti na sedež varuha. Med drugim pa sem se srečeval z ministri, župani in drugimi predstavniki oblasti, saj želim težave reševati neposredno s tistimi, ki jih zadevajo.

Po prvem letu mandata lahko rečem, da nam je s svojim delom v posameznih primerih uspelo prispevati k odpravi nepravilnosti, kršitev ali krivic. Na splošno pa moram priznati, da je v Republiki Sloveniji standard spoštovanja človekovih pravic relativno visok, je pa – kot je razvidno iz našega poročila – veliko področij, na katerih moramo narediti še nekaj korakov naprej, da bi ta standard še višji in da bi ga lahko občutil vsak od nas. Da nobena ranljiva družbena skupina ne bi bila izključena ali kakor koli prikrajšana.

Sklenem lahko, da je pred nami še precej dela. Z marsikaterim organom sem v preteklem letu dobro sodeloval, želim pa si dobrega sodelovanja prav z vsemi, predvsem glede uresničevanja naših priporočil in odpravljanja konkretnih kršitev v dobro ljudi. Če bo naše vodilo pri delu in tudi sicer v življenju, da bodimo človek človeku, potem se bomo lahko s skupnimi močmi premaknili naprej in bili bližje drug drugemu. Vsi skupaj smo v službi ljudi in imamo do njih veliko odgovornost. Vsak na svojem področju. Ne pozabimo tega.

Hvala za vašo pozornost in ostajam na voljo za vsa vaša vprašanja.