V zvezi s poročanjem medijev o pozivih varuhinji naj zaščiti otroke v postopkih, konkretno hišnih preiskavah zoper njihove starše, podajamo naslednjo izjavo:
Vsaka hišna preiskava predstavlja hud poseg v človekovo zasebnost in pomeni omejitev ustavno zavarovane pravice nedotakljivosti stanovanja. Za vsakega posameznika je neprijetna že zato, ker je običajno na očeh javnosti, sosedov oziroma okoličanov. Poleg tega je hišna preiskava običajno spektakularna in v javnosti podlaga za različna sklepanja, sumničenja, pa tudi za stigmatizacijo prizadetega posameznika in njegove družine. Kot vsak poseg v ustavno zagotovljeno pravico je zato lahko dopustna le ob izpolnjevanju vseh pogojev, pri čemer pa mora biti sorazmerna cilju, ki se z njo zasleduje. Odgovornost za to je predvsem na sodišču, ki jo tudi odredi z obrazloženo pisno odredbo.
Če okoliščine primera dajejo zakonsko podlago za uporabo policijskih pooblastil, morajo biti pri njihovem izvajanju spoštovane in varovane človekova osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine. Še posebej obzirno pa morajo policisti ravnati z osebami, ki potrebujejo dodatno pozornost, pomoč in skrb, kot so otroci, mladoletniki, starejši, invalidne osebe, nosečnice in žrtve nasilja v družini.
Varuh poudarja posebno skrb za otroke, ki ne smejo in ne morejo deliti usode svojih staršev, zato morajo organi odkrivanja kaznivih dejanj razmišljati tudi o tem, kako jih v primerih hišnih preiskav še posebej zaščititi. Varuh v konkretnem primeru opravlja poizvedbe, kako so potekali postopki in ali je bilo v njih med drugim spoštovano načelo obzirnosti.
Ob tej priložnosti pa znova poudarjamo, da mora biti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva zagotovljeno v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih, tudi med odvzemom prostosti. Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Še toliko bolj velja domneva nedolžnosti za osumljenca storitve kaznivega dejanja, saj gre za osebo, za katero obstajajo le (utemeljeni) razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja.
Mediji imajo sicer pomembno vlogo pri zagotavljanju svobode izražanja in pravice do obveščenosti, vendar v takšnih primerih pogosto ostaja odprto vprašanje povrnitve pravic in osebnega dostojanstva osebam, ki so bile neupravičeno oziroma pretirano medijsko obravnavane. Na ta problem je Varuh že večkrat opozoril, med drugim tudi v letnih poročilih.
V tej zvezi je Varuh v preteklosti že poudaril, da pretirano medijsko izpostavljanje osumljencev, ki jim je odvzeta prostost, lahko posega v ustavno zagotovljeni človekovi pravici do domneve nedolžnosti in do osebnega dostojanstva. Še posebej to velja za osumljene osebe v predkazenskem postopku. Če že okoliščine primera dajejo zakonsko podlago za uporabo policijskih pooblastil in uporabo prisilnih sredstev, to še ne dovoljuje nepotrebnega in ponižujočega izpostavljanja osumljenih oseb tovrstni medijski pozornosti. Zato menimo, da mora tudi policija v takšnih primerih poskrbeti, da obravnavane osebe ne bi bile izpostavljene soju medijskih luči. Pri opravljanju policijskih nalog morajo namreč tudi policisti spoštovati in varovati človekovo osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine.
V konkretnem primeru Varuh poziva vse pristojne organe (policijo, državno tožilstvo in sodišče), da preverijo, na kakšen način so informacije o predvideni hišni preiskavi, ki bi morale biti zaupne, prišle v javnost oziroma do medijev ter v prihodnje zagotovijo spoštovanje človekovih pravic vseh, ki se tako ali drugače znajdejo v postopku.
