"VSAKIČ, KO STARŠI ZA NEKAJ ZAPROSIJO, A NE, IN TEGA NE DOBIJO, SO SEVEDA, SO SEVEDA RAZOČARANI. ČE BI, NAJ POVEM PRIMERJAVO, DANES NA DOBU DELALI ANKETO MED ZAPORNIKI, SEM SKORAJ PREPRIČAN, DA NI NIKOGAR, KI TAM SEDI PO PRAVICI."

Varuhinja človekovih pravic je prejela odprto pismo staršev otrok s posebnimi potrebami, ki se nanaša na izjavo prof. dr. Rajka Kende v večernih poročilih ob 19. uri na TV SLO1, dne 25.10.2014.

Kot varuhinja ocenjujem izjavo za neprimerno, saj gre v prvi vrsti za primerjavo, ki ji je težko opredeliti smisel. Povezav med bolnimi otroki in njihovimi starši ter obsojenimi storilci kaznivih dejanj namreč ni moč najti. Tudi, če je izjava hotela nakazati, da imajo po mnenju prof. dr. Kende mnogi starši nerealna pričakovanja, bi kot zdravnik lahko upošteval, da so starši otrok, ki potrebujejo pomoč in podporo zdravstvenega sistema, praviloma v hudi stiski zaradi skrbi za otroka. Ta je pogosto povezana z negotovo prihodnostjo, neredko pa trčijo tudi na različne omejitve delovanja sistema, ki je lahko slep za potrebe posameznika, še posebej v primerih, ko gre za otroke z »netipičnimi« potrebami. Starši imajo v skrbi za otroka pred očmi predvsem iskanje poti za svojega otroka, ki ima glede na zdravstveno stanje povsem določene potrebe. Takšni starši in otroci se soočajo s sistemom, ki skuša različne neprimerljive položaje oseb opredeliti v splošnih okvirih, kar se pri uveljavljanju pravic pogosto izkaže za veliko težavo.

Menim, da so zdravniki dolžni svoje paciente (in pri otrocih tudi njihove starše) obravnavati posebej obzirno in razumeti njihovo stisko, ki lahko občasno povzroči tudi zahteve staršev, ki jim ni moč ugoditi. Vendar mora biti odgovor na razočaranje staršev ustrezno pojasnilo, zakaj želeno morda niti ni v največjo otrokovo korist ali zakaj ne more biti dosegljivo, ne pa primerjava z osebami, ki so kaznovane za svoja ravnanja zoper družbo.

Ker je šlo za zelo zgrešeno izjavo predstojnika Pediatrične klinike, je edini pozitivni odziv na javni protest staršev, njegovo opravičilo, ki je morda zelo skromen obliž na rane prizadetih, dogodek pa lahko prinese nujno spoznanje, kako občutljivi in empatični morajo biti vsi tisti, ki se poklicno soočajo s stisko šibkih in pogosto nemočnih staršev otrok s posebnimi potrebami.

Prepričana sem, da je primer nauk o tem, kako neporemišljene besede lahko prizadanejo posameznike ali skupine.

Vlasta Nussdorfer

Varuhinja človekovih pravic