Leto 2004
januar
10.01.2004
Šolski primer nestrpnosti
Izjavo o gradnji džamije, ki jo je v torek na tiskovni konferenci predstavila ljubljanska SLS, lahko v seriji tekmovanja v izrazih nestrpnosti ocenimo z najvišjo oceno. Je šolski primer širjenja nestrpnosti s podtikanjem kriminalnih dejanj neki manjšini, da bi jo čim bolj očrnili in s tem pripravili plodna tla za pogrome nanjo. Izjava ima vse elemente sovražnega govora s širjenjem negativnih stereotipov in nestrpnosti do verske skupine: obtoži jo najhujših kriminalnih dejanj (organiziranja terorizma in preprodaje drog), opozori na nevarnost, ki preti čistokrvnim večinskim prebivalcem, in sklep se ponuja kar sam: Gradnjo džamije je treba takoj in nepreklicno ustaviti in o njej razmišljati po dokončni zmagi nad...!
Ali si lahko predstavljamo še bolj čisti izraz nestrpnosti, razširjanja verskega sovraštva in pozivanja k (nasilnim) obrambnim ukrepom. Ne vem, kaj je še treba storiti, da bi zadostili prvima dvema odstavkoma 300. člena kazenskega zakonika, ki sankcionira razpihovanje rasnega ali verskega sovraštva. Prav zanima me, kdaj bo naše pravosodje (začenši s tožilstvom) sprevidelo, kam pelje tako podpihovanje sovraštva, in se odločilo ukrepati. (Velik del politike, razen redkih izjem, je svojo priložnost že zapravil!) Morda takrat, ko bodo prve žrtve? A takrat bo veljal že člen 373, ki govori o genocidu. Verjamem, da do takih skrajnih dogodkov ne bo prišlo, a za to moramo nekaj storiti in ne le pasivno opazovati dogajanje ter dajati izjave, ko je že prepozno.
Ta izjava je še toliko nevarnejša, ker je ni izrekel neki posameznik, ampak politična stranka, ki ni le članica državnega parlamenta, ampak sedi tudi v vladi, ki ima po mednarodnih obveznostih prva nalogo preprečevati taka kriminalna dejanja. Ni opravičila v izgovoru, da je avtor teh izrazov nestrpnosti ljubljanski odbor stranke; že nekaj dni čakam na distanciranje od takega govora, a nič. Njen član je tudi predsednik vladne komisije za ureditev odprtih vprašanj verskih skupnosti in bi moral biti občutljiv za take izpade.
Mnogokrat slišim izgovor, da je letošnje leto volilno in da se stranke obnašajo temu primerno. A ravno to dejstvo bi moralo biti razlog, da se še bolj izogibamo nestrpnim dejanjem in diskriminaciji. To, da se morajo stranke prikupovati ljudem z nestrpnostjo, je zastrašujoče! Dvomim, da smo Slovenci res tako nestrpni in bomo volili tisto stranko, ki bo pokazala večjo mero nestrpnosti. Najbrž je resnica drugje. Politične stranke nimajo uporabnih pozitivnih razvojnih programov, zato razpihujejo strah in sovraštvo in na tem gradijo svojo promocijo.
Strah in sovraštvo sta lahko osnova le za obrambno strategijo, le za parole, ki rušijo in ne postavljajo mostov, ki drobijo družbo na posamezne izolirane skupine brez medsebojne komunikacije in ne gradijo družbe na medsebojno sodelujoči različnosti. Svet, Evropo pa še posebej, sestavlja sobivanje različnih življenjskih slogov, kultur, narodov in religij in le ob upoštevanju tega je mogoče živeti. Slovenska zaplankanost, ki izhaja iz nerazumljivega pomanjkanja samospoštovanja, je v sodobnem svetu izgubljen projekt.
Čez nekaj dni bomo del Evropske skupnosti. Ne predstavljam si, kaj bomo tam počeli, če se bomo še naprej vozili na zastarelem kolesju ideologij devetnajstega stoletja.
24.01.2004
Zapriseženi Evropejci
Kaže, da je letošnje leto namenjeno izživljanju nestrpnosti. Ker sem optimist, menim, da se bo tudi izživela. Morda je potreben neke vrste vrhunec, da bomo sprejeli evropske standarde v odnosu do manjšin in drugačnih. Predvsem pa se moramo zavedati, kaj je to nestrpnost. Pogosto imam občutek, da se kreatorjem nestrpnih izjav niti ne sanja, kaj njihove izjave pomenijo, in prepričani so, da je z njihovimi besedami in dejanji vse v redu. Seveda je tako le, kadar nestrpne izjave sami trosijo; ko se oglasi nasprotnik, z občutljivostjo ni težav. Žal imamo pogosto nestrpnost že za normalno delovanje, še več za povsem legitimno domoljubno stališče.
Zgoščevanje reševanja prejšnja leta odrivanih problemov skupaj z bližajočimi se volitvami povzroča stopnjevanje nestrpnosti. In vse kaže, da se bo vsak mesec odprl najmanj en aktualen problem. Izbrisanih še nismo pospravili, a v ospredje prihaja že drugi: džamija. Podpisi za referendum bodo kmalu zbrani v zadostnem številu in politika bo imela spet polne roke dela in polna usta bolj ali manj ksenofobnih besed. A naši zapriseženi Evropejci bi morali malo pogledati, kaj o tem misli Evropa.
Zanimivo je, da se s svojo evropskostjo najbolj dičijo tisti, ki najbolj nasprotujejo urejanju problemov po evropskih standardih. Pred referendumom o EU in Natu smo dvomljivci poslušali že kar grožnje, kako bodo Evropa in ZDA opravile z ostanki preteklosti. Zapriseženi "Evropejci" so vsakomur, ki je le malo podvomil, grozili z Evropo, ki bo vse uredila, samo vanjo moramo priti. Ti Evropejci navijajo za ZDA, hkrati pa ne upoštevajo kritik State Deparmenta o džamiji, izbrisanih itd. Hočejo prvi v Evropo, a jim ni mar za spoštovanje ustavnega sodišča niti za direktive EU o diskriminaciji. Govorijo o pravni državi, a ne preberejo poročil o Sloveniji, ki so jih pripravile evropske institucije. Kaže, da jim Evropa dela preglavice tisti trenutek, ko je treba preiti iz demagoških parol v realnost.
Ni mi čisto jasno, kako so si predstavljali Evropo in naše vključevanje vanjo. Morda so mislili, da bodo iz Evrope prihajali samo gospodje s kovčki denarja, ki ga bodo pri nas veselo zapravljali. Vsi drugi pa se bodo Slovenije izognili ali pa jim bomo preprečili prihod. A prihajajo, in še bolj bodo, tudi jehovci, muslimani, cigani, geji in lezbijke, transseksualci in še vrsta ljudi, ki bi jih najraje ne videli pri nas. A evropska kultura je prav to: množica različnih ljudi z različnimi življenjskimi navadami, pa naj so nam všeč ali ne. Nimamo izbire, da bi izbirali! Vsakogar moramo sprejeti, če hočemo ali ne. In očitno se nam obeta "bitka" za pravice vsake skupine posebej.
Kaže, da je naslednja bitka bitka za pravice muslimanov do svojega verskega objekta. Da ne bo spet kakšnih namigov o tem, da Evropa nima stališča, bom citiral poročilo komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Gil-Roblesa: "Pozdravljam odločitev, da se dovoli gradnja mošeje in želim pozvati organe, naj se ne vdajo pritiskom nekaterih delov prebivalstva, ki temu nasprotujejo." Podobno je tudi mnenje Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti, ki zahteva od držav, da "zagotovijo, da se proti muslimanski skupnosti ne izvaja diskriminacija glede okoliščin, v katerih organizirajo in izpovedujejo svojo vero".
februar
07.02.2004
Pospravljanje domovanja
Priznam, da mi je nekoliko zoprno pisati o temah, ki so jih polni vsi mediji in tudi vsakdanje življenje. Nerad pišem o stvareh, ki neprestano visijo v zraku in na koncu jezika, pa še priokus grenkobe vsebujejo. Čeprav se zavedam, da je življenje sestavljeno tudi iz temnih plati, so mi bolj všeč njegove vesele in optimistične strani. A vsakodnevno dogajanje včasih ne dopušča možnosti aktivnemu opazovalcu, da se bi se izognil temam, ki ga ne veselijo. Seveda pa je mogoče iz mračnih dogajanj izluščiti tudi kakšen optimističen zaključek.
In tudi ob trenutnem dogajanju v Sloveniji, ki je polno nestrpnosti in nasprotovanja nekaterim skupinam ljudi, ki bi si radi uredili tisto, kar jim tako slovenski kot mednarodni zakoni in standardi zagotavljajo. Seveda vemo, da govorim o izbrisanih, o gradnji džamije, o Romih in istospolno usmerjenih, pa tudi o vrsti danes še tlečih, a jutri že aktualnih vsakdanjih problemov, ki nas še čakajo. Čakajo zato, ker v dobrem desetletju slovenske samostojnosti še niso bili razčiščeni.
Še več. Dejstvo je, da se jih zaradi trenutnega miru v družini kakršen koli že je nismo hoteli lotiti. Lepo pospravljeni pod preprogo so čakali, da se bomo morda nekoč le spoprijeli z njimi. Ker pa se trupel, skritih po predalih, ne maramo spominjati, seveda iz dneva v dan bolj zaudarjajo, dokler ni življenje v hiši nevzdržno. A smrdeča trupla je vedno težje pokopati; počasi še maske ne pomagajo kaj dosti.
Ko pa nekdo le reče: "Dovolj! Pokopljimo že ta trupla in začnimo živeti normalno," se zanesljivo pojavijo ljudje, ki ne priznajo, da živimo v smradu, da je nekaj v predalu, ki ga je treba očistiti. Zavedajo se namreč, da se bo ob čiščenju postavilo kar nekaj neprijetnih vprašanj. Kako in zakaj so trupla prišla v predal? Kdo bo plačal pokop? Zakaj že prej, ko je bilo ceneje, tega nismo počistili? Vedno je tako: ko odpremo predale in dvignemo preproge, je na videz veliko slabše, kot je bilo včeraj. A ker smo začeli pospravljati, bomo lahko jutri živeli v čistejšem in bolj zdravem okolju.
Menim, da je to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, prav takšno stanje. Začeli smo pospravljati stanovanje, ki je desetletje ostalo lepo le zato, ker smo probleme odrivali in skrivali. Da slovenska zgodba o uspehu ne bi dobila kak neprijeten madež, smo jih skrivali po raznih kotih domovanja. Tu ne morem zanikati relativno velikega uspeha na področju gospodarstva (tudi z madeži nepotrebnega odpuščanja in podobno), a na področju kulture se žal nismo nič premaknili. Še posebno ne v smeri, ki jo želimo: evropskih standardov spoštovanja drugačnih. Ko pa smo nekateri začeli urejati tudi to, je izbruhnil upor tistih, ki jim brskanje po preteklem delu ne diši kaj dosti. A lotili smo se ga, pa četudi neradi.
Prav to se zdaj dogaja. Histerija z nestrpnostjo, ki je za Evropo, v katero se vključujemo, slabo znamenje, je le odziv na urejanje stvari, ki bi že davno morale biti urejene. A nekateri bi imeli raje lažno (nacionalno) čistost. Kot je v pesmi Internacionalna zapisal Roza: "V deželi samih srečnih domov,/ brez obročkov in kondomov,/ vsi plod domačih smo semen,/ ne najdeš tujih tu imen." Čeprav se ob taki incestni čistosti lahko zgodi, da "… se kdaj rodi še kak trinog,/ ki ima šest rok in tri oči,/ le da po tujcih ne smrdi."
21.02.2004
Jesti je treba tudi blato
Po tem, kar se dogaja v ljubljanski politiki pa ne samo v ljubljanski bi lahko sklepali, da so muslimani najbolj umazani prebivalci naše prestolnice. Tako umazani, da je morala Lista za čisto pitno vodo svojo prvo in najpomembnejšo bitko začeti s preprečevanjem zgraditve muslimanskega kulturnega središča in džamije. Če bi poskušal biti nekoliko sarkastičen, bi sklepal, da se bodo muslimani hodili v svoj center umivat, njihova umazanija pa nam bo zasvinjala zdravo slovensko vodo.
Čista pitna voda pa je, kot vemo vsi, najpomembnejši vir zdravja posameznika. Ker pa zdrav duh lahko prebiva le v zdravem telesu, bo pot vodi, okuženi z muslimanskimi klicami, do bolnega duha na stežaj odprta! In kaj drugega lahko ob taki grožnji stori kleni Slovenec s karakterjem, ki si pusti srati na glavo le podnevi, kot da zlo ustavi že pri samem izviru?! Klice, viruse, bakterije, bacile in podobne prenašalce zla, ki bi lahko škodili čistemu slovenstvu, je pač treba dezinficirati, deodorirati, razkužiti in zmiliti, še preden epidemija okuži zdravo telo in mu zadane nepopravljivo škodo. Bolezen je laže preprečevati kot zdraviti, to vemo vsi.
Toda sama čistoča ni dovolj za zdravje. Pretirana čistoča uspava organizem: naredi ga neodpornega, pripravnega za to, da ga najbolj nedolžna klica uniči. Angleži poznajo pregovor, ki pravi, da je pol zdravja čistoča, druga polovica pa umazanija. Tudi Slovenci vemo, da mora otrok pojesti nekaj kilogramov blata, da bo zdrav. Kaže pa, da so borci za zdravje naroda pozabili na to, ali pa so tako neodporni, da ne morejo prenesti nobene bakterije. In zato pomivajo in šamponirajo že vsak najmanjši duh po bolezni: tujosti ali drugačnosti. Kot je napisal v pesmi Čistuni Andrej Rozman - Roza: V deželi Šamponiji nič ne počivajo,/ če ne pospravljajo, pa kaj pomivajo,/ sesajo preproge in brišejo prah,/ ker vsake najmanjše smeti jih je strah.
A tako pretirano čistunstvo se zanesljivo klavrno konča, saj zdrav duh in zdravo telo na tak način lahko preživita le v izoliranem svetu inkubatorja. Sodobni svet, ki mu pravimo tudi globalni, pa zanesljivo ne dopušča take izoliranosti. Pa tudi zdravilo (čistilo) postaja strup. Zato je tudi usoda Čistuncev tragična (pesniki so povedali že vse, le brati jih je treba!): ... sebi se gnusijo in včasih umrejo,/ ker preveliko čistila pojejo.
Petek zjutraj, le nekaj ur po tem, ko je ljubljanski mestni svet sprejel odločitev za referendum o gradnji džamije. Tema je še in z balkona sobe, kjer končujem to besedilo, se lepo vidi tri osvetljene cerkve. Nisem v mestu, kjer je koncentracija vsakovrstnih objektov tolikšna, da je tak pogled normalen. Tudi v redko poseljeni vasi je v Sloveniji tak pogled že vsakdanji: na skoraj vsakem gričku stoji osvetljena cerkvica, ki nas spominja, da živimo v katoliški deželi. V deželi s skoraj tri tisoč cerkvami (cerkvica na petsto vernikov). A kljub takemu poudarjanju pripadnosti se bojijo, da bi jih ogrožal en sam pogled na džamijo. Žalostna slika nizke samozavesti. Dvoma o svoji resnični veri.
Zagovorniki referenduma sicer govorijo, da nimajo nič proti muslimanskemu verskemu objektu. Problemi so vedno le tehnične narave: lokacija, kulturna podoba, voda... Problem s samim sabo, svojo samopodobo in premajhnim samospoštovanjem.
Štirinajstdnevnik; leto 2004
januar
10.01.2004
Šolski primer nestrpnosti
Izjavo o gradnji džamije, ki jo je v torek na tiskovni konferenci predstavila ljubljanska SLS, lahko v seriji tekmovanja v izrazih nestrpnosti ocenimo z najvišjo oceno. Je šolski primer širjenja nestrpnosti s podtikanjem kriminalnih dejanj neki manjšini, da bi jo čim bolj očrnili in s tem pripravili plodna tla za pogrome nanjo. Izjava ima vse elemente sovražnega govora s širjenjem negativnih stereotipov in nestrpnosti do verske skupine: obtoži jo najhujših kriminalnih dejanj (organiziranja terorizma in preprodaje drog), opozori na nevarnost, ki preti čistokrvnim večinskim prebivalcem, in sklep se ponuja kar sam: Gradnjo džamije je treba takoj in nepreklicno ustaviti in o njej razmišljati po dokončni zmagi nad...!
Ali si lahko predstavljamo še bolj čisti izraz nestrpnosti, razširjanja verskega sovraštva in pozivanja k (nasilnim) obrambnim ukrepom. Ne vem, kaj je še treba storiti, da bi zadostili prvima dvema odstavkoma 300. člena kazenskega zakonika, ki sankcionira razpihovanje rasnega ali verskega sovraštva. Prav zanima me, kdaj bo naše pravosodje (začenši s tožilstvom) sprevidelo, kam pelje tako podpihovanje sovraštva, in se odločilo ukrepati. (Velik del politike, razen redkih izjem, je svojo priložnost že zapravil!) Morda takrat, ko bodo prve žrtve? A takrat bo veljal že člen 373, ki govori o genocidu. Verjamem, da do takih skrajnih dogodkov ne bo prišlo, a za to moramo nekaj storiti in ne le pasivno opazovati dogajanje ter dajati izjave, ko je že prepozno.
Ta izjava je še toliko nevarnejša, ker je ni izrekel neki posameznik, ampak politična stranka, ki ni le članica državnega parlamenta, ampak sedi tudi v vladi, ki ima po mednarodnih obveznostih prva nalogo preprečevati taka kriminalna dejanja. Ni opravičila v izgovoru, da je avtor teh izrazov nestrpnosti ljubljanski odbor stranke; že nekaj dni čakam na distanciranje od takega govora, a nič. Njen član je tudi predsednik vladne komisije za ureditev odprtih vprašanj verskih skupnosti in bi moral biti občutljiv za take izpade.
Mnogokrat slišim izgovor, da je letošnje leto volilno in da se stranke obnašajo temu primerno. A ravno to dejstvo bi moralo biti razlog, da se še bolj izogibamo nestrpnim dejanjem in diskriminaciji. To, da se morajo stranke prikupovati ljudem z nestrpnostjo, je zastrašujoče! Dvomim, da smo Slovenci res tako nestrpni in bomo volili tisto stranko, ki bo pokazala večjo mero nestrpnosti. Najbrž je resnica drugje. Politične stranke nimajo uporabnih pozitivnih razvojnih programov, zato razpihujejo strah in sovraštvo in na tem gradijo svojo promocijo.
Strah in sovraštvo sta lahko osnova le za obrambno strategijo, le za parole, ki rušijo in ne postavljajo mostov, ki drobijo družbo na posamezne izolirane skupine brez medsebojne komunikacije in ne gradijo družbe na medsebojno sodelujoči različnosti. Svet, Evropo pa še posebej, sestavlja sobivanje različnih življenjskih slogov, kultur, narodov in religij in le ob upoštevanju tega je mogoče živeti. Slovenska zaplankanost, ki izhaja iz nerazumljivega pomanjkanja samospoštovanja, je v sodobnem svetu izgubljen projekt.
Čez nekaj dni bomo del Evropske skupnosti. Ne predstavljam si, kaj bomo tam počeli, če se bomo še naprej vozili na zastarelem kolesju ideologij devetnajstega stoletja.
24.01.2004
Zapriseženi Evropejci
Kaže, da je letošnje leto namenjeno izživljanju nestrpnosti. Ker sem optimist, menim, da se bo tudi izživela. Morda je potreben neke vrste vrhunec, da bomo sprejeli evropske standarde v odnosu do manjšin in drugačnih. Predvsem pa se moramo zavedati, kaj je to nestrpnost. Pogosto imam občutek, da se kreatorjem nestrpnih izjav niti ne sanja, kaj njihove izjave pomenijo, in prepričani so, da je z njihovimi besedami in dejanji vse v redu. Seveda je tako le, kadar nestrpne izjave sami trosijo; ko se oglasi nasprotnik, z občutljivostjo ni težav. Žal imamo pogosto nestrpnost že za normalno delovanje, še več za povsem legitimno domoljubno stališče.
Zgoščevanje reševanja prejšnja leta odrivanih problemov skupaj z bližajočimi se volitvami povzroča stopnjevanje nestrpnosti. In vse kaže, da se bo vsak mesec odprl najmanj en aktualen problem. Izbrisanih še nismo pospravili, a v ospredje prihaja že drugi: džamija. Podpisi za referendum bodo kmalu zbrani v zadostnem številu in politika bo imela spet polne roke dela in polna usta bolj ali manj ksenofobnih besed. A naši zapriseženi Evropejci bi morali malo pogledati, kaj o tem misli Evropa.
Zanimivo je, da se s svojo evropskostjo najbolj dičijo tisti, ki najbolj nasprotujejo urejanju problemov po evropskih standardih. Pred referendumom o EU in Natu smo dvomljivci poslušali že kar grožnje, kako bodo Evropa in ZDA opravile z ostanki preteklosti. Zapriseženi "Evropejci" so vsakomur, ki je le malo podvomil, grozili z Evropo, ki bo vse uredila, samo vanjo moramo priti. Ti Evropejci navijajo za ZDA, hkrati pa ne upoštevajo kritik State Deparmenta o džamiji, izbrisanih itd. Hočejo prvi v Evropo, a jim ni mar za spoštovanje ustavnega sodišča niti za direktive EU o diskriminaciji. Govorijo o pravni državi, a ne preberejo poročil o Sloveniji, ki so jih pripravile evropske institucije. Kaže, da jim Evropa dela preglavice tisti trenutek, ko je treba preiti iz demagoških parol v realnost.
Ni mi čisto jasno, kako so si predstavljali Evropo in naše vključevanje vanjo. Morda so mislili, da bodo iz Evrope prihajali samo gospodje s kovčki denarja, ki ga bodo pri nas veselo zapravljali. Vsi drugi pa se bodo Slovenije izognili ali pa jim bomo preprečili prihod. A prihajajo, in še bolj bodo, tudi jehovci, muslimani, cigani, geji in lezbijke, transseksualci in še vrsta ljudi, ki bi jih najraje ne videli pri nas. A evropska kultura je prav to: množica različnih ljudi z različnimi življenjskimi navadami, pa naj so nam všeč ali ne. Nimamo izbire, da bi izbirali! Vsakogar moramo sprejeti, če hočemo ali ne. In očitno se nam obeta "bitka" za pravice vsake skupine posebej.
Â
Kaže, da je naslednja bitka bitka za pravice muslimanov do svojega verskega objekta. Da ne bo spet kakšnih namigov o tem, da Evropa nima stališča, bom citiral poročilo komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Gil-Roblesa: "Pozdravljam odločitev, da se dovoli gradnja mošeje in želim pozvati organe, naj se ne vdajo pritiskom nekaterih delov prebivalstva, ki temu nasprotujejo." Podobno je tudi mnenje Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti, ki zahteva od držav, da "zagotovijo, da se proti muslimanski skupnosti ne izvaja diskriminacija glede okoliščin, v katerih organizirajo in izpovedujejo svojo vero".
februar
07.02.2004
Pospravljanje domovanja
Priznam, da mi je nekoliko zoprno pisati o temah, ki so jih polni vsi mediji in tudi vsakdanje življenje. Nerad pišem o stvareh, ki neprestano visijo v zraku in na koncu jezika, pa še priokus grenkobe vsebujejo. Čeprav se zavedam, da je življenje sestavljeno tudi iz temnih plati, so mi bolj všeč njegove vesele in optimistične strani. A vsakodnevno dogajanje včasih ne dopušča možnosti aktivnemu opazovalcu, da se bi se izognil temam, ki ga ne veselijo. Seveda pa je mogoče iz mračnih dogajanj izluščiti tudi kakšen optimističen zaključek.
In tudi ob trenutnem dogajanju v Sloveniji, ki je polno nestrpnosti in nasprotovanja nekaterim skupinam ljudi, ki bi si radi uredili tisto, kar jim tako slovenski kot mednarodni zakoni in standardi zagotavljajo. Seveda vemo, da govorim o izbrisanih, o gradnji džamije, o Romih in istospolno usmerjenih, pa tudi o vrsti danes še tlečih, a jutri že aktualnih vsakdanjih problemov, ki nas še čakajo. Čakajo zato, ker v dobrem desetletju slovenske samostojnosti še niso bili razčiščeni.
Še več. Dejstvo je, da se jih zaradi trenutnega miru v družini kakršen koli že je nismo hoteli lotiti. Lepo pospravljeni pod preprogo so čakali, da se bomo morda nekoč le spoprijeli z njimi. Ker pa se trupel, skritih po predalih, ne maramo spominjati, seveda iz dneva v dan bolj zaudarjajo, dokler ni življenje v hiši nevzdržno. A smrdeča trupla je vedno težje pokopati; počasi še maske ne pomagajo kaj dosti.
Ko pa nekdo le reče: "Dovolj! Pokopljimo že ta trupla in začnimo živeti normalno," se zanesljivo pojavijo ljudje, ki ne priznajo, da živimo v smradu, da je nekaj v predalu, ki ga je treba očistiti. Zavedajo se namreč, da se bo ob čiščenju postavilo kar nekaj neprijetnih vprašanj. Kako in zakaj so trupla prišla v predal? Kdo bo plačal pokop? Zakaj že prej, ko je bilo ceneje, tega nismo počistili? Vedno je tako: ko odpremo predale in dvignemo preproge, je na videz veliko slabše, kot je bilo včeraj. A ker smo začeli pospravljati, bomo lahko jutri živeli v čistejšem in bolj zdravem okolju.
Menim, da je to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, prav takšno stanje. Začeli smo pospravljati stanovanje, ki je desetletje ostalo lepo le zato, ker smo probleme odrivali in skrivali. Da slovenska zgodba o uspehu ne bi dobila kak neprijeten madež, smo jih skrivali po raznih kotih domovanja. Tu ne morem zanikati relativno velikega uspeha na področju gospodarstva (tudi z madeži nepotrebnega odpuščanja in podobno), a na področju kulture se žal nismo nič premaknili. Še posebno ne v smeri, ki jo želimo: evropskih standardov spoštovanja drugačnih. Ko pa smo nekateri začeli urejati tudi to, je izbruhnil upor tistih, ki jim brskanje po preteklem delu ne diši kaj dosti. A lotili smo se ga, pa četudi neradi.
Prav to se zdaj dogaja. Histerija z nestrpnostjo, ki je za Evropo, v katero se vključujemo, slabo znamenje, je le odziv na urejanje stvari, ki bi že davno morale biti urejene. A nekateri bi imeli raje lažno (nacionalno) čistost. Kot je v pesmi Internacionalna zapisal Roza: "V deželi samih srečnih domov,/ brez obročkov in kondomov,/ vsi plod domačih smo semen,/ ne najdeš tujih tu imen." Čeprav se ob taki incestni čistosti lahko zgodi, da "… se kdaj rodi še kak trinog,/ ki ima šest rok in tri oči,/ le da po tujcih ne smrdi."
21.02.2004
Jesti je treba tudi blato
Po tem, kar se dogaja v ljubljanski politiki pa ne samo v ljubljanski bi lahko sklepali, da so muslimani najbolj umazani prebivalci naše prestolnice. Tako umazani, da je morala Lista za čisto pitno vodo svojo prvo in najpomembnejšo bitko začeti s preprečevanjem zgraditve muslimanskega kulturnega središča in džamije. Če bi poskušal biti nekoliko sarkastičen, bi sklepal, da se bodo muslimani hodili v svoj center umivat, njihova umazanija pa nam bo zasvinjala zdravo slovensko vodo.
Čista pitna voda pa je, kot vemo vsi, najpomembnejši vir zdravja posameznika. Ker pa zdrav duh lahko prebiva le v zdravem telesu, bo pot vodi, okuženi z muslimanskimi klicami, do bolnega duha na stežaj odprta! In kaj drugega lahko ob taki grožnji stori kleni Slovenec s karakterjem, ki si pusti srati na glavo le podnevi, kot da zlo ustavi že pri samem izviru?! Klice, viruse, bakterije, bacile in podobne prenašalce zla, ki bi lahko škodili čistemu slovenstvu, je pač treba dezinficirati, deodorirati, razkužiti in zmiliti, še preden epidemija okuži zdravo telo in mu zadane nepopravljivo škodo. Bolezen je laže preprečevati kot zdraviti, to vemo vsi.
Toda sama čistoča ni dovolj za zdravje. Pretirana čistoča uspava organizem: naredi ga neodpornega, pripravnega za to, da ga najbolj nedolžna klica uniči. Angleži poznajo pregovor, ki pravi, da je pol zdravja čistoča, druga polovica pa umazanija. Tudi Slovenci vemo, da mora otrok pojesti nekaj kilogramov blata, da bo zdrav. Kaže pa, da so borci za zdravje naroda pozabili na to, ali pa so tako neodporni, da ne morejo prenesti nobene bakterije. In zato pomivajo in šamponirajo že vsak najmanjši duh po bolezni: tujosti ali drugačnosti. Kot je napisal v pesmi Čistuni Andrej Rozman - Roza: V deželi Šamponiji nič ne počivajo,/ če ne pospravljajo, pa kaj pomivajo,/ sesajo preproge in brišejo prah,/ ker vsake najmanjše smeti jih je strah.
A tako pretirano čistunstvo se zanesljivo klavrno konča, saj zdrav duh in zdravo telo na tak način lahko preživita le v izoliranem svetu inkubatorja. Sodobni svet, ki mu pravimo tudi globalni, pa zanesljivo ne dopušča take izoliranosti. Pa tudi zdravilo (čistilo) postaja strup. Zato je tudi usoda Čistuncev tragična (pesniki so povedali že vse, le brati jih je treba!): ... sebi se gnusijo in včasih umrejo,/ ker preveliko čistila pojejo.
Petek zjutraj, le nekaj ur po tem, ko je ljubljanski mestni svet sprejel odločitev za referendum o gradnji džamije. Tema je še in z balkona sobe, kjer končujem to besedilo, se lepo vidi tri osvetljene cerkve. Nisem v mestu, kjer je koncentracija vsakovrstnih objektov tolikšna, da je tak pogled normalen. Tudi v redko poseljeni vasi je v Sloveniji tak pogled že vsakdanji: na skoraj vsakem gričku stoji osvetljena cerkvica, ki nas spominja, da živimo v katoliški deželi. V deželi s skoraj tri tisoč cerkvami (cerkvica na petsto vernikov). A kljub takemu poudarjanju pripadnosti se bojijo, da bi jih ogrožal en sam pogled na džamijo. Žalostna slika nizke samozavesti. Dvoma o svoji resnični veri.
Zagovorniki referenduma sicer govorijo, da nimajo nič proti muslimanskemu verskemu objektu. Problemi so vedno le tehnične narave: lokacija, kulturna podoba, voda... Problem s samim sabo, svojo samopodobo in premajhnim samospoštovanjem.
